438. člen OZ

Tudi izvedenka za gozdarstvo in gozdni prostor je potrdila, da je bilo le 32 % od neto količine posekanega lesa kvalitete primerne le za drva, vse ostalo pa je bil kakovosten les, primeren za hlode. Zato tudi sodišče druge stopnje pritrjuje, da tožencu ni uspelo dokazati, da bi bil namen odkupa odkazanega lesa, le za izdelavo drv, sestavina ustno sklenjene prodajne pogodbe.

Za ugotovitev lastninske pravice na delu parcele mora biti tožbeni zahtevek oblikovan tako, da je na njegovi podlagi izdano sodbo mogoče izvesti v zemljiški knjigi. V zahtevku bi zato moralo biti navedeno, na kateri novi parceli (oziroma opredeljenem delu obstoječe parcele) je tožnica pridobila zatrjevano lastninsko pravico, vključno z rezervirano številko parcele. Čeprav zaznamba javnega dobra v času javne dražbe še ni bila opravljena, to ne izključuje dejstva, da so sporne parcele delno vodna zemljišča in kot takšna javno dobro. Nagrada za narok vključuje vse naroke, ki so bili opravljeni v posamezni zadevi, vključno z dvema ogledoma z izvedencem v ponovljenem postopku.

Pogodba za toženo stranko ne določa nobene protidajatve. Samo zato, ker je avtocesta postavljena, kjer je, niti lastnik niti upravljalec in vzdrževalec avtoceste ne more brez zakonske podlage zaračunavati nadomestil tistim, ki imajo od tega koristi (npr. hotelirjem ali gostilničarjem, ki imajo več prometa, ali podjetjem in celo prebivalcem, ki imajo zaradi avtoceste ugodnejše prometne povezave). Lega avtoceste pač ni dajatev tožene stranke. Iz tega sledi, da vidnost pilona z avtoceste ni dopusten predmet Pogodbe, zaradi česar je Pogodba na podlagi določila 438. člena OZ nična. Posledice ničnosti ureja določilo 87. člena OZ. Po določilu prvega odstavka tega člena mora v primeru nične pogodbe vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe.

Res je za pogodbo, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini, predpisana pisna oblika, vendar je tudi pogodba, ki ji manjka oblika, lahko veljavna, če je bila v celoti ali pretežno izpolnjena. Pač pa se tožnica na konvalidacijo pogodbe kljub zatrjevani posesti spornih nepremičnin ne bo mogla uspešno sklicevati, če so sporne parcele, kot trdi prva toženka, vodna zemljišča v lasti države, ki po osmem odstavku 21. člena ZV-1 niso v pravnem prometu. Pogodba o prodaji stvari, ki je izven prometa, je namreč nična.

Sporno stanovanje zaradi obstoja zakonskega zadržka za veljavno zunajzakonsko zvezo (12. člen v zvezi s 20. členom in 32. členom ZZZDR) ne spada v skupno premoženje pravdnih strank. V obravnavanem primeru sodišče ne more izdati sodbe na podlagi pripoznave (316. člen ZPP), ker gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Toženec namreč v konkretnih okoliščinah tožnici iz naslova skupnega premoženja ne more priznati solastninske pravice, ker gre za nasprotovanje navedenim kogentnim določbam ZZZDR. Enaka omejitev pa velja tudi za priznanje dejstev po prvem odstavku 214. člena ZPP, pri uporabi katerega mora sodišče prav tako paziti, da ne gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnimi pravili (tretji odstavek 3. člena ZPP).

V primeru prodaje nepremičnine, dane v najem za nedoločen čas, podrobnosti najemne pogodbe in njihova predložitev k ponudbi ne gre šteti za pogoje ponujene prodaje v smislu določbe 507. člena OZ, ki jo je treba uporabiti v luči 22. člena OZ v zvezi s 438. členom OZ o tem, kaj je opredelilni element ponudbe prodajnega tipa. Čeprav je bila v relevantnem času prodajana nepremičnina v najemu tretjega toženca kot najemnika za nedoločen čas, seznanitev predkupnega upravičenca v ponudbi z obstojem najemne pogodbe, osebo najemnika, časom trajanja in možnostjo odpovedi razmerja z odpovednim rokom, zadošča. Kršitev predkupne pravice nastopi tudi v primeru, ko je bila predkupnemu upravičencu sicer poslana popolna ponudba, pa je ta ni sprejel, predkupni zavezanec pa je nato sklenil pogodbo s tretjo osebo pod ugodnejšimi prodajnimi pogoji, kot so bili navedeni v ponudbi.

Tožeča stranka v posledici dejstva, da je bila prodajna pogodba razdrta, ne more terjati od tožene stranke plačila kupnine po pogodbi, ki je ni več. Za tak zahtevek namreč nima pravne podlage. Prodajna pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki dogovorita o njeni bistveni sestavini, to je o predmetu prodaje (438. člen OZ), medtem ko pri gospodarski prodajni pogodbi niti kupnina ni nujno določena s pogodbo. Takoj ko pa je prodajna pogodba sklenjena z enim kupcem, pa pomeni prodaja istega predmeta drugi stranki dvojno prodajo ali prodajo tuje stvari.

Sporna nepremičnina je bila iz pravnega prometa izvzeta šele leta 2007. Pravni promet z nepremičnino je bil do takrat dovoljen. Ker pogodba v času sklepanja ni nasprotovala niti Ustavi RS, niti prisilnim predpisom in morali, njen predmet pa ni bil nedovoljen, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice.

Neizpolnitev je odvisna od stanja dolžniške zamude, in če upnik ni (več) upravičen zahtevati izpolnitve (plačilo), ker je to terjatev odstopil tretjemu (o tem je dolžnik bil obveščen) o dolžniški zamudi v razmerju do tožeče stranke, ki ni več upnik, ni več mogoče govoriti, in tudi ne o neizpolnitvi dolžnika v razmerju do prvotnega upnika. Zato tožeča stranka, ki je sicer še vedno pogodbena stranka, ne more zahtevati razveze pogodbe zaradi neplačila obrokov kupnine.