55.a člen ZDDPO-2

Na podlagi dokazne ocene listin po dokaznem sklepu, dokumentov na USB ključku, Projekta z dne 17. 10. 2013, primopredajnega zapisnika ter računov v povezavi s tožbenimi navedbami tudi sodišče ugotavlja, da tožnica ni izkazala povezave med predmetom Pogodbe z dne 9. 12. 2012, Projektom z dne 17. 10. 2013 ter računi za RR storitve.

Davčno priznan je vsak dokazan odhodek, ki je v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem prihodkov. Pri ugotavljanju dobička se ne upoštevajo le tisti odhodki, kjer ugotovljena dejstva in okoliščine iz drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2 kažejo na to, da niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, torej če iz ugotovitve dejanskega stanja izhaja, da niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov pravne osebe. Davčno priznan odhodek za pravno osebo torej predstavlja določen doprinos k njenemu poslovanju in ima zanjo izmerljivo korist. V zadevi se izkaže, da je tožnica od svojega zakonitega zastopnika kupila staro jadrnico, potrebno obnove, jo na lastne stroške popravila oziroma usposobila in te stroške neupravičeno uveljavljala v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb. Odhodki, povezani s popravilom jadrnice, niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov. Tožnica ni (bila) registrirana za opravljanje dejavnosti oddajanja plovil v najem niti te dejavnosti dejansko ni opravljala. Zavarovalne police in vpisni list, ki ga je izdala Uprava Republike Slovenije za pomorstvo, izrecno potrjujejo zasebni namen rabe plovila.

Vsebina petih računov kot takšna ni sporna. Glede razlogov, iz katerih je šteti račune po določbah SRS in ZDDV-1 za neverodostojno oziroma neustrezno podlago za knjiženje stroškov in za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV, se sodišče v celoti strinja s presojo davčnih organov, po kateri računi z ozirom na njihovo pomanjkljivo oziroma nedoločno vsebino sami po sebi ne izkazujejo dejanske oprave storitev in tudi ne uporabe zaračunanih storitev za pridobivanje (obdavčenih) prihodkov. Tožeča stranka v tej zvezi ves postopek DIN in v tožbi nasprotno trdi, da so obravnavani računi ustrezna podlaga tako za knjiženje stroškov kot tudi za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV. Utemelji pa svojo trditev zgolj z nadaljnjo trditvijo, da so bile storitve po računih opravljene, ki jo nadgradi s pozivom davčnemu organu, da dejansko stanje v tej smeri razišče. Pri čemer že davčni organ tožeči stranki pravilno pojasni, da je v primeru, ko so ugotovljene pomanjkljivosti listin in s tem vzpostavljen dvom v njihovo verodostojnost, na davčnem zavezancu, da verodostojnost listin izkaže in da to ni dolžnost, ki bi jo nosil davčni organ

Davčni organ ni obrazložil, zakaj asfaltno bazo šteje med gradbeno inženirske objekte. Tožnik je pojasnjeval in dokazoval, da je svojo asfaltno bazo kupil rabljeno ter jo dal prepeljati čez celo Evropo in jo nato postaviti v Sloveniji, česar davčni organ, ni problematiziral. Kot tožnik pravi v tožbi, je temeljna značilnost njegove asfaltne baze mobilnost. Kolikor pa je temu tako, po naziranju sodišča to pod vprašaj postavlja opredelitev tožnikove asfaltne baze kot gradbeno inženirskega objekta, ki jo davčni organ izvede zgolj na abstraktni ravni.

Kolikor bi želel davčni organ pravilno zaključiti, da tožnik s kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic izvaja pridobitno dejavnost, bi moral ugotoviti, da zbiranje avtorskih honorarjev na podlagi izdanih računov tožnika uporabnikom glasbenih del ni skladno z namenom ustanovitve in delovanjem tožnika po področni zakonodaji (ZSAP in ZKUASP) in da izpolnjuje kriterije pridobitnosti iz 2. člena Pravilnika o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti. Pri tej presoji je potrebno upoštevati na eni strani posebno naravo dejavnosti tožnika kot obveznega kolektivnega upravljalca avtorskih pravic, na drugi strani pa tudi zakonske omejitve glede razpolaganja s sredstvi ter zagotavljanja namenske porabe sredstev. Temu ustrezno je potrebno presoditi ali je tožnik v obravnavanem obdobju dejavnost dejansko opravljal skladno z zakonsko ureditvijo oziroma podzakonsko ureditvijo in ali je zagotavljal zakonsko predpisano namensko porabo sredstev. Tožnik kolektivno upravlja avtorske pravice kot edino zakonsko predpisano dejavnost, nadomestila za avtorska dela pa tožnik pridobiva na račun avtorjev. Izplačevanje avtorskega honorarja avtorjem pa po presoji sodišča ne predstavlja izplače

