VSM sklep I Ip 120/2013

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1S sklepom citiranim v uvodu je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zoper sklep o nadaljevanju izvršbe na novo sredstvo izvršbe, to je na nepremičnine dolžnika, zavrnilo (I. točka izreka), dolžnikov ugovor po izteku roka je zavrglo (II. točka izreka) ter mu naložilo, da v 8 dneh upniku povrne stroške ugovornega postopka v znesku 14,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi(III. točka izreka).

2Proti temu sklepu se dolžnik pravočasno pritožuje. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Enako kot v ugovoru nasprotuje izvršbi na novo sredstvo izvršbe, saj ni lastnik nepremičnin. Zatrjevano izkazuje z notarskim zapisom SV 741/2006 z dne 9. 6. 2006. Očita, da sodišče ni pojasnilo, zakaj zakonodaja in sodna praksa, na katero se je skliceval, v predmetni zadevi ni uporabljiva in citira odločbe Vrhovnega sodišča (II Ips 13/2004, II Ips 465/99, VS 4001208).

3Mnenja je, da si sodišče napačno razlaga institut originarne pridobitve lastninske pravice ter da sodišče ne bi smelo spregledati, da upnik ni prerekal veljavnosti notarskega zapisa. Ta je bil sklenjen pred zaznambo sklepa o izvršbi. Upnikovo sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo je v tem primeru neuporabljivo, kar po mnenju pritožnika potrjuje sodna praksa, ki jo dolžnik citira (sklep II Ips 597/2004, sklep II Ips 254/2005, sodba II Ips Cp 2133/2007, Up 128/03-16). Očita negospodarnost upnika, saj bo vztrajanje upnika imelo za posledico zahtevek tretjega, kot tudi iz razloga, ker so nepremičnine obremenjene s hipotekami.

4Pritožnik vztraja pri ugovoru zastaranja zahtevka iz naslova zamudnih obresti. Izpostavlja, da je dejstvo, da je upnik pričel z izvršilnim postopkom po poteku triletnega zastaralnega roka. Ne strinja se z obravnavo njegovega ugovora po izteku roka in se sklicuje na drugi odstavek 208. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Dolžnik prereka tudi stroškovno odločitev. Meni, da med potrebne stroške ni mogoče uvrstiti stroškov, ki bistveno ne pripomorejo k odločitvi. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovoru ugodi oziroma podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

5Upnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

6Pritožba ni utemeljena.

7Po 32. členu ZIZ je lahko predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, v kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma, če ni izvršba na njej z zakonom omejena.

8Po prvem odstavku 168. člena ZIZ sodišče dovoli izvršbo tudi na nepremičnine, če je lastninska pravica na nepremičnini v zemljiški knjigi vpisana na dolžnika. Po 11. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) velja domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo.

9V obravnavani zadevi je dolžnik v času odločanja sodišča prve stopnje bil v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik nepremičnin parc. št. A, B obe k.o. X in parc. št. C in D obe k.o. Y. Prvostopenjsko sodišče je glede na te podatke zemljiške knjige in zgoraj citirana določila utemeljeno dovolilo izvršbo na predmetne nepremičnine.

10Izvršbo na predmetne nepremičnine ne preprečuje ugovor dolžnika, da le-te niso njegova last, iz razloga, ker so bile pridobljene v času izvenzakonske skupnosti in ker so z notarskim zapisom z dne 9. 6. 2006 postale izključna last izvenzakonske partnerice dolžnika A.K.. Za vodenje izvršbe zoper dolžnika je po prvem odstavku 168. člena ZIZ odločilno le, da je dolžnik tisti, ki je po podatkih zemljiške knjige vpisan kot lastnik nepremičnine. Nevpisana lastninska pravica izvenzakonskega partnerja in odsvojitev nepremičnine na izvenzakonskega partnerja, ki v zemljiški knjigi ni vknjižena, je v postopku odločanja o ugovoru dolžnika brez vsakršnega učinka.

11Ugovor, da ima na predmetu izvršbe lastninsko pravico, ki preprečuje izvršbo lahko uveljavlja le tisti, čigar predmeti so in ne tisti, ki zatrjuje, da predmeti niso njegova last. Ugovor, da nepremičnina ni last dolžnika, lahko uveljavlja le tretji z izkazovanjem svoje pravice na nepremičnini in ne dolžnik. V konkretnem primeru, ko dolžnik zatrjuje, da je bila nepremičnina pridobljena v skupnosti z izvenzakonsko partnerico in da je bila v nadaljevanju z notarskim zapisom prenesena na izvenzakonsko partnerico, je izvenzakonska partnerica tista, ki lahko uveljavlja ta ugovor. Edino izvenzakonska partnerica je legitimirana, da zahteva, da se izvršba na predmetne nepremičnine izreče za nedopustno ob tem, da verjetno izkaže, da ima na nepremičnini lastninsko pravico. Dolžnikova zatrjevanja o nelastništvu na nepremičnini ob izkazanem vpisu lastninske pravice na predmetnih nepremičninah v zemljiški knjigi nanj, predmetne izvršbe ne preprečujejo.

