VSRS Sodba II Ips 18/2011

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

1Tožnik je bil kot pešec udeležen v prometni nesreči dne 29. 11. 2006, ki jo je povzročil voznik avtomobila B. P. (zavarovanec toženke), ki se je na cesti izven naselja A. v smeri naselja B. zaletel v tožnika. Tožnik je od toženke zahteval povrnitev utrpele premoženjske in nepremoženjske škode.

2Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, ocenilo, da je tožnikov prispevek k nastali škodi 60 %, in toženki naložilo plačilo premoženjske škode v višini 37.145,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2008 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo na 16.845,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2008 dalje. V preostalem delu je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni, tako da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se zadevo vrne sodišču v novo sojenje. Navaja, da je bil tožnik v nesreči udeležen kot pešec, ki ga je povozil voznik (zavarovanec toženke), zato je podana njegova objektivna odgovornost. Tudi sicer, ker voznik pred in po nesreči ni zaviral, bi mu bilo treba pripisati večji del krivde za nastalo prometno nesrečo, in sicer vsaj 90%. Voznik tudi ne bi smel voziti z zasenčenimi (kratkimi) lučmi in bi, če bi vozil z dolgimi, prometno nesrečo lahko preprečil. Voznik je sicer vozil prehitro in pri vožnji ni bil pozoren na dogajanje na cesti. Glede na to, da ceste ni poznal, bi moral biti pri vožnji še bolj pozoren in previden. To, da je bil tožnik na sredini desnega smernega cestišča, pa je obteževalna okoliščina za voznika, saj bi ga v tem primeru moral še prej in bolje videti ter bi moral reagirati z umikanjem. Sklicuje se na sodbo VSRS II Ips 132/96, kjer je bila pešcu za nastanek prometne nesreče določena sokrivda 1/3. Obširno ponavlja navedbe glede utrpele nepremoženjske škode, navaja še, da sedaj ni več sposoben za nobeno pridobitno delo, saj se je prej zaposloval kot priložnostni delavec pri raznih zidarskih in kmečkih opravilih.

5Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6Revizija ni utemeljena.

7Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izdaja, da se je tožnik kot pešec dne 29. 11. 2006 poškodoval v prometni nesreči, ko se je vanj zaletelo vozilo voznika B. P. (zavarovanca toženke), ki se je na cesti izven naselja v smeri naselja peljal po regionalni cesti iz smeri A. proti C. in se je mestu nezgode približeval skozi blagi desni ovinek s hitrostjo 70 km/h (omejitev hitrosti na kraju prometne nezgod je 90 km/h). V času prometne nesreče je bil mrak, voznik pa je vozil z zasenčenimi (kratkimi) lučmi. Tožnik, ki je ta del cestišča dobro poznal in je bil močno vinjen (2,61 g/kg alkohola v krvi), je prečkal cesto brez odsevnika – kresničke neposredno pred vozilom zavarovanca toženke, ne da bi se pred tem prepričal, ali lahko to varno stori. Ko je voznik tožnika, ki je nenadoma prečkal cesto, zaznal, trčenja ni mogel več preprečiti, saj je do mesta trčenja prišlo neposredno za ovinkom, ki mu je zmanjševal vidljivost, tožnik pa mu ni bil v dosegu snopa svetlobe luči in ga zato pred trčenjem ni mogel zaznati ter se pravočasno ustaviti. Voznik bi trčenje lahko preprečil le z močnim zaviranjem v primeru vožnje z zasenčenimi lučmi pri hitrosti vožnje do 58 km/h oziroma če bi vozil z nezasenčenimi lučmi, ko bi tožnika zaznal na razdalji 80 m in bi z zaviranjem lahko pravočasno ustavil vozilo. Tožnik je v prometni nesreči utrpel zlome obraznih kosti, možganske krvavitve - pri tožniku trajno okvarile posamezne dele možganov in povzročile trajni funkcijski izpad, obtolčenino možganov, rano na glavi, zlom desne stegnenice, odprti zlom leve in desne goleni z defektom kože, zlom medenice (zlom sramnih kosti), številne odrgnine in obtolčenine po telesu, zlom medenice, udarnino v področju prsnega koša, sekundarno se je razvila pljučnica, zaradi poškodbe glave je bil po poškodbi v nezavesti, postkontizijski sindrom (motnje koncentracije, spanja, razdražljivost); zaradi zloma medeničnih kosti je prisoten bolečinski sindrom; prisotna tudi funkcijska motnja desnega kolena.

