VSRS Sodba I Ips 45021/2010-58

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

A.

1Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 10. 10. 2011 spoznalo M. J. za krivo storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku 289. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta, v plačilo ji je naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovanko pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 13. 3. 2012 pritožbo obdolženkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolženki pa v plačilo naložilo sodno takso.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenkini zagovorniki pravočasno, dne 10. 7. 2012, vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo, iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču so predlagali, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa v celoti razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 24. 9. 2012, meni, da v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane in predlaga njeno zavrnitev, saj je bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti drugačna presoja dejanskega stanja. Z odgovorom državne tožilke so bili obsojenka dne 27. 9. 2012 in njeni zagovorniki dne 1. 10. 2012 seznanjeni.

B.

4Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, temveč njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev (drugi odstavek 420. člena ZKP). V pretežnem delu zahteve vložniki zatrjujejo nedokazanost obsojenkinega direktnega naklepa in izražajo dvom v zaključke izpodbijane pravnomočne sodbe o obsojenkini kazenski odgovornosti, s čimer uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ga po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

5Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno uveljavljajo z navedbo, da „sodba sploh nima odločilnih razlogov in so podana očitna nasprotja med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikih“ ter „v protispisnosti med razlogi pravnomočne sodbe in podatki spisa“. Čeprav zakon ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa te zahteve (prvi odstavek 424. člena ZKP) jasno, da ne zadošča, da vložnik zahteve navede samo določene zakonske razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč mora konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona(1). Zahteva ne navaja vsebine kršitev, ne konkretizira, v čem naj bi bila „protispisnost“, zato tako posplošenih navedb o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka Vrhovno sodišče ni moglo presojati.

6Navedbe zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti, da potem, ko je bila zadeva drugič vrnjena sodišču prve stopnje in je bilo celo odrejeno sojenje pred drugim sodnikom, pa obdolženka takšne neodvisnosti ni bila deležna tudi na pritožbeni stopnji pri odločanju o zadnji pritožbi in da ji ni znano, zakaj ni bil na pritožbeni seji drug senat, je Vrhovno sodišče razumelo kot nakazovanje okoliščin, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodnikov pritožbenega senata iz 6. točke 39. člena ZKP. V zvezi s temi navedbami Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne iz podatkov spisa, niti iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izhaja, da bi obsojenka ali njeni zagovorniki v roku iz tretjega odstavka 41. člena ZKP izločitev sodnikov višjega sodišča v konkretni zadevi sploh zahtevali. Zato z nakazovanjem na navedeni izločitveni razlog šele v zahtevi za varstvo zakonitosti ne morejo uspešno uveljavljati procesne kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP kot posledice kršitve iz 6. točke 39. člena ZKP(2).

7Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva pa je bila pretežno vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo obsojenkinih zagovornikov za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

8Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenka dolžna plačati sodno takso kot strošek nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

----

Op. št. (1): Primerjaj sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008.

Op. št. (2): Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 2698/2010 z dne 7. 6. 2012, I Ips 4558/2012 z dne 24. 8. 2012, I Ips 26381/2011 z dne 6. 9. 2012 in druge.