442. člen OZ

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala biti zavrnitev pisna. Pogodbe o dobavi električne energije je v spornem obdobju urejal Zakon o oskrbi z električno energijo, ki je zanje zahteval pisno obliko. Za pisnost zadošča, da sta ponudba in sprejem ponudbe pisna, enako pa pri uporabi tretjega odstavka 30. člena OZ nujno velja tudi za zavrnitev ponudbe.

Ni pomembno, da sta dokaz z izvedencem predlagali obe stranki. Tožnik ga je predlagal, saj je bilo dokazno breme spornega dogovora o ceni na njem, in če mu ne bi uspel po svoji naravi tvegani dokaz z zaslišanjem strank (odločilen s stališča prvega odstavka 642. člena OZ), bi si prisojo iztoževanega plačila lahko obetal s pomočjo dokaza z izvedencem (toda v tem primeru s stališča drugega odstavka 642. člena OZ). Ker pa je bila tožnikova trditev o vsebini dogovora dokazana, običajno plačilo ni postalo pravno odločilno. Zavrnitev dokaza, ker dejstvo, ki se s tem dokazom dokazuje, ni pravno odločilno, spada k dovoljenim in praktično najpogostejšim razlogom za neizvedbo predlaganih dokazov.

Po drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP je neodplačno pravno dejanje stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev. Pri neodplačni pogodbi odsvojitelj torej ne pridobi nobene protivrednosti, zato se njegovo premoženje (in s tem možnost poplačila upnikov) zmanjša. V obravnavanem primeru pa prodajna pogodba ni neodplačna, zato ne more zmanjšati premoženja prodajalca (tožnika). V prodajni pogodbi je bila dogovorjena nasprotna storitev, to je plačilo kupnine na način, da bo pobotana z obveznostjo prodajalca do kupca. Nadaljnji obstoj terjatev upnikov do stečajnega dolžnika še tudi po njegovem izbrisu iz registra ne nasprotuje nobenemu od načel stečajnega postopka in tudi ne njegovemu bistvu in namenu. Upnik se lahko ne glede na to, da terjatve sploh ni prijavil, poplača na podlagi poroštva, saj terjatev ne preneha. Položaj upnika mu omogoča, da pride do poplačila zunaj stečajnega postopka in ne glede na stečajni postopek, poplačilo iz poroštva pa ne pomeni ločenega poplačila v razmerju do drugih stečajnih upnikov, saj predmet poroštva ni del stečajne mase in se drugi upniki iz poroš

V tem kontekstu sodišča druge stopnje soglaša tudi s presojo izpodbijane sodbe v točki 13 obrazložitve, da sodna praksa načelno v sporih majhne vrednosti ne odreka možnosti odprtega sojenja (odločba VSL II Cp 2343/2015 z dne 2. 11. 2015), a to za obravnavano zadevo ne more veljati. Tožeča stranka bi po pravilni razlagi izpodbijane sodbe nesklepčnost tožbe lahko odpravila le s podajo (novih) navedb glede dogovorjene, običajne oziroma primerne kupnine oziroma plačila za storitev (ne gre za razjasnjevanje že podanih navedb), v sporih majhne vrednost pa skladno z določbo 453. člena ZPP kasnejših/novih navedb sodišče ne sme upoštevati. Obravnavana zadeva tako ni primerljiva z zadevo VSL II Cp 2343/2015 z dne 2. 11. 2015 (v tej zadevi je bilo treba, še preden se odgovori na ugovore tožene stranke, zato da se ugotovljene nejasnosti v vlogah tožeče stranke odpravijo, v okviru odprtega sojenja izvesti materialno procesno vodstvo). Glede na navedeno so vsi nasprotni pritožbeni ugovori, da bi moralo sodišče prve stopnje na nesklepčnost tožbe opozoriti v okviru odprtega sojenja (22. člen Ustave RS), neutemeljeni.

Sodišče lahko ohranja zvestobo 8. členu ZPP, tudi kadar pri utemeljevanju svoje dokazne ocene o obstoju nekega dejstva čisto vseh dokazov, ki jih je v zvezi s tem dejstvom izvedlo, v obrazložitvi sodbe izrecno ne analizira ali sploh omeni. To namreč še ne pomeni, da jih ni upoštevalo. Ali je ravnalo pravilno, bo odvisno od vsebine in kakovosti dokazov, ki jih je imelo pred seboj, in od okoliščin zadeve. Ne bi bilo prav, da bi v vseh primerih zastaranje steklo natanko prvi dan po dnevu, ko je upnik smel terjati izpolnitev. Včasih namreč upnik potrebuje določen čas, da zbere elemente, od katerih je odvisno, natanko kaj ali koliko sme terjati od dolžnika. V primerih, v katerih je zanesljivo, da stranka, ki je zavezanka za plačilo DDV in ki sme DDV, ki ga je plačala ali morala plačati svojemu pooblaščencu, ki je ravno tako zavezanec za ta davek, upoštevati kot odbitno postavko (kot "vstopni DDV") pri obračunu svoje davčne obveznosti, tega ni upravičena prejeti še od nasprotne stranke. Ker si sme DDV odbiti, to v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP ni potreben strošek, ki bi ga morala nositi njena pravdna nasprotnica.

