VSC sodba Cpg 10/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 87985/2011 z dne 22. 06. 2011 se vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 1.895,13 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 344,31 EUR od 20. 04. 2011 dalje do plačila, od zneska 888,00 EUR od 01. 05. 2011 dalje do plačila, od zneska 72,82 EUR od 01. 05. 2011 dalje do plačila, od zneska 507,60 EUR od 01. 05. 2011 dalje do plačila in od zneska 82,40 EUR od 22. 05. 2011 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 87,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 08. 2011 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. II. Ugotovi se, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke zoper tožečo stranko v višini 8.682,90 EUR. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 367,66 EUR pravdnih stroškov, v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudni mi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.”

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da v pobot ugovarjana nasprotna terjatev tožene stranke ne obstoji. Ugotovilo je, da je bila ta terjatev v celoti poravnana z medsebojno kompenzacijo, ki je tožena stranka sicer ni podpisala, je pa bila s strani tožeče stranke o tej obveščena, saj ji je tožeča stranka predhodno kompenzacijske predloge pošiljala tako, da je toženo stranko obvestila na kakšen način in s katerimi obveznostmi se bodo pobotale njune medsebojne obveznosti. Ugotovilo je, da so bile kompenzacije izvedene v skladu z zakonskimi določili in sicer v skladu z določbo 312. člena OZ. V zvezi z ugovorom tožene stranke, da je kompenzacijo tožeče stranke z dne 26. 10. 2009, v zvezi s situacijo tožeče stranke št. 38/01-2009, zavrnila pa je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku sledilo tožeči stranki, ki je zatrjevala, da reklamacije po tej situaciji s strani tožene stranke nikoli niso prejeli in da tožena stranka tudi del, ki so bila zaračunana ni reklamirala niti računom ni ugovarjala. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje v celoti sledilo tožeči stranki, da je svojo obveznost do tožene stranke poravnala z medsebojnim pobotanjem na podlagi računa št. 1/2009, na podlagi računa št. 213/2011, št. 961/2010 ter št. 131/2011 ter tako zaključilo, da po toženi stranki zatrjevana terjatev do tožeče stranke ne obstoji. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da obveznost tožene stranke do tožeče stranke na podlagi vtoževanih računov, ki je tožena stranka ni zanikala, še vedno obstoji in je tako zahtevek tožeče stranke v celoti utemeljen.

Tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno vloženo pritožbo “ iz vseh pritožbenih razlogov, torej zaradi bistvenih kršitev določil ZPP ter napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo s spisom odstopi v reševanje Višjemu sodišču v Celju, le-temu pa se predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in v celoti ugodi pritožbi tožene stranke oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno razsojo”. V obrazložitvi pritožbe tožena stranka navaja procesne kršitve, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje s tem, ko naj bi svojo odločitev oprlo na trditve in dokazne listine tožeče stranke, ki naj bi jih tožeča stranka predložila prepozno, na kar da je tožena stranka opozorila že v svoji pripravljalni vlogi. Nadalje vztraja, da tožeča stranka ni mogla uspešno zatrjevati, da je svoje obveznosti po računu tožene stranke št. 1/2009 poravnala s kompenzacijami. Opozarja, da so kompenzacije na katere se je sklicevala tožeča stranka sporne, da teh ni prejela, čemur pa sodišče prve stopnje ni verjelo, je pa nekritično verjelo direktorju tožeče stranke, da tožeča stranka ni izkazala iz česa naj bi izvirale njene terjatve, ki jih je želela enostransko kompenzirati in da iz situacije, ki naj bi bila predmet kompenzacije ne izhaja izvedena storitev in terjatev do tožene stranke. Meni, da so zmotni zaključki izpodbijane sodbe, da so kompenzacije veljavne, za toženo stranko obvezujoče in kot takšne upoštevne za predmetni postopek. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov po specificiranem stroškovniku.