12Prvostopenjsko sodišče je zaradi navedenega ugovor dolžnika pravilno kot neutemeljen zavrnilo.

13Sodišče prve stopnje je razloga za zavrnitev ugovora dolžnika določno in jasno pojasnilo v obrazložitvi sklepa, kot tudi navedlo zakonsko podlago za sprejeto odločitev. Očitke pritožbe v smeri odsotnosti razlogov in s tem nezmožnosti preizkusa pritožbeno sodišče zato zavrača.

14Kar se tiče sklicevanja dolžnika na sodne odločbe (II Ips 597/2004, II Ips 254/2005, II Ips Cp 2133/2007, Up-128/03-16) in teorijo glede originarnega načina pridobitve lastninske pravice na nepremičnini v korist zakonca in nedopustnosti izvršbe, pritožbeno sodišče odgovarja, da so bile te odločitve sprejete v postopku, v katerem je tretji – zakonec uveljavljal svojo pravico na nepremičnini, torej tisti v čigar pravico je bilo poseženo z izvršbo, in ne v postopkih, v katerih bi dolžnik trdil, da na nepremičninah nima lastninske pravice, torej tisti, v pravico katerega ni bilo poseženo.

15Brezpredmetni so pritožbeni očitki o negospodarnem ravnanju upnika, ker bo vztrajanje pri izvršbi imelo za posledico zahtevek tretje in ker so nepremičnine obremenjene z več hipotekami. Kot je že sodišče prve stopnje dolžniku ustrezno pojasnilo, je v upnikovi dispoziciji izbira sredstev izvršbe in na upniku je riziko, ali bo z njimi njegova terjatev poplačana ali ne.

16Dolžnik je v ugovoru uveljavljal zastaranje obresti – ugovor prenehanja terjatve po 11. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ. Utemeljeno je sodišče njegov ugovor kot prepozen zavrglo. Dejstvo, ki ga uveljavlja dolžnik - zastaranje obresti, je namreč nastopilo že pred izdajo sklepa o izvršbi. Dolžnik bi ga zato lahko oziroma moral uveljavljati že v rednem ugovoru. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je z izdajo sklepa o izvršbi zastaranje prenehalo teči (365. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) in se bo nadaljevalo šele, ko bo končan izvršilni postopek (peti odstavek 369. člena OZ).

17Kar se tiče dolžnikovega sklicevanja na drugi odstavek 208. člena ZIZ, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se citirana določba nanaša na odločitev o poplačilu terjatve upnika iz kupnine. Dolžnik lahko terjatev izpodbija le, če je brez svoje krivde ni mogel izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi med izvršilnim postopkom (drugi odstavek 201. člena ZIZ). V obravnavanem primeru je zadeva šele v fazi dovolitve izvršbe in ne že poplačila, kot sklepni fazi nepremičninske izvršbe. Kot že obrazloženo zgoraj, dolžnik zastaranja terjatve v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi ni uveljavljal. Terjatve iz razloga zastaranja tako ne more več izpodbijati niti v ugovoru po izteku roka, niti v postopku odločanja o poplačilu upnikov.

18Dolžnik stroškovno odločitev nekonkretizirano izpodbija. Navaja le, da med potrebne stroške ni mogoče uvrstiti stroškov, ki bistveno ne pripomorejo k odločitvi. Pritožbeno sodišče je iz tega razloga opravilo le uradni preizkus izpodbijane odločitve (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom ZIZ). Ta je pokazal, da sodišče prve stopnje kršitev določb postopka ni storilo in da je materialno pravo pravilno uporabilo ter upniku na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) pravilno odmerilo stroške v višini 14,69 EUR. Odgovor na ugovor je bil potreben. V nasprotnem bi namreč upnika zadele posledice – sodišče bi v skladu s tretjim odstavkom 58. člena ZIZ štelo, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične.

19Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo dolžnikov pritožbo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi uradni preizkus odločitve o ugovoru namreč ni pokazal kršitev.

20Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato v posledici neuspešne pritožbe nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ).

21Tudi upnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka. Z odgovorom na pritožbo, v katerem prereka pritožbo in pritrjuje prvostopenjski odločitvi, k pritožbeni presoji ni pripomogel. Po oceni pritožbenega sodišča so zato stroški vloge nepotrebni.