Pravico do odbitka DDV je mogoče zavrniti, če upravni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa „vedel oziroma bi moral vedeti“, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV del utaje, ki jo je storil pridobitelj. Subjektivni element je kot pravni standard sestavni del materialnopravne podlage za odločitev o oprostitvi DDV oziroma za naknadno naložitev plačila DDV v primerih zlorabe. Navedeni pravni standard pa ni enoten, temveč je sestavljen iz dveh različnih delov. Prvi del predstavljajo okoliščine dejanskega primera, ki kažejo na to, da je davčni zavezanec vedel, da sodeluje pri goljufiji sistema DDV (naklep), drugi del pa predstavljajo okoliščine, ki kažejo, da je izdajatelj računa sodeloval v transakcijah, ki pomenijo goljufijo sistema DDV, pa jih davčni zavezanec zaradi lastne nedopustne malomarnosti ni prepoznal (zasledil).

Le dejstvo, da je bilo v izreku izpodbijane odločbe zapisano, da je davek od dohodka pravnih oseb v pritožničinih obračunih 0 EUR, po presoji Vrhovnega sodišča v okoliščinah obravnavanega primera še ne pomeni, da pritožnica nima pravnega interesa za (izpodbojno) tožbo, s katero zahteva odpravo izpodbijane odločbe, ki je bila izdana v postopku inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb. V obravnavani zadevi je prvostopenjski davčni organ v davčnem inšpekcijskem nadzoru ugotovil, da je pritožnica svoje prihodke v obravnavanem obdobju opredelila kot prihodke iz nepridobitne dejavnosti, čeprav bi jih z davčnega vidika morala opredeliti kot prihodke iz pridobitne dejavnosti. Posledično je ugotavljal davčno priznane prihodke in odhodke ter davčno osnovo za odmero davka od dohodkov pravnih oseb. Z izpodbijano odločbo pritožnici sicer ni odmeril in naložil plačila davka, vendar pa, kot to (neprerekano) opozarja pritožnica, tega ni storil, ker je dovolil zmanjšanje davčne osnove za davčno olajšavo po 55. a členu ZDDPO-2 v celotnem znesku. V davčnem postopku so bile torej ugotovljene takšne nepravilnosti, ki so imele vpliv na višino pritožničine davčne obveznosti in zarad

Bistven razlog, zaradi katerega davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka DDV po obravnavanih računih (s prilogami) je bil, da so bili obravnavani računi s prilogami (pogodba o poslovnem sodelovanju tožnika z družbo B., kopije dobavnic, računalniški izpis naročilnic) nepopolni do takšne mere, da niso omogočili ugotovitve vrste in obsega opravljenih dobav oz. storitev, ter je bil posledično davčnemu organu onemogočen nadzor nad pravilnostjo pobiranja davkov. Obravnavani računi pa se tudi ne sklicujejo na nobene spremljajoče listine. Zaporedne številke navedene na računalniško izpisanih in naknadno predloženih naročilnicah se razlikujejo od zaporednih številk, ki jih je tožnik v obravnavanem obdobju izdal drugim dobaviteljem, ki si sledijo v strogem zaporedju. Tudi po presoji sodišča obravnavani računi in priloge k tem računom ne vsebujejo niti minimalnih formalnih pogojev potrebnih za identifikacijo vrste in obsega opravljenih storitev.

