VSL sodba II Cp 1133/2012

I: Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 137,43EUR nadomesti z zneskom 94,99 EUR;

sicer se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 60035/2010 z dne 6. 5. 2010 ostane v veljavi v 1. točki, kolikor je toženi stranki naloženo, da plača 730,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2007 dalje do plačila, v roku 8 dni in v 3. točki, v presežku (460,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 1997 dalje do plačila) pa se navedeni sklep o izvršbi razveljavi v 1. točki in se zahtevek zavrne (I. točka izreka); odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 137,43 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo sta obe pravdni stranki vložili pravočasno pritožbo.

3Tožeča stranka se pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti iz razloga napačne uporabe materialnega prava“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi sodišče prve stopnje sodbo moralo opreti na tarifni del Pravilnika 2006 in ne na tarifni del Pravilnika 1998. Pravilnik 1998 v 11. členu določa, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno, kar pomeni, da povsem določno ureja višino tarife z rastjo cen na drobno. Vsakdo bi si lahko na podlagi besedila Pravilnika 1998 in uradno objavljenih podatkov o indeksu cen na drobno izračunal vrednost tarife za vsako posamezno leto. Odobritev Pravilnika 1998 s strani Urada RS za intelektualno lastnino (URSIL) se torej nanaša tako na tarifno prilogo kot na vse druge določbe „normativnega dela“, ki določajo tarifo, vključno z 11. členom Pravilnika 1998. Za revalorizacijo zneskov v skladu z 11. členom ni potrebno niti soglasje URSIL niti objava. Če bi zakonodajalec z novelo ZASP-B tarifo želel zamrzniti, bi to izrecno določil. Opozarja na dosedanjo različno sodno prakso v tovrstnih zadevah in dejstvo, da je navedeno stališče potrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi I Cp 2471/2010. Dodaja, da valorizacija ni sprememba tarife, pač pa le ohranja razmerja, ki se zaradi inflacije porušijo. Odločitev krši pravico do poštenega obravnavanja in ni v korist avtorja, njegov položaj pa je varovan z Ustavo RS in mednarodnimi konvencijami. Tudi sicer je sodišče prve stopnje tarifo iz Pravilnika 1998 napačno uporabilo ter upoštevajoč postavko (ugotovljeno površino poslovnih prostorov tožene stranke in v tarifi določene zneske) napravilo napačen izračun in to pri vseh poslovnih enotah, pri čemer pritožba za vsak račun navede (po njenem mnenju) pravilen izračun. Način izračuna posebej pojasni za račun št. 1, kjer kvadratura poslovalnice S. P. znaša 1340 m2. Sodišče je znesku 7.140,00 SIT, ki ga je potrebno upoštevati pri poslovalnicah od 501 m2 do 600 m2, prištelo le trikrat po 420,00 SIT, navedenih pri kvadraturi od 1001 do 2000 m2, kjer se za vsakih 200 m2 prostora plača dodaten avtorski honorar v višini 420,00 SIT. Sodišče pa bi moralo upoštevati še kvadraturo od 601 do 1000 m2, saj si postavke v tarifi sledijo na ta način, po velikosti poslovalnice. Ni mogoče kar preskočiti vsega dodatnega honorarja za kvadraturo od 601 do 1000 m2 in prišteti samo dodaten honorar, ki se obračuna v primeru, da ima poslovalnica kvadraturo več kot 1000 m2 in manj kot 2000 m2. Nadomestilo za to poslovalnico tako ne znaša le 38,01 EUR temveč 41,83 EUR (skupaj z DDV). Pri računu št. 16 pa sodišče sploh ni navedlo zneska. Pravilen znesek bi bil 32,32 EUR. V posledici vsega povedanega je napačna tudi stroškovna odločitev.

4Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico, podredno pa sodbo v ugodilnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je temeljno vprašanje, kaj spada v repertoar tožeče stranke (ali že vsa izvedena glasbena dela z izjemami, določenimi v ZASP, ali samo tista, ki so vnesena v poseben seznam), pri odločanju pa tega ni upoštevalo. Kljub temu, da je vprašanje, ali se avtor lahko odpove svojim materialnim avtorskim pravicam oziroma upravljanju z njimi, eno ključnih v obravnavani zadevi, se do tega sodišče ni opredelilo, posledično pa tudi ne do logične posledice, da tožnik ne more upravljati s pravicami v primeru, ko so se avtorji pravicam odpovedali. Opozarja na spremembe ZASP leta 2004, ki so uvedle novost, da obseg upravljanja avtorskih pravic ni več zakonsko omejen le na varovane, temveč tudi glede na to, ali varovano avtorsko delo sodi v repertoar kolektivne organizacije ali ne. Izpostavlja, da je za upravljanje tožnika s tujimi avtorskimi deli potrebno pooblastilo (avtorja ali druge avtorske organizacije), le-tega pa predstavljajo sklenjeni recipročni sporazumi (vzajemne pogodbe), ki jih tožeča stranka ni predložila. Tako stališče je potrdila tudi Evropska komisija v dokumentu MEMO/08/511, pa tudi URSIL na svoji internetni strani. Do tega se sodišče ni opredelilo. Skladno z veljavno zakonodajo in dokumenti Evropske komisije lahko namreč tožeča stranka avtorski honorar za predvajanje glasbenih del tujih avtorjev uveljavlja le pod pogojem, da so zaobjeta v repertoarju tuje kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum. Zato je bilo napačno uporabljeno pravilo o dokaznem bremenu. Tožena stranka je v svojih poslovnih prostorih v oktobru 2007 (vtoževano obdobje) predvajala izključno glasbo, ki jo preko satelita prenaša avstrijska družba R.. Gre za poseben glasbeni program, sestavljen iz glasbenih del, ki niso navedena oziroma zaobjeta v nobenem repertoarju kolektivnih organizacij, saj so se avtorji odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam oziroma upravljanju z njimi. To je tožena stranka dokazovala s potrdili družb R. in M. ter dejstvom, da ta glasbena dela niso navedena niti v repertoarju tožeče stranke niti kakšne tuje kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum. Sodišče prve stopnje je tudi napačno odmerilo stroške postopka. Tarifna št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) določa, da se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi ostane v veljavi tudi v 3. točki, torej za stroške izvršilnega postopka 56,16 EUR, nato pa je tožeči stranki v celoti priznalo še pravdne stroške, brez upoštevanja, da je izvršilne stroške že ločeno priznalo. Ugovarja tudi potnim stroškom, ki jih je sodišče odmerilo tožeči stranki za tri pristope pooblaščenke na narok (v višini 77,04 EUR + DDV). Tožeča stranka, ki ima sedež v Trzinu, je za zastopanje pooblastila pooblaščenko, ki nima pisarne v kraju njenega sedeža, ampak v Kranju, zastopanje pa je opravljala v Ljubljani. Teh potnih stroškov ni mogoče upoštevati kot potrebnih stroškov za pravdo, saj kljub pravici tožeče stranke do svobodne izbire odvetnika, nasprotni stranki ni mogoče naložiti bremena stroškov, ki nastanejo, če si je odvetnika izbrala v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Poleg tega je sodišče v zadevah II P 2660/2010, II P 3059/2010, II P 3268/2010 in II P 2474/2010, vse tri naroke opravilo istočasno, zaradi česar so tožeči stranki oziroma njeni pooblaščenki dejansko nastali stroški za pristop na posamezni narok, zgolj enkrat. Odločitev sodišča, da tožeči stranki prizna potne stroške za pristope na narok v vsaki posamezni zadevi, je zato nepravilna. Sodišče pa toženi stranki, brez obrazložitve, ni priznalo priglašenega stroška – pavšalnega zneska za fotokopiranje in tiskanje po tar. št. 6000 v višini 36,40 EUR + DDV.

6Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

8Tožeča stranka, ki je kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic, je v obravnavani zadevi zahtevala plačilo avtorskega honorarja za priobčitev že objavljenih neodrskih glasbenih del javnosti v poslovalnicah tožene stranke v Sloveniji na podlagi dvajsetih računov z dne 29. 10. 2007 z zapadlostjo 13. 11. 2007 (torej za oktober 2007). Tožena stranka se je zahtevka branila z navedbami, da je predvajala le glasbena dela, ki jih tožeča stranka ne varuje, ker gre za glasbena dela tujih avtorjev, ki so se svojim materialnim avtorskim pravicam oziroma upravljanju z njimi odpovedali in ker gre za dela, ki ne spadajo v repertoar tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku (delno) ugodilo, ker je štelo, da tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni uspela dokazati, da ni predvajala glasbenih del iz repertoarja tožeče stranke (torej glasbenih del, katerih uporabo dovoljuje tožeča stranka) in tudi ne tega, da so se avtorji odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam. Odločitev je materialnopravno pravilna, razloge zanjo pritožbeno sodišče sprejema. Sodišče prve stopnje je dovolj popolno in pravilno ugotovilo tudi dejansko stanje, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

K pritožbi tožeče stranke

9Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo uporabo tarife iz leta 2006 (ker ni bila sprejeta po postopku, ki ga je predvidel zakon, ne more imeti pravne veljave). V ZASP, ki je veljal v trenutku objave Pravilnika 2006, je določeno, da kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo. V prehodnih določbah ZASP-B je v četrtem odstavku 26. člena določeno, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASP-B je bil v veljavi Pravilnik 1998 in njegova tarifa, ki se je štela za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika 2006 skupaj s tarifnim delom bi bilo tako potrebno soglasje reprezentativnih združenj, ki pa ga tožeča stranka ni imela, pač pa je enostransko sprejela Pravilnik 2006, v tarifnem delu pa občutno (upoštevajoč inflacijo) dvignila višino nadomestil za uporabo glasbe. Tožeča stranka je to storila v nasprotju z določili veljavnega ZASP in zato takšno zvišanje tarife ni veljavno (primerjaj odločbo VS RS II Ips 160/2011, ki ji je sledila enotna in ustaljena sodna praksa).

10V 11. členu Pravilnika 1998 je res določeno, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu rasti cen na drobno. Vendar je to normativni del pravilnika in ta ni bil sestavni del veljavne tarife, zato z uveljavitvijo ZASP-B ni postal sestavni del skupnega sporazuma. ZASP-B, ki je predvidel sporazumno dogovorjeno tarifo, je pričel veljati aprila 2004, torej 6 let po uveljavitvi Pravilnika 1998. Stopnja inflacije v tem obdobju je znašala 48,3 %. Tožeča stranka je imela v tem obdobju možnost, da bi spremenila tarifo neodvisno od uporabnikov avtorskih del (z odobritvijo Urada RS za intelektualno lastnino). Če je tožeča stranka po uveljavitvi ZASP-B poskušala doseči spremembo veljavne tarife, pa ji to zaradi nepripravljenosti organizacij uporabnikov ni uspelo, je imela možnost sprožiti postopek za presojo ustavnosti zakonske ureditve. Tarifa iz aprila 2004 je (zakonsko fingiran veljavni) skupni sporazum (o tarifi), sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Ne drži torej pritožbena trditev, da bi bile kršene avtorske pravice, ne v ustavnem in ne v konvencijskem obsegu oziroma je neutemeljen pritožbeni očitek tožeče stranke glede zmotne uporabe materialnega prava.

11Kot rečeno, je odločbi VS RS II Ips 160/2011 sledila enotna in ustaljena sodna praksa (sklicevanje na osamljeno odločbo I Cp 2471/2010 tako ni pravnorelevantno), tožeča stranka je bila z njo seznanjena preko številnih sodnih odločb, zato je mogla in morala pričakovati, da bo tudi v konkretni zadevi sodišče prve stopnje v zvezi z višino zahtevka, uporabilo tarifo iz leta 2004 temelječo na Pravilniku 1998 in njegovi tarifi. Določanje nadomestila po tej tarifi pa je delno nejasno, njena uporaba je možna na način kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje ali pa na način kot ga izpostavlja pritožba. Tožeča stranka bi zato morala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, vsaj podredno, ponuditi razlago (in izračun) v pritožbi izpostavljenih določb, do katerih bi se lahko tožena stranka in sodišče nato opredelila. Tega ni storila, zato gre nejasna določila razlagati v korist tožene stranke (38. člen Obligacijskega zakonika – OZ), torej uporabiti tarifo na način, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje.

