30. člen ZDDPO-2

Po povedanem stroški reprezentance lahko nastanejo le ob poslovnih stikih davčnega zavezanca s poslovnimi partnerji, sicer imajo takšni stroški značaj privatnosti in niso davčno priznani odhodki. Tudi po presoji sodišča tožnica ni dokazala, da bi stroški reprezentance, ki jih je uveljavljala, nastali ob njenih poslovnih stikih s poslovnimi partnerji. Tožnica bi namreč, tako kot pravilno pojasni davčni organ, morala utemeljiti in dokazati, kakšni stroški reprezentance konkretno so nastali in s katerimi poslovnimi partnerji je do njih prišlo.

Utemeljeni so tožnikovi ugovori, da ima odprava določenih delov izreka prvostopenjske odločbe posledice tudi pri odmeri zamudnih obresti, kar drugostopenjski organ pri svoji odločitvi ni upošteval. Ni pravilno stališče tožene stranke, ki v odgovoru na tožbo navaja, da je že z odpravo določenega dela odločbe avtomatično odpravljen tudi tisti del obresti, ki se nanaša na odpravljen del odmere. Takšno stališče tožene stranke ni pravilno, izrek izpodbijane odločitve pa tako ni jasen in ni določen. Ugotovitveni del izpodbijane odločbe ne predstavlja ugotovitvene odločbe iz prvega odstavka 141. člena ZDavP-2, saj njena vsebina tako v izreku kot tudi v obrazložitvi za takšno subsumpcijo ne daje podlage. Iz navedenega izreka ugotovitvene odločbe izhaja zgolj, da tožnik ni pravilno knjižil posameznih poslovnih dogodkov, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da naj bi tožnik z neresničnim prikazovanjem posameznih poslovnih dogodkov povzročal davčne učinke, ki mu jih davčni organ v prihodnosti ne bo priznal. S tem pa izrek ugotovitvene odločbe in njena obrazložitev tudi nista skladna. Tožnik posojila ni nakazal K.K., ampak gospodarskemu subjektu, to je družbi D. d.o.o. Po stališču

Uporaba računovodskih standardov je v obravnavani zadevi pomembna za pravilno razlago možnosti davčnega upoštevanja rezervacij v okviru in na podlagi 20. člena ZDDPO-2. Glede na to, da se morajo po določbah relevantnih SRS in MSRP rezervacije oblikovati le v zvezi z že obstoječimi obveznostmi, glede katerih torej v trenutku izdelave knjigovodskih oziroma računovodskih izkazov ni (več) dvoma, da obstojijo, gre v obravnavanem primeru po vsebini za oblikovanje pogojnih dolgoročnih obveznosti, ki pa po drugem odstavku 20. člena ZDDPO-2 niso davčno priznane kot odhodek davčnega zavezanca. Pri rezervacijah sta v trenutku njihovega oblikovanja namreč negotova le še čas oziroma točen znesek obveznosti (tudi ta je vsekakor za davčnega zavezanca vsaj že ocenljiv), ne pa že obstoj obveznosti kot takšen. 29. člen ZDDPO-2 je treba pravilno razumeti tako, da je davčno priznan vsak dokazani odhodek, ki je v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem prihodkov. Breme dokazovanja obstoja samega dohodka in njegove višine sta na davčnem zavezancu. Pri ugotavljanju dobička in obdavčitvi po tem zakonu se ne upoštevajo le tisti odhodki, kjer ugotovljena dejstva okoliščine iz drugega odsta

V obravnavani zadevi gre za navidezne posle iz tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, saj dejansko ni obstajalo najemno razmerje med tožnikom in družbo C.. Dejanski namen izdajanja računov za najem jadrnice B. je bil le pridobitev davčnih koristi, saj je tožnik na ta način pridobil formalne pogoje za priznanje stroškov kot davčno priznanih odhodkov in pravico do odbitka vstopnega DDV od nabav, povezanih z jadrnico B.. Sodišče zavrača tožbene ugovore, da je imel na podlagi oddajanja jadrnice B. dejansko priliv sredstev na svoj TRR, saj je nesporno, da so se terjatve zapirale na podlagi asignacij in kompenzacij. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na določilo tretjega odstavka 30. člena ZDDPO-2, po katerem se v primeru uporabe sredstev za privatno življenje stroški priznajo kot davčno priznani odhodki, če gre za odplačno uporabo, saj je v obravnavanem primeru tudi po sodni presoji šlo za navidezne posle iz tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, ki se skladno z drugim odstavkom 5. člena ZDavP-2 vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini. Navidezni pravni posli ne le, da nimajo učinka med pogodbenimi strankami (prvi odstavek 50. člena OZ), temveč tudi ne vplivajo na obdavčenje

