UPRS sodba I U 128/2012

Tožbi se delno ugodi, odločba Davčnega urada Ljubljana št. DT 0610-2045/2011 07 0803-81 z dne 22. 7. 2011 se v točkah I/1 in I/2 izreka (DDV) odpravi ter zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

V preostalem se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za december 2008 v višini 5.109,51 EUR in oktober - december 2009 v višini 1.403,91 EUR, s pripadajočimi obrestmi (točki I.1 in I.2 izreka); davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2008 v višini 5.775,23 EUR in za leto 2009 v višini 13.750,52 EUR (točki I.3 in I.4 izreka); odmerjeni davek mora tožnik plačati v 30-ih dneh, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II. izreka); tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo davčni organ (točka III. izreka); pritožba ne zadrži izvršitve (točka IV. izreka). Tožnik je med neopredmetenimi osnovnimi sredstvi knjižil dolgoročne premoženjske pravice – programi v nabavni vrednosti 58.920,49 EUR. Gre za licenco za proizvodnjo gumenjakov A., ki so bili knjiženi na podlagi temeljnice. Tožnik davčnemu organu ni predložil verodostojnih listin, ki so bile podlaga za knjiženje in ni predložil dokazov o gospodarski koristi iz tega naslova. Glede na navedeno davčni organ podlagi 12. člena in 29. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) in Slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju SRS) - SRS 2 tožniku ni priznal stroška amortizacije za leti 2008 in 2009. Tožnik je imel v registru osnovnih sredstev knjiženo tudi nabavo plovila – gumenjaka Westerly 610 po pogodbi o finančnem leasingu z dne 23. 12. 2008. Tožnik je v zvezi z navedenim opredmetenim osnovnim sredstvom med odhodki leta 2009 upošteval znesek amortizacije za to plovilo in uveljavljal vstopni DDV v višini 4.011,60 EUR za december 2008. Iz poslovne dokumentacije izhaja, da tožnik z navedenim plovilom ni ustvarjal prihodka, kar je izjavil tudi direktor sam. V letu 2009 nastalih stroškov amortizacije tako ni mogoče povezati s prihodki v tem letu. Na podlagi 29. člena ZDDPO-2 davčni organ tožniku ni priznal odhodkov iz naslova amortizacije za leto 2009 v višini 6.017,40 EUR ter vstopnega DDV v višini 4.011,60 EUR na podlagi 63. člena in 66. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1).

Tožnik je v letu 2008 uveljavljal povračila stroškov za dnevnice, kilometrine in cestnine. Tožnik je razpolagal le z pomanjkljivo izpolnjenimi nalogi za službena potovanja z obračunom potnih stroškov, brez prilog, brez končnega stanja števcev, brez navedbe vozila. Ker tožnik potnim nalogom ni imel priloženih nikakršnih dokazil, jih je davčni organ opredelil kot neverodostojne knjigovodske listine, ki ne izpolnjujejo pogojev po SRS 21 in tožniku stroškov v zvezi z delom za leti 2008 v višini 1.062,87 EUR in 2009 v višini 12.506,25 EUR ni priznal kot davčno priznani odhodek na podlagi 29. člena ZDDPO-2.

Tožnik je knjižil tudi odpis terjatev v znesku 34.240,71 EUR iz naslova odpisa terjatev do družbe B. d.o.o. v znesku 26.243,73 EUR. Ker odpis terjatev ni bil opravljen v skladu z določbo šestega odstavka 21. člena ZDDPO-2, se odpis terjatev ni priznal kot odhodek. Tožnik je med drugimi stroški knjižil tudi stroške, povezane s plovilom Westerly 25. Davčni organ je ugotovil, da tožnik tega plovila nima knjiženega v poslovnih knjigah, razpolagal pa je z računi, ki se nanašajo na navedeno plovilo. Plovilo je bilo predmet razdelitvene bilance s partnerji. Ker tožnik ni imel navedenega plovila evidentiranega v svojih poslovnih knjigah in ker z njim tudi ni ustvarjal prihodkov, je davčni organ ugotovil, da ni upravičen do stroškov v višini 5.489,55 EUR in odbitka vstopnega DDV v višini 1.097,91 EUR za leto 2008 ter stroškov v višini 12.793,57 EUR in odbitka vstopnega DDV v višini 1.403,91 EUR za leto 2009 na podlagi 29. člena ZDDPO-2 ter 63. člena in 66. člena ZDDV-1.