12Pri računu št. 16, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi res delno izpustilo celotni obračun (stran 26 sodbe). V skladu z izračunom, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje, je jasno, da je za obveznost po tem računu (za poslovni prostor S.), določilo znesek 32,32 EUR (29,79 EUR + 8,5 % DDV (2,53 EUR) = 32,32 EUR). V izreku, v ugodilnem delu, je ta znesek upoštevalo (v kar se je pritožbeno sodišče prepričalo s seštevkom vseh priznanih obveznosti), tako da je odločitev tudi v tem obsegu mogoče preizkusiti in v zvezi s tem sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

13Upoštevaje povedano, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke

14ZASP predpisuje obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic tudi za javno priobčitev neodrskih glasbenih del javnosti (male pravice), pri čemer kolektivna organizacija male avtorske pravice upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem (tretji odstavek 151. člena ZASP). Repertoar varovanih del kolektivne organizacije v smislu 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP predstavljajo poleg avtorskih del, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi pogodbe z avtorjem, tudi tista že objavljena avtorska dela, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi zakona (147. člen ZASP). Tak primer je tudi priobčitev neodrskih glasbenih del (male pravice). V tem primeru sestavljajo repertoar tožeče stranke vsa že objavljena glasbena neodrska dela ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. Tako tudi tujci uživajo varstvo avtorske pravice po določbah ZASP, zato SAZAS varuje tudi male pravice tujih avtorjev. Podlaga za takšno varstvo je v prvem in drugem odstavku 176. člena ZASP v zvezi z Bernsko konvencijo za varstvo književnih in umetniških del (Ur. l. SFRJ, MP, št. 14/75, 4/86; Ur. l. RS, št. 24/92), z upoštevanjem načel nacionalnega tretmaja, avtomatičnega varstva in neodvisnega varstva in Svetovno (univerzalno) konvencijo o avtorski pravici (Ur. l. SFRJ, MP, št. 54/73, Ur. l. RS, MP, št. 15/92), z uporabo načela nacionalnega tretmaja.

15Dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki kot uporabniku. Tožena stranka bi lahko dokazala, da je predvajala zgolj avtorsko nevarovana glasbena dela, za predvajanje katerih ne potrebuje dovoljenja tožeče stranke, če bi dokazala, da je javnosti priobčevala ljudsko glasbo (3. točka prvega odstavka 9. člena ZASP), glasbena dela, ki niso več avtorsko pravno varovana zaradi poteka 70-letnega roka iz 59. člena ZASP, še neobjavljena glasbena dela (prvi odstavek 147. člena ZASP), ali glasbena dela iz četrtega odstavka 151. člena ZASP, ki jih avtor lahko uveljavlja individualno. Tega pa tožena stranka ni niti zatrjevala. Ugovarjala pa je, da je predvajala le avtorska dela tujih avtorjev, ki so se avtorskim pravicam odpovedali. Pritožbeno sodišče soglaša, da so materialne avtorske pravice (kot civilne pravice) odpovedljive, razen v primerih, ko to po ZASP ni mogoče (šesti odstavek 35. člena, šesti odstavek 37. člena, četrti odstavek 76. člena ZASP). Avtor se pravicam lahko odpove. Se pa strinja s sodiščem prve stopnje, da tožena stranka tega ni dokazala, iz razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje (predzadnji odstavek stran 21 sodbe). Tudi upoštevaje dopis dr. N. z dne 13. 1. 2011 ni uspela izkazati odpovedi materialnih avtorskih pravic vseh avtorjev (glasbe, teksta, priredbe, aranžmaja...), niti ne vsebine odpovedi (za koliko časa, za kakšno predvajanje, za posamezno varovano delo ali več njih, morebiti območje predvajanja, za kakšen medij predvajanja ipd.).

