VSRS Sodba I Ips 10342/2010-83

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo kazen deset mesecev zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo čas pridržanja od 14. 1. 2005 od 21.00 ure do 25. 1. 2005 do 21.00 ure. Na podlagi določil drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo oškodovanki N. Z. 584,21 EUR in oškodovancu D. G. 688,53 EUR. Oškodovanki V. Z. in L. V. je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornika obsojenca delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je za dejanja, opisana v obtožbi pod točkami 3., 4. in 5., izdalo zavrnilno sodbo v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 375. člena ZKP. Oškodovanki V. Z. in L. V. je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Glede stroškov tega dela postopka pa je odločilo, da potrebni izdatki obsojenca, njegovega zagovornika in nagrada zagovornika bremenijo proračun sodišča, kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov. V ostalem je pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zagovornik obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona ter absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih določneje ne navaja, ter predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da bi moralo sodišče po naknadni zavrnitvi dejanj, opisanih pod točkami 3., 4. in 5. obtožbe, spremeniti tudi kazensko sankcijo; razlogi v sodbah sodišča prve stopnje ter sodišča druge stopnje naj bi bili med seboj izključujoči in protispisni; zoper obsojenca pa naj bi ne bilo materialnih dokazov, ki bi ga povezovali z obravnavanim kaznivim dejanjem.

4Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 420. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Navaja, da v pritožbenem postopku zavrnjeni del obtožbe ni bil zaobsežen v obsodilnem izreku prvostopenjske sodbe, ki je ostal nespremenjen, zato se obseg kaznivega ravnanja obsojenca ni spremenil ter ni bilo podlage za spremembo kazenske sankcije. Meni, da ni utemeljen očitek, da naj bi bili razlogi v sodbi višjega sodišča ter sodbi okrožnega sodišča med seboj izključujoči in protispisni. Z nadaljnjimi navedbami, da iz ugotovljenega dejanskega stanja ni možno dokazati zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ter da ni materialnih dokazov zoper obsojenca, pa naj bi zagovornik poskušal uveljavljati nedopusten razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5Zagovornik obsojenca ter obsojenec v izjavah, ki sta jih podala na odgovor vrhovnega tožilca, izražata nestrinjanje s stališči vrhovnega državnega tožilca ter ponavljata navedbe zahteve za varstvo zakonitosti.

6Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

8V zvezi z navedbami zagovornika obsojenca, da naj bi z izpodbijanima sodbama sodišči kršili kazenski zakon ter določbe kazenskega postopka, ker zaradi spremembe prvostopenjske sodbe oziroma kriminalne količine ni bila spremenjena tudi kazenska sankcija, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče z uvodoma navedeno sodbo obsojenca za dejanji pod točkama 1. in 2. obtožbe spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ, glede preostalih dejanj, opisanih pod točko 3., 4. in 5. obtožbe, pa je le ugotovilo, da je pregon za ta dejanja absolutno zastaran. Obrazložilo je (točka 21. obrazložitve sodbe), da je iz razloga, ker je obsojencu vsa očitana kazniva dejanja pravno opredelilo kot eno nadaljevano kaznivo dejanje, v skladu z veljavno sodno prakso zastarana dejanja izpustilo iz opisa izreka obsodilne sodbe. Pritožbeno sodišče je izpodbijano prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je, kot navaja pod točko 5. obrazložitve sodbe, ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, da so očitana dejanja opisana v obtožbi pod točkami 3., 4. in 5. absolutno zastarala, za ta dejanja izdalo zavrnilno sodbo v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 357. člena ZKP, ker kazenski pregon za ta dejanja ni več dopusten.

9Ker v pritožbenem postopku zavrnjeni del obtožbe ni bil obsežen v obsodilnem izreku prvostopenjske sodbe, se obseg kaznivega dejanja zaradi odločitve pritožbenega sodišča ni spremenil. Višje sodišče je s spremembo prvostopenjske sodbe le (dodatno) odločilo o tistem delu obtožbe, ki po njegovi presoji ni bil izčrpan. Ker se torej kriminalna količina zaradi odločitve drugostopenjskega sodišča ni spremenila, tudi ni bilo podlage za spremembo kazenske sankcije ter ne drži, da bi bil obsojenec po izvedenem pritožbenem postopku strožje kaznovan, saj pritožbeno sodišče v izrečeno sankcijo ni posegalo. Stališče zagovornika obsojenca, da bi zaradi spremembe prvostopenjske sodbe z (naknadno) zavrnitvijo treh točk (prvotne) obtožbe bilo treba spremeniti tudi kazensko sankcijo, tako nima podlage niti v materialnem niti v procesnem zakonu.

10Z navajanji, da iz ugotovljenega dejanskega stanja ni možno dokazati zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, da ni materialnih dokazov zoper obsojenca oziroma da o tem obstaja resen dvom, poskuša obramba uveljavljati nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11Z nadaljnjimi navajanji, da naj bi bili razlogi v sodbi višjega sodišča in sodbi okrožnega sodišča med seboj izključujoči in protispisni, obramba poskuša uveljavljati absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa jo ne konkretizira in ne substancira razlogov. Vrhovno sodišče pa je že v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 navedlo, da mora vložnik, da bi zadostil trditvenem bremenu, v zahtevi za varstvo zakonitosti poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navesti konkretne razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik ima odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Kolikor pa vložnik, kot v obravnavanem primeru, uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa kdaj oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev storjena in ne navede vsebine kršitve, to je okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali niso bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se splošno sklicuje zahteva.

12Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenca S. P. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

13Vrhovno sodišče je iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe (točka 26.), obsojenca oprostilo plačila stroškov postopka s tem pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).