VSC sodba Cpg 345/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 1114/2011 z dne 24.4.2012 izreklo: I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljana opr. št. VL 59904/2011 z dne 9.5.2011 se razveljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo zneska 9.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2009 dalje in izvršilnih stroškov v znesku 149,40 EUR in se tožbeni zahtevek zavrne. II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 1.263,76 EUR pravdnih stroškov v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti potrdi pritožnikov tožbeni zahtevek, ki se glasi: “Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljana opr. št. VL 59904/2011 z dne 9.5.2011 zaradi plačila 9.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2009 dalje in glede izvršilnih stroškov v višini 149,40 EUR se v celoti obdrži v veljavi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbene navedbe bodo povzete, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovarjalo.

Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita in glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje ni moglo drugače presoditi.

Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo odločiti na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev pravdnih strank: - tožeča stranka vtožuje plačilo zneska 9600,00 EUR s pripadki po računu št. ... z dne 31.1.2009 z zapadlostjo 2.3.2009, s katerim je kot prodajalec tovornega vozila V. 12 4X2T toženi stranki kot kupcu zaračunala del kupnine za to vozilo, za katerega je sicer bila dogovorjena kupnina v znesku 19.200,00 EUR; tožeča stranka je postala lastnica vozila na podlagi popolnega poplačila po pogodbi o finančnem leasingu, ki jo je imela sklenjeno S. L. v času od 22.8.2003 do 28.10.2008 in ji je leasing družba 20.11.2008 izdala potrdilo o popolnem poplačilu obveznosti in pooblastilo, da sme vozilo registrirati na svoje ime; tožena stranka vtoževanega računa ni nikoli zavrnila ali mu ugovarjala, dne 25.2.2009 pa je vozilo registrirala na svoje ime in je bilo na njeno ime registrirano vse do 27.9.2010, od istega dne dalje pa je registrirano na ime B. V.; tožena stranka ni plačala vtoževanega računa niti drugega obroka kupnine, pač pa je drugi obrok kupnine za toženo stranko plačal B. V., ker je tožeča stranka sprejela ponudbo tožene stranke in B., da izstavi račun za znesek 5.100,00 EUR na B. in da je tožeča stranka prišla vsaj do dela kupnine,je takšno ponudbo sprejela in na B. izstavila račun št. ... z dne 10.9.2010 in B. ga je tudi plačal; ko je tožena stranka vozilo prodala B., ga je imela registriranega na svoje ime in očitno je B. toženi stranki plačal bodisi preko računa bodisi na roke; tožena stranka je v celoti prerekala utemeljenost tožbenega zahtevka in trdila, da se je za posel dogovarjal A. K., izven zakonski partner direktorice tožene stranke, ki je vozilo tudi prišel pogledat k tožeči stranki in vozilo je bilo karambolirano, kar izhaja tudi iz vtoževanega računa, vendar se je za nakup vseeno odločil in vozilo je s svojim tovornim vozilom tožena stranka prepeljala k toženi stranki in takoj prodajo objavila na spletni strani A.n.; takoj po objavi na spletni strani pa se je pri toženi stranki oglasil M. B. in povedal , da je vozilo njegovo, ker ga je že prej kupil in ga plačal,vendar ni imel časa, da ga prevzame; pokazal je potrdila o plačilu, med B. in tožečo stranko pa je bila dogovorjena kupnina okrog 18.000,00 EUR do 20.000,00 EUR, tožeča stranka je obvestila toženo stranko, da naj vozilo izroči B., med strankama pa je bilo dogovorjeno, da tožena stranka tožeči stranki izda račun v istem znesku, kot je vtoževani račun in se izvede pobot, kar je tožena stranka storila in na tožečo stranko izdala račun št. ... z dne 14.10.2009 in dne 15.10.2009 je bil izveden pobot in je obveznost tožene stranke s tem prenehala; vozilo toženi stranki ni bilo prodano za 19.200,00 EUR in ne drži, da bi drugi del kupnine za toženo stranko plačal B., saj ni bilo nobenega razloga, da B. plačuje za toženo stranko; tožeča stranka je trdila, da vozilo ni bilo najprej prodano B..