Tožnik je uveljavljal tudi olajšavo za investiranje po 55.a členu ZDDPO-2 v znesku 10.539,01 EUR za leto 2008. Iz registra osnovnih sredstev na dan 31. 12. 2008 je bilo razvidno, da je tožnik v letu 2008 imel nabav v višini 54.322,07 EUR, med katerimi je bil tudi čoln Westerly 610, katerega nabavna vrednost je bila 20.058,00 EUR. Zavezanec lahko v skladu s 55.a členom ZDDPO-2 uveljavlja zmanjšanje davčne osnove v višini 30 % investiranega zneska v opremo in neopredmetena sredstva. V postopku DIN je bilo ugotovljeno, da tožnik s plovilom Westerly 610 tudi ni ustvarjal prihodkov. Glede na navedeno ni upravičen do olajšave za investiranje v navedeno plovilo. Davčni organ je naredil nov obračun davka od dohodkov pravnih oseb za leti 2008 in 2009.

Tožnik je v obračunih DDV-O uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV od prejetih računov za plovilo v znesku 1.097,91 EUR in 1.403,91 EUR in od nabave gumenjaka Westerly 25 v znesku 4.011,60 EUR v nasprotju z 63. člena in 66. členom ZDDV-1. Tožnik je bil zavezanec za DDV v letu 2008 le za en mesec, v letu 2009 pa za tri mesece. Davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi 63. člena ter a,) in c,) točke 66. člena ZDDV-1. Na podlagi 77. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) je dokazno breme na strani davčnega zavezanca. Davčni organ je pripombe tožnika na zapisnik zavrnil, saj tožnik ni navedel nobenih novih dejstev, niti predložil novih dokazov in dokumentov, s katerimi bi ovrgel ugotovitve DIN.

Tožnik je v pritožbenem postopku navajal nova dejstva in dokaze, vendar pa ni obrazložil razlogov zaradi katerih jih ni navedel že v prvotnem postopku. Kljub navedenemu je drugostopenjski organ predloženo dokumentacijo pregledal vendar je ugotovil, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je tožnik v letu 2008 in 2009 izkazal previsoke odhodke na podlagi 29. člena in 30. člena ZDDPO-2. Tožniku pravilno niso bili davčno priznani odhodki zaradi neverodostojnosti knjigovodskih listin in ker v postopku ni izkazal, da so bile storitve dejansko opravljene. Tožnik je imel v registru osnovnih sredstev knjižene dolgoročne premoženjske pravice iz naslova programov za proizvodnjo gumenjakov družbe A. na podlagi temeljnice. V postopku tožnik ni predložil listin, ki bi bile podlaga za knjiženje. Tožnik tudi ni predložil dokazov o gospodarski koristi iz tega naslova. Predložil pa je 20 računov, ki jih je izdal družbi A. iz Italije, vendar teh računov ni mogoče povezati s premoženjskimi pravicami za proizvodnjo gumenjakov. Zaradi neizkazanega obstoja premoženjskih pravic in ker tožnik ni predložil verodostojne knjigovodske dokumentacije o utemeljenosti amortizacije (76. člen in 77. člen ZDavP-2), strošek amortizacije za leti 2008 in 2009 tožniku utemeljeno ni bil priznan kot davčno priznani odhodek.