16Tožena stranka s svojimi ugovori torej ni uspela. Upoštevaje, da je uporabnik, ki v Republiki Sloveniji javno predvaja že objavljena neodrska glasbena dela svetovnega repertoarja, ki so zaščitena z ZASP, dolžan plačati nadomestilo tožeči stranki (če takšna glasbena dela javno priobčuje brez dovoljenja, je nadomestilo dolžan plačati na podlagi zakona), je odločitev sodišča prve stopnje o (delni) ugoditvi tožbenega zahtevka, pravilna in zakonita (198. člen Obligacijskega zakonika, 81. člen ZASP).

17Pač pa je delno utemeljena pritožba tožene stranke zoper odločitev o stroških postopka. Tar. št. 3100 ZVdvT določa, da se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine, kot je to v konkretnem primeru. Tega pa sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov tožeči stranki ni upoštevalo. Iz naslova nagrade za postopek gre tako tožeči stranki le 16,64 EUR (72,80 EUR – 56,16 EUR = 16,64 EUR). V ostalem je pritožba glede priznanja stroškov tožeči stranki, neutemeljena. Pooblaščenka tožeče stranke ima specialna znanja, gre za odvetniško pisarno – patentno zastopstvo, pri čemer je odvetnikov s takšnim specialističnim znanjem v Ljubljani malo. Zato tudi pritožbeno sodišče šteje potne stroške pooblaščenke tožeče stranke iz Kranja v Ljubljano, za potrebne pravdne stroške. Tožena stranka ni izkazala, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo potne stroške za pristope na narok v vsaki od pravdnih zadev (citiranih v pritožbi), katerih naroki so bili opravljeni istočasno. Na neizkazanih trditvah, pa pritožbeno sodišče ne more graditi svoje odločitve. Pritožbeno sodišče tako šteje, da je tožeča stranka do potnih stroškov v tem postopku v celoti upravičena. Potrebni pravdni stroški tožeče stranke sedaj znašajo 180,88 EUR (237,04 EUR – 56,16 EUR = 180,88 EUR), skupaj z 20 % DDV (36,18 EUR) in takso za postopek 70,00 EUR, je to 287,06 EUR oziroma 63 % 180,85 EUR. Glede stroškov tožene stranke se pritožbeno sodišče strinja z odmero po sodišču prve stopnje, da gre toženi stranki pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) 20,00 EUR, ne pa tudi pavšalni znesek za fotokopiranje ali tiskanje. Tožena stranka te postavke konkretno ni izkazala, ni izkazala, da je fotokopirala ali tiskala 339 strani upravnih ali sodnih spisov potrebnih pri obravnavi zadeve, dokumentov, ki jih je treba dostaviti nasprotni stranki, dokumentov za informiranje stranke, če je bilo treba izdelati več kakor 100 strani … (tar. št. 6000). Toženi stranki gre torej tako po sodišču prve stopnje odmerjenih 232,07 EUR oziroma 37 % tega zneska, 85,86 EUR. Po medsebojnem pobotanju je sedaj tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 94,99 EUR stroškov pred sodiščem prve stopnje.

18Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožene stranke v stroškovnem delu delno ugodilo, sicer pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v preostalem izpodbijanem ugodilnem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

19Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Ker stroški odgovora na pritožbo tožene stranke k odločitvi pritožbenega sodišča niso pripomogli, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato tudi te stroške tožeča stranka nosi sama. Tožena stranka je s pritožbo uspela v minimalnem obsegu, glede pravdnih stroškov, ki so stranska terjatev, zato tudi tožena stranka sama nosi stroške pritožbe, kakor tudi stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke, saj tudi navedbe v tem odgovoru, k odločitvi pritožbenega sodišča niso pripomogle, zato ne gre za potrebne pravdne stroške. Odločitev temelji na določbah 154. in 155. člena ZPP.