Med strankama je bila pred razvezo Pogodbe dogovorjena najemnina (nadomestilo) za uporabo predmeta pogodbe, ki je bila ob odsotnosti ostalih primerjav, tisti kriterij, s katerim je sodišče lahko odločilo o višini tožbenega zahtevka tožeče stranke. Če ta ne bi bila določena kot tržna najemnina, tožena stranka gotovo ne bi pristala na višino najemnine, kot je bila določena v Pogodbi. Tožena stranka bi lahko z neposrednim dokazom, kar je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje (na primer z najemno pogodbo za obešanko ali plakatnik in podobno), dokazovala drugačno višino tržne najemnine, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato gre pri predlogu tožene stranke z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke in postavitev izvedenca za posredni dokaz, ki je neprimeren.

Tudi izvedenka za gozdarstvo in gozdni prostor je potrdila, da je bilo le 32 % od neto količine posekanega lesa kvalitete primerne le za drva, vse ostalo pa je bil kakovosten les, primeren za hlode. Zato tudi sodišče druge stopnje pritrjuje, da tožencu ni uspelo dokazati, da bi bil namen odkupa odkazanega lesa, le za izdelavo drv, sestavina ustno sklenjene prodajne pogodbe.

Tudi ni utemeljen očitek sodišču prve stopnje da bi moralo ugotavljati pravo pogodbeno voljo strank. Tožnik je bil tisti, ki je pripravil pogodbo oziroma je bila pripravljena po njegovem navodilu, toženka pa je zgolj podpisala pripravljeno pogodbo. Nesporno je, da sta stranki v roku več kot mesec dni sklenili glavno pogodbo s tem pa je predpogodba prenehala veljati. Zmotno meni pritožba, da je potrebno določbe predpogodb razlagati v skladu s sklenjeno pogodbo, ker sta se stranki v predpogodbi dogovorili, da vsebino slednje ne bosta spreminjali.

Trditveno in dokazno breme ni fiksno, pač pa tekom postopka med strankama prehaja. Če tožena stranka ugovarja, da neka dobava ni bila izvedena, potem je na strani tožeče stranke, da postavi trditve, kdaj, kako, na kakšen način je bila dobava izvedena, da potem tožena stranka lahko na to trditev odgovori. Pri tožeči stranki je ta del trditev umanjkal.

Iz zatrjevanih dejstev nesporno izhaja, da sta pravdni stranki sklenili gospodarsko pogodbo, ki jo je tožeča stranka v celoti izpolnila, tožena stranka pa računov ni plačala. Tožena stranka je dolžna plačati račune (drugi odstavek 442. člena OZ). Njena dolžnost izpolnitve obveznosti plačila pa izhaja že iz splošne določbe 9. člena OZ, ki določa, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev.

Glede na to, da sodišče ni sledilo trditvam tožnice, da je bila cena dogovorjena, se je pravilno oprlo na določbo 442. člena OZ, ki se nanaša na primere, ko kupnina v gospodarski pogodbi ni določena (dogovorjena).

Samo če bi dokazni postopek pokazal, da sta se stranki dogovorili, da tožeča stranka prevzame vse zaloge tožene stranke, ki jih je ta imela ob vzpostavitvi poslovnega razmerja s tožečo stranko, pa bi bila vrednost sporna, bi bilo potrebno zaradi ugotovitve dejanske vrednosti izvesti dokaz z izvedencem, ki bi odgovoril na strokovno vprašanje glede vrednosti zalog1. Enako bi veljalo tudi, če bi bil dogovor glede prevzema dela zalog, pa bi bila njihova vrednost sporna. Sodišče s strokovnim znanjem glede vrednosti zalog ne razpolaga in glede te okoliščine, bi moralo dopustiti in izvesti dokaz z izvedencem, toda v konkretnem primeru to ni bilo potrebno kot zmotno trdi pritožba, saj je vrednost zaloge bila znana in nesporna med pravdnima strankama.