V zvezi z gumenjakom Westerly 25, ki ga je tožnik nabavil po pogodbi o finančnem leasingu z dne 23. 12. 2008, iz pogodbe o sodelovanju z dne 6. 5. 2009 z družbo C. d.o.o. iz Prebolda izhaja, da se je tožnik kot najemnik dogovoril, da sprejme v uporabo kalupe, sopogodbenik pa dovoljuje uporabo blagovne znamke Westerly. Stranki sta se dogovorili, da bosta naredili prototip jadrnice Westerly 25. Tožnik je plovilo razstavljal na sejmih. Iz predloženih fotokopij pa ni mogoče ugotoviti kraja, kjer naj bi se navedeno plovilo razstavljalo in tudi ne na katerem sejmu. Tožnik ni izkazal, da gre za odhodke, potrebne za pridobitev prihodkov, zato davčni organ amortizacije za leto 2009 utemeljeno ni priznal kot davčni odhodek po 29. členu ZDDPO-2. Tožnik tudi ni izkazal z verodostojnimi listinami povračila stroškov v zvezi z delom, saj potni nalogi niso imeli nobenih prilog. Ker ne vsebujejo podatkov, kot jih predpisuje SRS 21, predstavljajo neverodostojne knjigovodske listine. V zvezi odpisom terjatev do družbe B. d.o.o. v znesku 26.243,73 EUR je bilo v postopku ugotovljeno, da ga tožnik ni opravil v skladu z 12. člena in 21. členom ZDDPO-2. V postopku je predložil zgolj fotokopijo hrvaškega sodnega registra trgovinskih družb, iz katerega izhaja, da je bila družba B. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra, kar pa za priznanje odpisa terjatev ne zadošča. V zvezi s plovilom Westerly 25 je tožnik med stroške poslovnega leta 2008 in 2009 knjižil tudi prejete račune, ki se nanašajo na to plovilo. V postopku je tožnik navedel, da je bilo plovilo predmet razdelitvene bilance s partnerji. Ker pa navedenega plovila ne izkazuje v svojih poslovnih knjigah, to ne predstavlja del premoženja družbe. Tožnik tudi ni izkazal, da bi z navedenim plovilom v letih 2008 in 2009 ustvarjal prihodke.

Tožnik je neupravičeno uveljavljal tudi odbitek vstopnega DDV na podlagi računov za nakupe, ki jih ni uporabil za namene njegovih obdavčljivih transakcij. V obračunih DDV je odbijal vstopni DDV od prejetih računov za plovilo in od nabave gumenjaka Westerly 25 v nasprotju s 63. členom in 66. členom ZDDV-1. Stroški niso bili povezani s prihodki oz. gre za odhodke, ki zaradi neverodostojnosti knjigovodskih listin ne predstavljajo odhodkov, potrebnih za opravljanje dejavnosti družbe oz. ne predstavljajo neposrednega pogoja za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti. Nakupi tožnika tako niso povezani z obdavčljivimi transakcijami. Pravica do odbitka DDV pa se prizna le v povezavi z opravljanjem dejavnosti, od katere se plačuje DDV. To je eden temeljnih pogojev, na osnovi katerih davčni zavezanec pridobi pravico do odbitka vstopnega DDV. Davčni organ navaja 62. člen in prvi odstavek 63. člena ZDDV-1. Poslovni dogodek je potrebno opisati natančno, vsebino pa lahko izkazujejo le verodostojne listine, ki izpolnjujejo pogoje iz SRS 21.12.. Davčno breme je v skladu s 76. členom ZDavP-2 na strani davčnega zavezanca. V postopku je bilo ugotovljeno, da zaračunane dobave v zvezi s plovili oz. stroški plovil, za katere v postopku ni bilo izkazano, da so povezana z neposrednim opravljanjem dejavnosti tožnika oz. ustvarjanjem prihodkov tožnika, tako tudi niso povezane z obdavčljivimi transakcijami, zato tožnik od navedenih dobav ni upravičen uveljavljati odbitek vstopnega DDV.

Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in v tožbi ugovarja, da gre za arbitrarno tolmačenje 29. člena ZDDPO-2 na škodo tožnika. V zvezi z neopredmetenimi osnovnimi sredstvi navaja, da brez licence družbe A. ne more izdelovati in prodajati plovil. V zvezi z opredmetenimi osnovnimi sredstvi je tožnik navedel, da gre za gumenjak, ki je bil dobavljen za oddajanje, pri čemer pa še ni bil v celoti opremljen. Ker je prišlo do gospodarske krize se je povpraševanje zmanjšalo, tožnik pa je namesto oddajanja v najem uporabil plovilo za marketinške prezentacije na sejmih. V zvezi z dnevnicami in kilometrinami navaja, da so bili v letu 2008 potni stroški povezani z dobavo prikolic in čolnov, ki jih je uvažal iz Italije in Nemčije. V letu 2009 je bila večina potnih stroškov povezana s prevozom lesene dvanajstmetrske barke po morju iz Španije v Izolo. Ostali potni nalogi v letu 2009 pa so bili povezani z dobavami blaga in opravljanjem komercialnih aktivnosti. Tožnik je v letu 2009 odpisal terjatve do družbe B. d.o.o. v znesku 26.243,73 EUR v skladu z 21. členom ZDDPO-2. Davčni organ bi moral uporabiti analogijo, saj gre za izbris družbe B. d.o.o. iz sodnega registra, kar ni sporno. To pa pomeni, da ta pravna oseba ne obstaja več in sodni postopek zoper to družbo ni več mogoč. Izbris iz registra se opravi vedno na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o izbrisu. V zvezi z drugimi stroški, ki se nanašajo na jadrnico Westerly 25, za katero je davčni organ ugotovil, da je tožnik nima evidentirane v svojih poslovnih knjigah, je tožnik pojasnil, da je plovilo predmet razdelitvene bilance s partnerji. Navedeno plovilo ima tožnik v lasti na podlagi dogovora, da je naslednik kalupa jadrnice in vzorčnega neizdelanega odlitka. Navedeno potrjujejo tudi stroški, ki jih je imel s plovilom v letu 2008 in 2009. Če plovilo ne bi bilo v lasti tožnika, vanj ne bi vlagal. Tožnik meni, da je tudi olajšavo za investiranje povsem upravičeno uveljavljal. V skladu z navedenim sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prisodi stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih navedbah in razlogih iz obeh upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba je delno utemeljena.

Davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV za december 2008 in za obdobje od oktobra do decembra 2009 od prejetih računov za plovilo Westerly 25, ki ga tožnik ni imel knjiženega v svojih poslovnih knjigah (v znesku 1.097,91 EUR v letu 2008 in 1.403,91 EUR v letu 2009) kot tudi ne za nabavo gumenjaka Westerly 610 po pogodbi o finančnem leasingu in računu št. 0812003502 z dne 23. 12. 2008 z dne 23. 12. 2008 (4.011,60 EUR v decembru 2008). Davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi 63. člena in 66. člena ZDDV-1, navaja pa tudi določbi točke a) in c) 66. člena ZDDV-1. V obrazložitvi je davčni organ navedel, da tožnik z navedenim plovilom ni ustvarjal prihodkov ter da je neupravičeno uveljavljal vstopni DDV na podlagi računov za nakupe, ki jih ni uporabil za namene njegovih obdavčljivih transakcij. Ker stroški niso bili povezani s prihodki in gre za neverodostojne knjigovodske listine ter ne gre za odhodke, ki so neposredni pogoj za opravljanje dejavnosti družbe, nakupi na podlagi spornih računov niso povezani z obdavčljivimi transakcijami. Pravica do odbitka DDV pa se prizna le v povezavi z opravljanjem dejavnosti, od katere se plačuje DDV. Po presoji sodišča pa davčni organ v danem primeru ni upošteval v zadostni meri navtične dejavnosti tožnika - posredništvo in prodaja plovil, notranjih motorjev in prikolic za prevoz plovil, katamaranov in navtične opreme ter se ni v celoti opredelil do ugovorov tožnika. Na podlagi 62. člena ZDDV-1 sme davčni zavezanec odbiti DDV v davčnem obdobju, v katerem je prejel račun za njemu opravljeno dobavo blaga oz. storitev. Na podlagi 63. člena ZDDV-1 pa ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oz. storitev, če je to blago oz. storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčljivih transakcij. Sodišče navaja, da v primeru davčno nepriznanih odhodkov po ZDDPO-2 ne izhaja avtomatično, da ima navedeno za posledico tudi nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV po ZDDV-1, saj davčni organ tožniku tudi ne očita, da naj bi sporna plovila uporabljal za svojo zasebno dejavnost. Tožnik je že v postopku ugovarjal, da ima med osnovnimi sredstvi knjiženo plovilo - gumenjak Westerly 610, kupljeno po pogodbi o finančnem leasingu z dne 23. 12. 2008, za katero ima tudi račun 0812003502 z dne 23. 12. 2008. Plovilo je tožnikov proizvod in je del njegovega proizvodnega programa, kar je razvidno iz pogodbe o medsebojnem sodelovanju s partnerjem C. d.o.o.. Predmetno plovilo je bilo namenjeno oddajanju, pri čemer pa ni bilo v celoti opremljeno. Plovilo (jadrnico) Westrly 25, za katero je davčni organ ugotovil, da ga tožnik nima evidentiranega v svojih poslovnih knjigah, pa je predmet razdelitvene bilance s partnerji, saj je lastnik kalupa jadrnice in vzorčno neizdelanega odlitka, plovilo ima v posesti, v letih 2008 in 2009 pa je tožnik nabavljal material za dokončanje tega plovila, kar je tudi pogoj za prodajo plovila. Ko bi bilo plovilo dokončano bi se naredila razdelilna bilanca, in bi se plovilo prodalo. Tožnik je storil vse potrebno, da bi prodajo plovila tudi promoviral in ga je razstavljal na sejmo v Benetkah 2009. Davčni organ pa se do konkretnih ugovorov tožnika ni opredelil in je v obrazložitvi zgolj pavšalno navajal vsebino zakonskih določb ZDDV-1. Ker po povedanem iz obrazložitve izpodbijane odločbe niso razvidni konkretni razlogi, ki so v konkreten primeru narekovali sprejeto odločitev glede nepriznavanja pravice do odbitka vstopnega DDV in so bili v danem primeru odločilni za presojo pravilnosti odločitve, izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Na podlagi 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora upravni akt obsegati dejansko stanje in pravno podlago za odločitev. Obrazložitev mora vsebovati dejansko stanje s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev navedeno v izreku. Če obrazložitev upravnega akta take vsebine nima, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo. Tudi sodišče v takem primeru ne more preizkusiti zakonitosti izpodbijanega sklepa. Zahteva po obrazložitvi je del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, ki je lahko učinkovita le, če organ, ki odloča, svojo obrazložitev poda konkretno ter tudi konkretno poda dokazno oceno predloženih dokazov. Iz obrazložitve izpodbijanega akta bi moralo izhajati, katera dejstva so bila upoštevana in kako so vplivala na odločitev. Če izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, gre po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP za bistveno kršitev pravil postopka (2 točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), ki je po tretjem odstavku 27. člena ZUS-1 vedno podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, določenih z ZUP. Glede na navedeno je v tem delu izpodbijana odločba nezakonita.