Glede temelja odškodninske odgovornosti:

8Neutemeljen je revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava. Nižji sodišči sta pravilno odločili o odškodninskem temelju. Za škodo od nevarne stvari (avtomobil med vožnjo) namreč objektivno odgovarja njen imetnik – v obravnavanem primeru torej toženka (150. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), ob predpostavki, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo šteje, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ). Vendar pa je imetnik odgovornosti deloma prost, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ). Glede na ugotovljene okoliščine dogodka je po presoji revizijskega sodišča pravilen zaključek nižjih sodišč, da je tožnik sam prispeval 60% k nezgodi in z njo nastali škodi, zavarovanec toženke pa je kot voznik odgovoren za 40% škode. Tožnik, ki je dobro poznal predmetni del cestišča, in je bil močno vinjen (2,61 g/kg alkohola v krvi), je namreč s tem, ko je prečkal cesto v času, ko je bil mrak, brez odsevnika – kresničke, neposredno pred vozilom zavarovanca toženke, ne da bi se pred tem prepričal, ali to lahko varno stori, huje kršil pravila Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju - ZVCP-1). Ko je voznik, ki se je mestu nezgode približeval skozi blagi desni ovinek s hitrostjo 70 km/h (omejitev hitrosti na kraju prometne nezgod je 90 km/h), tožnika, ki je nenadoma prečkal cesto, zaznal, trčenja ni mogel več preprečiti, saj je do mesta trčenja prišlo neposredno za ovinkom, ki mu je zmanjševal vidljivost, tožnik pa mu ni bil v dosegu snopa svetlobe luči in ga zato pred trčenjem ni mogel zaznati ter se pravočasno ustaviti. Tako je tožnikov način uporabe ceste dobil pomen pretežnega vzroka nastale nezgode in sta nižji sodišči pravilno naložili toženki, da mora plačati tožniku 40% ugotovljene škode. Po presoji revizijskega sodišča je določitev tožnikovega prispevka v obravnavani zadevi v skladu s primerljivo sodno prakso (glej II Ips 132/96 z dne 4. 12. 1997, II Ips 303/2004 z dne 26. 8. 2004 in II Ips 583/2002 z dne 16. 10. 2003).

9Pravilen je tudi zaključek sodišča druge stopnje, da voznik s tem, ko je vozil z zasenčenimi (kratkimi lučmi), ni kršil določb ZVCP-1, saj se je mestu nezgode približeval skozi blagi desni ovinek, v ovinek pa ni dovoljeno zapeljati z nezasenčenimi lučmi (61. člen ZVCP-1).

10V obravnavani zadevi se tožnik na razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka zgolj sklicuje in ga vsebinsko ne opredeli in ne konkretizira. Takšno sklicevanje ne pomeni argumentirane in konkretizirane trditve o kršitvi določb pravdnega postopka v izpodbijani sodbi, zato je revizijsko sodišče ni smelo preizkusiti.

Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo:

11Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje z odmero denarne odškodnine za prestane tožnikove telesne bolečine v višini 30.000,00 EUR, za strah v višini 3.500,00 EUR, za skaženost 8.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 55.000,00 EUR, od česar je nato odštelo prispevek oškodovanca v višini 60 %, pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

12Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih(1) pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine, strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti pravilno upoštevano, prav tako je pritožbeno sodišče tudi pravilno upoštevalo tožnikovo starost (42 let) v času škodnega dogodka in to, da je tožnik zaradi utrpelih poškodb sposoben le za lažja fizična dela sede. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava torej ni podana, revizijska zahteva za zvišanje prisojene odškodnine pa je neutemeljena.

13Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 389/2008, II Ips 876/2007, II Ips 648/2005, II Ips 596/2005, II Ips 385/2005, II Ips 402/2003.