Ker so revident in drugi vpleteni na podlagi spornih opcijskih pogodb in izplačil na njihovi podlagi, pridobili davčne ugodnosti, do katerih brez tako organiziranega poslovanja ne bi bili upravičeni, pridobitev takšnih davčnih ugodnosti nasprotuje cilju, ki ga zasledujejo določbe ZDDPO-2 in ZDoh-2, hkrati pa je bil edini namen vpletenih prav pridobitev davčnih ugodnosti, so po presoji revizijskega sodišča podani vsi elementi, da se tako ravnanje lahko kvalificira kot zloraba drugih predpisov v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Sankcija, ki jo ista določba predvideva ob ugotovljeni zlorabi je, da se takšni posli za potreb obdavčitve ignorirajo, upošteva se le njihova dejanska gospodarska (ekonomska) vsebina. Zato je treba v tem primeru vzpostaviti takšen davčni položaj, kakršen bi obstajal, če zlorabe ne bi bilo. Z nepriznavanjem odhodkov po ZDDPO-2 in z obravnavanjem izplačil kot izplačil dividend, od katerih se plačuje dohodnina, je davčni organ storil prav to.

Če je edini razlog za sklenitev pravnega posla izogibanje davčnim obveznostim, potem tak pravni posel nima dopustne podlage, saj nasprotuje davčnim predpisom, ki so prisilne narave. Zato je tak pravni posel na podlagi tretjega odstavka 39. člena OZ ničen in kot takšen davčno neupošteven.

Presoji iz 29. oziroma 30. člena ZDDPO-2 je podvržen tudi prevrednotovalni odhodek iz naslova oslabitve zalog.

Plačane članarine Združenju članov nadzornih svetov niso stroški, ki bi bili potrebni za poslovanje družbe, in jih zato ni mogoče upoštevati kot davčno priznan odhodek. Glede stroškov storitev davčni organ (pravilno) ni upošteval (zgolj) tistih računov, ki nimajo nobenih prilog in iz katerih ni razvidno, za kakšne storitve gre in ali so bile sploh opravljene. Poročilo o opravljenih storitvah, ki ga je tožeča stranka priložila dodatnim pojasnilom oziroma pripombam na zapisnik in na katerega se sklicuje tudi v tožbi, ne pojasnjuje posameznih računov oziroma ne izkazuje povezave med posameznim računom in storitvijo iz poročila in zato ne zadošča za drugačno odločitev. Na drugačno odločitev tudi ne vpliva sklicevanje tožeče stranke na „splošno poslovno prakso“, še posebej če gre za prakso, ki je v nasprotju s predpisi.

Prvostopni organ je ugotovil, da so stroški za letalske prevoze, hotelske storitve, storitve rent a car, nakup goriva in vstopnine za sejem v Las Vegasu sicer res nastali. Da bi se ta izplačila lahko štela kot plačila v zvezi s službenimi potovanji, pa bi morala obstajati povezava z dejavnostjo, ki jo opravlja tožeča stranka, česar ta ni uspela izkazati. Zato je pravilen zaključek, da gre za odhodke, ki so imeli značaj privatnosti, in so kot taki davčno nepriznani, izplačila pa so po določbah ZDoh-2 obdavčena. Iz določbe 2. odstavka 139. člena ZDavP-2 ne izhaja kakršnakoli pravna posledica v primeru opustitve sklepnega razgovora z zavezancem za davek. Zato v danem primeru ne gre za napako, ki bi predstavljala bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Tožeča stranka pa tudi konkretno niti ne navaja, kakšna škoda naj bi ji z opustitvijo tega razgovora nastala. Davčna obravnava bonitete po ZDDPO-2 je odvisna od davčne obravnave oziroma obdavčitve bonitet po zakonu, ki ureja obdavčitev dohodkov fizičnih oseb.