Izpodbijana odločba pa je po presoji sodišča pravilna v delu, v katerem se nanaša na ponovno odmero davka od dohodkov pravnih oseb za leti 2008 in 2009. Tožniku povsem pravilno niso bili priznani stroški iz naslova amortizacije za opredmeteno sredstvo knjiženo na podlagi temeljnice ter stroški amortizacije za plovilo gumenjak Westerly 610, stroški v zvezi z delom (potni nalogi) in stroški povezani s plovilom Westerly 25, ki ga tožnik nima knjiženega v s svojih poslovnih knjigah, kakor tudi ne olajšava za investiranje uveljavljena za leto 2008 za rovokopač Hydema, pištole za Kent tesnila in čolna Westerly 610, za katerega tožnik v postopku ni izkazal, da z njim ustvarja prihodke. Prav tako je izpodbijana odločba pravilna v delu, ki se nanaša na odpis terjatev do družbe Aquas, d.o.o. in družbe B. d.o.o., ki je bil tudi po mnenju sodišča izveden v nasprotju z določbo šestega odstavka 21. člena ZDDPO-2, saj tožnik ni predložil pravnomočnega sklepa o zaključenem stečajnem postopku oz. postopku prisilne poravnave oz. neuspešnem izvršilnem postopku. Iz določbe 54. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) izhaja, da mora gospodarska družba voditi poslovne knjige na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin, katerih vrsto, vsebino, nadzor in gibanje podrobno urejajo SRS. Za ugotavljanje dobička se priznavajo prihodki in odhodki v zneskih, ugotovljenih v izkazu poslovnega izida, na podlagi predpisov in v skladu z njimi uvedenimi računovodskimi standardi (tretji odstavek 12. člena ZDDPO-2). V skladu s SRS 22 morajo biti opravljeni vsi vpisi v poslovne knjige na podlagi verodostojne knjigovodske listine. Knjigovodska listina pa je po SRS 21 opredeljena kot pisno pričevanje o nastanku poslovnega dogodka ter služi kot podlaga za vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige in kontroliranje poslovnega dogodka, ki ga izpričuje. Opis poslovnega dogodka mora vsebovati natančno vsebino, kot to določajo SRS 21. Odhodke knjižene na podlagi pomanjkljivih knjigovodskih listin pa ni mogoče upoštevati kot davčno priznane odhodke. Potnim nalogom niso bila priložena druga dokazila o dejansko opravljenih potovanjih, kot so računi za cestnino, gorivo, parkiranje oz. računi za nočitve. V obravnavanem primeru tožnik tudi ni vodil evidence o službenih in zasebnih vožnjah (kot npr. število prevoženih kilometrov v službene namene, ki bi lahko bili razvidni iz potnih nalogov in stanjem števca prevoženih kilometrov na začetku in na koncu obračunskega obdobja, lahko pa tudi z drugimi dokazili). Ker navedena okoliščina vzbuja dvom, je breme dokazovanja v skladu z določbi 76. člena ZDavP-2 na strani davčnega zavezanca. Ker tožnik ni ravnal v skladu s SRS 21, je tožena stranka pravilno opredelila izplačila po neverodostojnih potnih nalogih kot davčno nepriznane stroške. Med odhodke davčnega zavezanca se namreč lahko vštevajo samo tisti odhodki, ki so potrebni za pridobitev prihodkov (prvi odstavek 29. člena ZDDPO-2). Prihodke in dejansko nastale odhodke potrebne za doseganje prihodkov v skladu z 29. členom ZDDPO-2 dokazuje davčni zavezanec z ustreznimi - verodostojnimi listinami. Tožnik je imel knjižene premoženjske pravice (licenco – programe za proizvodnjo gumenjakov A.), v postopku pa ni predložil verodostojne listine, ki so lahko podlaga za vknjižbo ter dokazila o koristnosti teh sredstev. Kot sta pravilno navedla že davčna organa, tožnik v postopku tudi ni predložil dokazil, da je s plovilom Westerly 610 in Westerly 25 v obravnavanih letih ustvarjal prihodke, plovila Westerly 25 pa tudi ni imel knjiženega v svojih poslovnih knjigah. Tako po presoji sodišča davčni organ stroškov v zvezi z navedenima ploviloma utemeljeno ni priznal.

