VSC sklep EPVDp 22/2013

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
Storilec je dolžan plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje storilcu preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi sklepa z dne 9. 10. 2012 in mu naložilo plačilo sodne takse.

Zoper takšen sklep se pritožuje storilčeva zagovornica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da se izpodbijani sklep v celoti razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Drugi odstavek 202. e člena Zakona o prekrških (ZP-1) določa, da sodišče s sklepom prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec v preizkusni dobi stori hujši prekršek. Po četrtem odstavku 23. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) se za hujši prekršek šteje prekršek, za katerega je predpisana globa najmanj 700,00 EUR in stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je storilcu s sklepom z dne 9. 10. 2012 odložilo izvršitev prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, da mu je v tem sklepu določilo preizkusno dobo 14 mesecev, da je preizkusna doba pričela teči 30. 10. 2012 in da je storilec 10. 12. 2012 storil prekršek po 3. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ki se šteje za hujši prekršek, saj je zanj predpisana glavna sankcija globa v znesku 900,00 EUR in stranska sankcija 16 kazenskih točk, ki sta storilcu tudi bili izrečeni s plačilnim nalogom Policijske postaje Velenje z dne 10. 12. 2012, ki je postal pravnomočen 19. 12. 2012. Glede na tako ugotovljena dejstva je prvostopenjsko sodišče ob pravilni uporabi drugega odstavka 202. e člena ZP-1 storilcu utemeljeno preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Pritožbene navedbe, da storilec ni prejel plačilnega naloga PP V. z dne 10. 12. 2012, ki je postal pravnomočen 19. 12. 2012, so v nasprotju s spisovnim gradivom. Iz overjene fotokopije plačilnega naloga PP V. z dne 10. 12. 2012 pod prilogo C 3 spisa namreč jasno izhaja, da je storilcu bil plačilni nalog vročen na kraju, kar je potrdil tudi s svojim podpisom, ki je podoben podpisu na plačilnem nalogu PP Velenje z dne 6. 4. 2012 (priloga C 2). Tudi sicer ne more biti nobenega dvoma, da je podpis na plačilnem nalogu PP Velenje z dne 10. 12. 2012 storilčev, saj v pritožbi priznava, da je bil na kraju dogodka in da je prejel zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, da je bil seznanjen, da je storil prekršek, da mu je bila prepovedana nadaljnja vožnja in za 24 ur odvzeto vozniško dovoljenje. Ker iz plačilnega naloga PP V. z dne 10. 12. 2012 izhaja tudi, da je na njem zapisan pravni pouk, v katerem je storilec poučen o možnosti in pogojih za vložitev zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da storilec ni bil opozorjen na kakršnokoli možnost vložitve zahteve za sodno varstvo in da je pričakoval, da bo s strani sodišča ali PP Velenje prejel odločbo o prekršku s priporočeno pošiljko. Posledično tudi zagovornica neutemeljeno zatrjuje, da je izpodbijani sklep preuranjen, ker naj storilcu ne bi bilo dokazano, da je storil omenjeni prekršek. Pritožbenih navedb, v katerih zagovornica izpostavlja, da storilec nujno potrebuje vozniško dovoljenje zaradi opravljanja svojega dela, ki se v pretežni meri opravlja na terenu, pa ni mogoče upoštevati, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva za sprejem izpodbijane odločitve.

Ker glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo storilčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker storilčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je storilec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.