VSK sklep Cp 3/2013

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1 z dne 7.9.2009 delno v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku 8 dni 188,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.2009 dalje do plačila ( I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka pravdna stranka nosi svoje pravdne stroške (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se v njenem ugodilnem delu ter zoper odločitev o stroških postopka pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka. Sodišče je v predmetni zadevi napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožeča stranka upravičena od tožene stranke zahtevati povračilo zneskov iz naslova obratovalnih stroškov, ki naj bi jih plačala, ter se pri tem oprlo na 197. člen OZ. Navedeni člen namreč določa, da ima pravico zahtevati povračilo tisti, ki je za koga drugega kaj potrošil, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti. Dejanskega stanja, ki ga je navajala tožeča stranka in ga je v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče, pa ni mogoče pokriti s to določbo. Tožeča stranka je namreč uveljavljala povračilo obratovalnih stroškov, ki naj bi jih plačala za toženo stranko ter se pri tem sklicevala na pogodbo o upravljanju, ki pa je bila pravilno odpovedana že leta 2005. Določba 197. člena OZ v predmetni zadevi ne pride v poštev, ker ne gre za zakonsko dolžnost plačevanja obratovalnih stroškov, prav zakonska dolžnost plačevanja pa je zakonski znak tega člena. V predmetni zadevi gre za pogodbeno dolžnost, tožeča stranka pa ima položaj poslovodje brez naročila. Ker pa tožena stranka od tožeče stranke po odpovedi pogodbe ni želela nobenih storitev in je vse račune plačevala sama in tudi za vse druge stvari povezane s stanovanjem je poskrbela sama, gestija ni bila niti nujna niti koristna. S stališča zastaranja pa poslovodja brez naročila poslabša položaj dolžnika, saj za zastaranje obratovalnih stroškov do dobavitelja velja enoletni zastaralni rok (355. člen OZ). Sodišče v izpodbijani sodbi tudi ni navedlo, na podlagi česa je zaključilo, da je tožeča stranka obratovalne stroške plačala, saj le-ta ni predložila nobenih dokazil, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je res poravnala dobaviteljem kakšno obveznost tožene stranke. Sodba je v tem delu neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti, prav tako je neobrazložen obrestni del zahtevka oziroma izreka. V vsakem primeru pa je nepravilen tudi sklep o stroških. Tožeča stranka je glede na sodbo prvostopenjskega sodišča uspela le s 16% svojega zahtevka, uspeh tožene stranke pa je bil 84%. v takšnem primeru bi sodišče upoštevaje sodno prakso moralo stroške obeh strank poračunati in jih jima priznati glede na uspeh ter končno opraviti medsebojni pobot. ZPP v drugem odstavku 154. člena sicer omogoča, da sodišče v določenih primerih odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške, vendar sodišče okoliščin, na podlagi katerih bi bila takšna odločitev utemeljena, ni obrazložilo, po oceni pritožnice pa tudi sicer niso podane.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za postopek v sporih majhne vrednosti, v katerih je sodbo, s katero je postopek končan, mogoče izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne more pa se izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožeča stranka je s tožbo (postopek se je začel kot izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine in se nato nadaljeval v pravdnem postopku) zahtevala plačilo stroškov upravljanja in obratovanja od tožene stranke (v nadaljevanju toženke) kot lastnice stanovanja v apartmajskem naselju A., na podlagi izstavljenih računov, ki jih toženka ni poravnala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka ne živi v večstanovanjski stavbi, kjer bi bili etažni lastniki zavezani določiti upravnika skladno z določbo 48. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) in je zato pogodba o upravljanju iz leta 2004 ne zavezuje, prav tako pa tožeči stranki ni uspelo izkazati neupravičene obogatitve iz naslova poslovodstva brez naročila (tem ugotovitvam pritožba ne nasprotuje). Štelo pa je, da je v obravnavanem primeru tožeča stranka upravičena do izterjave obratovalnih stroškov, če jih je pred tem plačala iz svojih sredstev ter je zato po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je ugotovilo, da toženka ni poravnala stroškov obratovanja, tožbenemu zahtevku delno ugodilo tako, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o upravičenosti tožeče stranke do povračila obratovalnih stroškov uporabilo pravilno materialnopravno podlago (197. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in je pritožba toženke v tem delu neutemeljena. Skladno z 68. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in 30. členom SZ-1 je namreč etažni lastnik (za pritožbo ni sporno, da je toženka etažna lastnica apartmaja v naselju A.) dolžan kriti stroške obratovanja v sorazmerju z velikostjo svojega idealnega deleža. Gre torej za zakonsko določeno obveznost etažnih lastnikov, zato je upoštevaje trditve tožeče stranke, da je obratovalne stroške za toženko plačala in jih po določenih kriterijih razdelila med etažne lastnike, uporaba 197. člena OZ, po katerem ima tisti, kdor je za drugega kaj potrošil ali storil zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega povračilo, materialnopravno pravilna. Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo, na podlagi česa je zaključilo, da je tožeča stranka obratovalne stroške dejansko plačala. Kljub temu, da je standard obrazložitve sodbe v postopkih v sporih majhne vrednosti drugačen, saj skladno z določbo tretjega odstavka 457. člena ZPP obrazložitev obsega samo kratek povzetek dejanskih ugotovitev, navedbo določb procesnega in materialnega prava, na podlagi katerih je bilo odločeno, mora sodba vsebovati vse odločilne razloge. Iz podatkov spisa izhaja, da je toženka v postopku na prvi stopnji nedokazanost opravljenih plačil obratovalnih stroškov s strani tožeče stranke izrecno uveljavljala, sodišče prve stopnje pa se do teh navedb ni opredelilo. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka obratovalne stroške plačala, zato ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Pritožba tudi utemeljeno graja stališče prvostopenjskega sodišča glede zastaranja sporne terjatve tožeče stranke. Skladno s 6. točko prvega odstavka 355. člena OZ namreč terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v roku enega leta. Med druge terjatve upravnika pa se štejejo tudi terjatve, ki so upravniku nastale zaradi plačila storitev ali dobav izvajalcem storitev in dobaviteljem (npr. ogrevanje, elektrika, voda). Iz podatkov spisa izhaja, da gre pri z izpodbijano sodbo priznanem znesku za obratovalne stroške, ki jih je tožeča stranka (v prepričanju, da je upravnik apartmajskega naselja A., na podlagi Pogodbe o upravljanju, ki jo je štela za veljavno) mesečno zaračunavala toženki. Nepošteno bi zato bilo, da bi bila tožeča stranka pri terjanju teh stroškov v boljšem položaju od skladno z določbami SZ-1 določenega upravnika, z daljšim zastaralnim rokom, sploh upoštevaje dejstvo, da se je sama štela za upravnika. Za predmetno terjatev zato po mnenju pritožbenega sodišča, ne glede na njeno obogatitveno podlago (glej obrazložitev pod točko 6.), velja enoletni zastaralni rok na podlagi citirane določbe OZ in je stališče prvostopenjskega sodišča, da velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ) materialnopravno zmotno. Ker se sodišče prve stopnje zaradi zmotnega stališča ni ukvarjalo z zapadlostjo posameznih izstavljenih računov, sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), pri katerem naj sodišče upošteva zgoraj obrazloženo in nato ponovno odloči o tožbenem zahtevku, svojo odločitev pa ustrezno obrazloži. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.