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je izpodbijana sodba zelo kratka in pavšalna in da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni oziroma, da jih ni in se sodba ne da preizkusiti, vendar je ta pritožbeni očitek sam pavšalen in neobrazložen, saj pritožba ne pojasni, v čem naj bi se kazala očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, očitno pa je, da se pritožba ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, tako kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ker pritožba po pavšalnem očitku, da izpodbijana sodba nima razlogov, konkretno podaja razloge o tem, zakaj naj bi dejansko stanje bilo napačno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obrazložilo (6.točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da tožeča stranka v sporu vtožuje znesek 9.600,00 EUR s pripadki iz naslova (dela) kupnine za tovorno vozilo, ki naj bi bilo prodano toženi stranki; po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da je bilo tovorno vozilo Volvo FH12, ki ga je tožeča stranka prodala toženi stranki obremenjeno s pravno napako, ki je izključevala pravico tožene stranke, da ga pridobi v svojo last (2. odstavek 100. člena in 488. člen Obligacijskega zakonika - OZ); tovorno vozilo je bilo namreč že pred tem prodano drugemu kupcu (B.), ki je zanj tudi plačal kupnino; tovorno vozilo je bilo nato toženi stranki odvzeto s strani dejanskega kupca in to celo v soglasju s tožečo stranko, zato je bila prodajna pogodba razdrta po samem zakonu (490. člen OZ); posledica razdrte pogodbe pa je, da sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode (1. odstavek 111. člena OZ); tožeča stranka torej v posledici dejstva, da je bila prodajna pogodba razdrta, ne more terjati od tožene stranke plačila kupnine po pogodbi, ki je ni več, za tak zahtevek torej nima pravne podlage.

V čem so ti razlogi nejasni, pritožba ne pojasni, kot tudi ne pojasni, katerih odločilnih razlogov izpodbijana sodba nima, zato se pokaže pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP kot neutemeljen, pritožbeno sodišče pa meni, da so razlogi jasni in logično pojasnjujejo glede na ugotovljeno dejansko stanje, da tožeča stranka ni upravičena zahtevati plačila vtoževanega zneska, če pa se tožeča stranka s takšnimi zaključki ne strinja, pa seveda še to ne pomeni, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni ali da razlogov nima.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da bi moralo dopustiti in izvesti dokaz v zvezi z izpovedbo priče B., da je ta tožeči stranki tovorno vozilo plačal na način, da je delno kupnino tudi kompenziral z opravljenimi prevozi in sicer, da se B. naloži, da predloži račune izdane na tožečo stranko, pa tega ni storilo in je zato dejansko stanje zmotno ugotovilo, ko je štelo, da je vozilo bilo dvakrat prodano, saj bi se le na ta način nedvomno lahko zanesljivo preverila logična izpovedba M. K. mlajšega, da vozilo ni bilo dvakrat prodano, vendar pa je ta pritožbeni očitek ravno tako neutemeljen.

Pritožba sama povzame izpovedbo M. K. ml., da je res, da je z V. B. dosežen dogovor o prodaji tovornega vozila, pri čemer pritožba tudi pove, da je K. ml. bil tisti, ki je vodil postopek prodaje karamboliranega tovornega vozila, last tožeče stranke in da je tudi del kupnine bil plačan in že ob takšnem pritožbenem povzemanju izpovedbe K. ml. je povem pravilen dejanski in pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka vozilo najprej prodala B., nato pa še toženi stranki in sodišče s tem, ko ni dopustilo in izvedlo dokaza o tem, koliko in kdaj je B. plačal tožeči stranki, ni niti nepopolno niti zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko pa je priča tožeče stranke potrdila, da je vozilo najprej bilo prodano B.