Davčni organ je ugotovil, da gre pri projektih za projekte, katerih namen je razvoj spletnih aplikacij ter da gre za funkcionalno nadgradnjo uporabniških aplikacij. Pravilno je ugotovil, da tožnik ni predložil verodostojne projektne dokumentacije v takšni obliki, da so iz nje dosledno, jasno, konkretno in preverljivo razvidne RR vsebine, RR osebje in ostali viri za RR, RR cilji, RR mejniki, izhodiščno mednarodno RR stanje in RR napredek glede na stanje. Prav tako tožnik tudi ni predložil dokaza o prisotnosti pomembnega elementa novosti in razreševanja znanstvene in/ali tehnološke nejasnosti. Iz določbe tretjega odstavka 8. člena Pravilnika o uveljavljanju davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj izhaja, da lahko davčni organ glede presoje, ali se konkretno vlaganje kvalificira kot vlaganje v RR, za mnenje zaprosi ministrstvo pristojno za tehnologijo, vendar pa to ni obvezno. Davčni organ je od omenjenega ministrstva pridobil splošna mnenja kot pomoč pri presojanju RR dejavnosti in RR projektov in programov, ki jih je predstavil tožniku z namenom, da mu pomaga pri dokazovanju izpolnjevanja pogojev za uveljavljanje davčnih olajšav za vlaganja v RR.

Tožniku se očita, da je v letu 2013 knjigovodsko izkazoval vnaprej vračunane stroške, saj je fakture po Pogodbi prejel šele v letu 2014, predmet Pogodbe pa je nanj prešel šele v letu 2014, vsled česar neopredmetenih sredstev, ki so predmet Pogodbe, v letu 2013 še ni obvladoval. Zato je v nasprotju z določili SRS že v letu 2013 v svojih knjigah pripoznal nakup obravnavanih neopredmetenih sredstev in na tej podlagi neupravičeno znižal davčno osnovo na račun davčne olajšave za RR. Nakup licenc se po drugem odstavku 7. člena Pravilnika o uveljavljanju davčnih olajšav za raziskave in razvoj izrecno ne šteje med vlaganja za nakup RR storitev. Tožnik trdi, da Pogodba ni licenčna pogodba, saj ne gre za odplačen prenos uporabe pravice, temveč nakup RR storitev, saj je tožnik s prodajalcem pri RR storitvah sodeloval že na podlagi dogovorov iz leta 2012, kar se je odrazilo v obliki tehnologije, posledično pa je tožnik lahko kupil RR storitve, ki so jih zanj opravljale tretje osebe, zgolj v opisani obliki. Glede na zgoraj predstavljene nejasnosti o predmetu Pogodbe, dejansko stanje o vprašanju, kaj je predmet Pogodbe in posledično ali gre za licenčno pogodbo ali ne, ni bilo popolno ug

Tožnik je izpolnil zgolj formalne pogoje v smislu registracije plovila za gospodarski namen in registracije dejavnosti oddajanja plovila v najem, ni pa z izdajo le petih računov v obdobju med 2011 in 2015, od katerih so bili trije izdani poslovodji in edinemu družbeniku tožnika, v skupni vrednosti 6.350,00 EUR neto in nekaj komunikacijami o možnosti najema predmetnega plovila dokazal dejanskega opravljanja dejavnosti oddajanja predmetnega plovila v najem, in sicer niti v trenutku spornega odbitka vstopnega DDV junija in julija 2011 niti kasneje do prodaje predmetnega plovila. Vprašanje, ali je bila dejavnost opravljana ali ne, pomeni pravno kvalifikacijo ugotovljenih dejstev (nato pa na osnovi te pravne kvalifikacije sledi izpeljava pravne posledice) in s tem uporabo prava, za to pravno kvalifikacijo pa je pristojen organ, ki v zadevi odloča, oz. sodišče. Plovilo se ne more šteti za opremo po SRS, ker tožnik s plovilom ni opravljal dejavnosti. Temeljno pravilo vzročne povezanosti pri priznavanju odhodkov in drugih načinov zmanjševanja davčne osnove velja tudi v primeru investicijske olajšave, SRS pa določa, da je kot opredmeteno osnovno sredstvo pripoznano med drugim tisto

Posojilnih pogodb ni bilo mogoče upoštevati kot verodostojno podlago za opravljena knjiženja (terjatev iz naslova posojil) oziroma so le-te zgolj navidezne ter gre posledično pri obravnavanih izplačilih dejansko za prikrito izplačevanje dobička iz 7. točke prvega odstavka 74. člena ZDDPO-2. Knjiženje opravljenih izplačil kot terjatev do posojilojemalca pri tem ni odločilnega pomena. Bistvo prikritega izplačila dobička je namreč ravno v tem, da se izvede prikrito, na temelju pravnih poslov (npr. prodajne, licenčne, posojilne pogodbe) in knjiženj, ki ne odražajo resnične vsebine in ima za posledico zmanjšanje premoženja pravne osebe.