Glede na okoliščine obravnavanega primera na spremembo vrednosti nepremičnine ob pridobitvi ne vpliva aneks (o spremembi nakupne cene), saj je bil ta sklenjen po pridobitvi nepremičnine in zgolj zaradi višje dosežene kupnine ob nadaljnji prodaji nepremičnine. Iz pogodbe z dne 28. 12. 2010 izhaja, da ne gre za dogovor, da se bo spremenila nabavna vrednost nepremičnine oziroma da se pod pogojem določi višja kupnina, ampak da se dogovori druge vrste plačilo, katerega namen je varstvo pravic upnikov pravne osebe, kar pa za odmero dohodnine od dobička iz kapitala v obravnavanem primeru ni relevantno.

Sporno stanovanje zaradi obstoja zakonskega zadržka za veljavno zunajzakonsko zvezo (12. člen v zvezi s 20. členom in 32. členom ZZZDR) ne spada v skupno premoženje pravdnih strank. V obravnavanem primeru sodišče ne more izdati sodbe na podlagi pripoznave (316. člen ZPP), ker gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Toženec namreč v konkretnih okoliščinah tožnici iz naslova skupnega premoženja ne more priznati solastninske pravice, ker gre za nasprotovanje navedenim kogentnim določbam ZZZDR. Enaka omejitev pa velja tudi za priznanje dejstev po prvem odstavku 214. člena ZPP, pri uporabi katerega mora sodišče prav tako paziti, da ne gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnimi pravili (tretji odstavek 3. člena ZPP).

Predodelitev ni bila arbitrarna, pač pa je temeljila na zakonu in Sodnem redu, in je bila zato skladna s 23. členom URS, ki določa, da mora biti sodnik izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s Sodnim redom. Glede na to, da sta bili pravdni stranki v istovrstnem pogodbenem razmerju v daljšem časovnem obdobju pred obdobjem, na katerega se nanašajo vtoževani računi, in da je tožeča stranka v tem obdobju toženi stranki zaračunavala dobavljeno kurilno olje po enaki ceni in z enakimi rabati, kot so bili predhodno dogovorjeni s prodajno pogodbo, se kot običajna in primerna šteje cena, ki je bila z realizirano (pisno) pogodbo med strankama že dogovorjena.

Način plačila kupnine ni bistvena sestavina prodajne pogodbe, zato tožbeni zahtevek ni nepopoln zgolj zaradi tega, ker ne vsebuje določbe o načinu plačila kupnine. Določba 21. člena ZKZ omogoča razlago, da v primeru, ko je dana ena ponudba več ponudnikov, ki so solastniki ali skupni lastniki prodajanih nepremičnin in ki živijo na istem naslovu, zadošča, da se izjava o sprejemu ponudbe pošilja enkrat priporočeno s povratnico, tako da je pošiljka naslovljena na vse ponudnike, in ni potrebno, da se vroča vsakemu posebej. Načelo materialno procesnega vodstva velja ne glede na to, ali ima stranka kvalificiranega pooblaščenca ali ne.

Če v gospodarski prodajni pogodbi kupnina ni določena in tudi ni v njej dovolj podatkov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti, mora kupec plačati kupnino, ki jo je prodajalec običajno zaračunaval ob sklenitvi pogodbe; če te ni, pa primerno kupnino. Pri takšnih pogodbah cena torej po zakonu ni bistvena sestavina pogodbe.

Ker ni bila veljavno sklenjena glavna pogodba, ni veljaven niti dogovor o ari.

Če bi šlo za konsignacijo, bi bili zneski delnih plačil usklajeni z dejansko prodajo, kar pa v konkretnem primeru niso bili. Tudi DDV bi bil v primeru konsignacije plačevan sukcesivno, torej glede na vsak izdan račun, ki bi bil usklajen z dejansko prodajo.

Odmera dohodnine in odmera posameznih davkov, ki so podvrsta dohodnine, sta dva samostojna upravna postopka. Akontacija dohodnine od dobička iz kapitala se tako vedno ugotavlja v posebnem postopku, ki je vsebinsko sicer povezan z odmero dohodnine, saj se akontacija dohodnine od dobička iz kapitala odšteje od dohodnine, odmerjene za posamezno davčno leto, vendar pa se odločba o akontaciji dohodnine od dobička iz kapitala šteje za samostojno odločbo tako glede pravnih sredstev kot tudi glede vsebinskih ugovorov, s katerimi se lahko izpodbija. Za odmero davka od dobička iz kapitala je relevantna le v pogodbi navedena vrednost kapitala ob odsvojitvi, čas in višina dejanskega plačila kupnine pa na odmero davka od dobička iz kapitala ne vplivata.