Če pa pritožba meni, da je prodajna pogodba sklenjena šele tedaj, ko je kupnina v celoti plačana, je takšno pravno naziranje zmotno, saj je prodajna pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki dogovorita o bistveni sestavi prodajne pogodbe, to je o predmetu prodaje (438. člen OZ), medtem ko pri gospodarski prodajni pogodbi niti kupnina ni nujno določena s pogodbo ((drugi odstavek 442. člen OZ, med tožečo stranko kot samostojnim podjetnikom in B. V. kot samostojnim podjetnikom (račun št. ... - listina B 3 v spisu) pa je bila glede na 13. člen OZ sklenjena gospodarska pogodba)), takoj ko pa je prodajna pogodba sklenjena z enim kupcem, pa seveda pomeni prodaja istega predmeta drugi stranki dvojno prodajo ali prodajo tuje stvari (440. člen OZ).

Tožeča stranka ni zatrjevala, da je od prodajne pogodbe z B. odstopila, njene trditve, da prodajne pogodbe z B. ni sklenila, pa so se pokazale kot neresnične (tudi z izpovedbo njene priče K. ml.) in ker jo je v trenutku, ko je sklepala prodajno pogodbo za isto vozilo s toženo stranko, veljavno zavezovala prodajna pogodba sklenjena z B., so vse pritožbene navedbe o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju glede prodaje tujega vozila, neutemeljene, pri čemer pritožba zmotno meni, da je prodajo med tožečo stranko in B. mogoče dokazovati le z listinami, saj je prodajno pogodbo za vozilo mogoče dogovoriti in skleniti ustno in zavezuje, listina, ki dokazuje prodajo pa je tudi račun in račun št. …. (listina B 3 v spisu) je tožeča stranka izdala B. prav v zvezi s sklenjeno prodajno pogodbo za tovorno vozilo in za plačano kupnino, kot je potrdil priča K. ml.

Po navedenem so vsi pritožbeni očitki, da bi sodišče prve stopnje predvsem moralo ugotoviti ali je B. v celoti plačal kupnino in da bi naj to dokazovalo obstoj prodajne pogodbe med tožečo stranko in B., brez upoštevne vrednosti, saj je tožeča stranka le zatrjevala, da ni sklenila prodajne pogodbe z B., to pa se je pokazalo za neresnično (obrazložitev v prejšnji točki), ne pa da je učinkovanje prodajne pogodbe bila odložena do končnega poplačila kupnine.

Pritožba poskuša dokazati, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s tem ali je vozilo B. prodajala tožeča stranka ali morda K. ml., ki se je tudi ukvarjal s prevozništvom in da je to dejstvo odločilno za presojo v sporni zadevi, vendar pa so ta pritožbena zatrjevanja ne le pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče sploh ne sme obravnavati (337. člen ZPP), temveč so te pritožbene navedbe v nasprotju s pritožbenimi navedbami, ko pritožba potrdi, da je postopek prodaje karamboliranega vozila za tožečo stranko vodil K. ml.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožeča stranka toženi stranki prodala vozilo s pravno napako, saj je to bilo že prej prodano drugemu (488. člen OZ), tožeča stranka te pravne napake ni mogla odpraviti, zato je bila prodajna pogodba razdrta po zakonu samem (490. člen OZ), tožena stranka pa na podlagi razdrte pogodbe ni dolžna nič plačati (prvi odstavek 111. člen OZ) in je zato tožbeni zahtevek neutemeljen.

Tožena stranka je svojo upravičenje iz razdrtja pogodbe, da ni dolžna nič plačati, glede na že izdani račun tožeče stranke računovodsko realizirala tako, da je izdala svoj račun št. ... z dne 14.10.2009 (listina B 5 v spisu) na isti znesek, kot glasi vtoževani račun in že 15.10.2009 izvedla pobot obeh terjatev, preregistracija vozila na B. pa je bila izvedena šele v letu 2010, kar je bilo po izdaji računa št. 17/2000 (listina B 3 v spisu), ki ga je tožeča stranka izdala na B. s.p..

Pritožba izrecno ne uveljavlja drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339.člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, vendar pa preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile.

Tožeča stranka ni konkretno in obrazloženo izpodbijala izreka izpodbijane sodbe o stroških postopka, zato je pritožbeno sodišče opravilo zgolj preizkus po uradni dolžnosti, ki pa ni pokazal kakšnih upoštevnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča niti k razjasnitvi stvari, zato mora tudi tožena stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).