Tožeča stranka je na pritožbene navedbe tožene stranke obrazloženo odgovorila in te pritožbene navedbe prerekala kot neutemeljene ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Uveljavljala pa je tudi stroške tega odgovora po specificiranem stroškovniku.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba izdana v postopku v sporu majhne vrednosti se sme po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Obravnavane sodbe se zato ne more izpodbijati zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (člen 340 ZPP). Pritožbeno sodišče tako ni moglo upoštevati pritožbenih izvajanj tožene stranke, ki se dejansko nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena in na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja procesno kršitev, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ker naj bi svojo odločitev oprlo na s strani tožeče stranke prepozno predložene listine in trditve, ki naj bi jih tožeča stranka podala v svoji drugi pripravljalni vlogi. Katera procesna določba naj bi bila s tem kršena tožena stranka v pritožbi ne navaja. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da s temi navedbami smiselno uveljavlja kršitev določila člena 453 v zvezi s členom 452 in 451 ZPP, ki predstavljajo pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki kot je navedeno zgoraj v tem pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (člen 458/I ZPP). Sicer pa je pripomniti, da sodišče prve stopnje očitane kršitve tudi ni zagrešilo. V obravnavanem primeru, ko se je postopek začel z vložitvijo izvršilnega predloga in nadaljeval v pravdni postopek, lahko tožeča stranka v pravdnem postopku poleg dopolnitve tožbe vloži še eno vlogo, s katero odgovori na navedbe tožene stranke v odgovoru na dopolnitev tožbe, tožena stranka pa poleg tega odgovora lahko vloži še eno pripravljalno vlogo, s katero odgovori na navedbe tožeče stranke iz njene prve pripravljalne vloge – dopolnitve tožbe. Torej ima vsaka od pravdnih strank možnost še dveh vlog v pravdnem postopku. Ker je tožeča stranka v svoji drugi pripravljalni vlogi odgovarjala na v prvi vlogi tožene stranke konkretno podane in delno nove trditve, s temi trditvami in predlaganimi dokazi zanje ni bila prekludirana, kot to zmotno pritožbeno uveljavlja tožena stranka in je sodišče prve stopnje te navedbe in dokaze utemeljeno presojalo in upoštevalo. Tožena stranka se je imela možnost o teh navedbah in dokazih tožeče stranke izjaviti, zato tudi ni bila storjena kakšna kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, kolikor je imela tožena stranka v mislih takšno kršitev.

Tožena stranka nadalje sodišču prve stopnje očita, da je to nekritično sledilo izpovedbi direktorja tožeče stranke, s čemer uveljavlja pritožbeni razlog procesne kršitve določbe 8. člena ZPP, ki uveljavlja načelo proste presoje dokazov. S temi navedbami tožena stranka prav tako uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa pritožbeno sodišče pripominja, da tudi ta pritožbeni razlog ni utemeljen, ker je sodišče izvedene dokaze, tako tudi izpoved zaslišane priče, vestno in skrbno presodilo.

Nadalje tožena stranka s svojimi preostalimi pritožbenimi navedbami, kot jih je povzelo pritožbeno sodišče zgoraj, izpodbija po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa prav tako v tem postopku v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (člen 458/I ZPP), zato se pritožbeno sodišče s presojo teh pritožbenih navedb ni smelo ukvarjati in nanje ni odgovarjalo.

Ob dejanskih ugotovitvah kakor in kolikor jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki jih je pritožbeno sodišče v bistvenem povzelo v točki 2 svoje obrazložitve in na katere je pritožbeno sodišče pri svojem odločanju vezano, pa je sodišče prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Ker pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, v postopku na prvi stopnji pa pritožbeno sodišče ni zasledilo niti katere od tistih kršitev na katere pazi po drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 442. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 v zvezi s členom 442 ZPP).

O stroških tega pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 154. in 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške, prav tako pa nosi svoje stroške pritožbenega postopka tudi tožeča stranka, saj ti niso bili potrebni, ker njen odgovor ni pripomogel k odločitvi.