Opredmetena osnovna sredstva, ob izpolnitvi drugih pogojev, obsegajo le sredstva v lasti podjetja oziroma tiste, ki jih ima podjetje v finančnem najemu. Po SRS 13 so amortizirljiva le tista sredstva, ki so namenjena uporabi pri proizvajanju ali dobavljanju proizvodov in storitev, za posojanje drugim za plačilo ali iz drugih razlogov. Amortizacija pa je v tem standardu opredeljena kot strošek, ki nastaja zaradi prenašanja nabavne vrednosti amortizirljivega sredstva na poslovne učinke. Ker je po navedenem tožeča stranka amortizacijo obračunavala od sredstev, ki jih po SRS ni bila upravičena pripoznati kot opredmeteno osnovno sredstvo, je odločitev tožene stranke, da znesek obračunane amortizacije od navedenih sredstev ne prizna kot davčno priznan odhodek, utemeljena. SRS 1.22. veže pričetek obračunavanja amortizacije na usposobitev osnovnega sredstva za uporabo. Usposobitvi sredstva za uporabo praviloma pa tudi sledi njegova dejanska uporaba. Tožnik je v spornem obdobju uveljavljal amortizacijo plovila Westerly 610, nabavljenega po pogodbi o finančnem leasingu z dne 23. 12. 2008. Ker pa ni izkazal, da je z navedenim plovilom v predmetnem obdobju ustvarjal prihodke, tudi po presoji sodišča stroškov amortizacije ni mogoče davčno priznati. Tožnik je uveljavljal tudi strošek amortizacije za neopredmeteno sredstvo – premoženjske pravice, za katero pa ni izkazal, da je bilo knjiženo na podlagi verodostojne listine ter ni predložil dokazil o gospodarski koristnosti tega sredstva, tudi po presoji sodišča davčni organ navedenih stroškov amortizacije za leti 2008 in 2009 upravičeno ni priznal.

Med strankama pa ni sporna izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na osebno vozilo Fiat Punto ter na rezervacije za stroške reorganizacije podjetja. V skladu z navedenim je po presoji sodišča odločitev davčnih organov v delu, ki se nanaša na davčno nepriznane odhodke v zvezi z ugotavljanjem davka od dohodkov pravnih oseb za leti 2008 in 2009, pravilna.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na DDV nepravilna in nezakonita, je sodišče na podlagi druge in tretje točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1, vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, v ostalem pa tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 63. člena ZUS-1.

Sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo še za 20% DDV, torej za 70,00 EUR, skupaj 420,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).