UPRS sodba I U 1167/2012

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Davčni urad Ljubljana je z izpodbijanim sklepom na predlog informacijskega pooblaščenca začel zoper tožnika davčno izvršbo dolžnega zneska neplačane globe in stroškov postopka za prekršek, ki po plačilnem nalogu št. 0603-116/2008/12 z dne 9. 3. 2010, izvršljivem 3. 9. 2010, skupaj s stroški davčne izvršbe znašajo 85,86 EUR.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-30-561/2010 z dne 4. 7. 2012 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. V zvezi s pritožbenimi navedbami ugotavlja, da je plačilni nalog opremljen s potrdilom o izvršljivosti in kot tak izvršilni naslov po določbah Zakona o davčnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZDavP-2). Sklep je skladen z določbami ZDavP-2 o davčni izvršbi. Ob izdaji sklepa so bili izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo. Potrdilo o izvršljivosti, s katerim je plačilni nalog opremljen, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP in ima dokazno moč javne listine. Davčni organ po določbah ZDavP-2 in ZUP ni pristojen za preverjanje pravilnosti potrdila, temveč je to dolžnost organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o izvršljivosti izdal. Če bi bila klavzula o izvršljivosti kasneje razveljavljena, je to razlog za ustavitev davčne izvršbe in odpravo oziroma razveljavitev že izvršenih dejanj v postopku davčne izvršbe. Ker s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, pritožbeni organ dokazov v tej zvezi ni presojal.

Tožnik vlaga tožbo skladno s pravnim poukom odločbe o pritožbi z dne 4. 7. 2012 iz vseh razlogov iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Plačilnega naloga Informacijskega pooblaščenca ni prejel (predlagatelj ga je verjetno napačno vročal v Sloveniji), zato zoper njega tudi ni mogel uporabiti pravnih sredstev. Potrdilo o izvršljivosti je zato nepravilno oziroma nično in za tožnika ne more imeti pravnih posledic. Pritožbeni organ s sklicevanjem na določbe ZUP priznava, da pravilnosti potrdila o izvršljivosti in zakonitosti izvršilnega naslova ni preverjal. Vendar pa tožnik v pritožbi ni izpodbijal samega izvršilnega naslova po vsebini, temveč je opozoril na nezakonitost vročanja. Tudi 171. člen ZUP dopušča dokazovanje, da so v javni listini oziroma kopiji javne listine dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina oziroma kopija javne listine nepravilno sestavljena. Nepravilno vročanje drugostopenjske odločbe o prekršku in plačilnega naloga imata za posledico ničnost potrdila o izvršljivosti. Na ničnost pa morajo državni organi paziti po uradni dolžnosti. Z opustitvijo preverjanja teh ključnih dejstev je pritožbeni organ zakrivil bistveno kršitev pravil postopka in zmotno ugotovil dejansko stanje. Odločba o prekršku bi postala pravnomočna šele s pravnoveljavno vročitvijo drugostopenjske odločbe o prekršku. Iz registra stalnega prebivalstva je že ves čas jasno razvidno, kje tožnik dejansko živi vse od leta 2009 (na naslovu ... v tujini). Kljub temu, da je tožnik predlagatelju navedeno sporočil dne 26. 4. 2010, je predlagatelj odredil vročanje z javnim naznanilom in s tem kršil kogentno določbo drugega odstavka 92. člena ZUP, ki ureja poseben primer vročanja slovenskim državljanom v tujini. S tem je bistveno kršil pravila postopka, odločba o prekršku pa ni postala pravnomočna. Zoper nezakonito vročanje tožnik nima drugega pravnega sredstva kot predmetno tožbo. Izpodbijani sklep o davčni izvršbi je posledično nezakonit, saj temelji na nepravnomočni prekrškovni odločbi in nevročenem plačilnem nalogu. Zato sodišču predlaga, da opisano dejansko stanje preveri in skladno s 47. členom ZUS-1 odloči o predhodnem vprašanju, t.j. ali sta bila tožniku zakonito vročena drugostopenjska odločba o prekršku in sporni plačilni nalog, oziroma ali je bil sporni plačilni nalog pravilno opremljen s potrdilom o izvršljivosti. Kolikor vročanje ni bilo zakonito, je potrdilo o izvršljivosti nično. S tem odpade tudi pravna podlaga izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, ki ga je zato potrebno odpraviti.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise. Vsebinskega odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami ZDavP-2 o davčni izvršbi, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore, ki so enaki tožbenim, zavrne davčni organ druge stopnje. Zato se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Stališču tožeče stranke, da z ugovori, ki se nanašajo na potrdilo o izvršljivosti, ne izpodbija izvršilnega naslova, ob upoštevanju navedenega ni mogoče slediti. Ker gre za ugovor, ki je v postopku davčne izvršbe nedopusten, tožena stranka njegove vsebinske utemeljenosti ne le ni dolžna, temveč tudi ni pristojna obravnavati. Enako velja za sodišče, ko v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost njenega postopanja in odločitve.

Potrdilo o izvršljivosti predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP in ga, kot pravilno ugotavlja pritožbeni organ, ni mogoče z uspehom izpodbijati v postopku davčne izvršbe. Če stranka na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, zatrjuje, da potrdilo ali druga listina, izdana na podlagi 179. ali 180. člena ZUP, ni v skladu s podatki iz uradne evidence, lahko zahteva spremembo potrdila oziroma druge listine. Organ mora v roku 15 dni izdati spremenjeno potrdilo oziroma drugo listino oziroma odločbo, s katero zavrne zahtevek za spremembo oziroma za novo potrdilo ali drugo listino (četrti odstavek 180. a člena ZUP). Stranka mora torej v primeru, ko se z vsebino potrdila v upravnem postopku ne strinja, zahtevati spremembo pri organu, ki je potrdilo izdal. Morebitno napako v uradni evidenci pa je mogoče popraviti samo v posebnem postopku na zahtevo osebe s pravnim interesom.

Ker je po navedenem izpodbijani sklep pravilen in skladen z zakonom, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena istega zakona, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker so dejstva, ki so po zavzetem pravnem stališču za odločitev relevantna, med strankama nesporna, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (59. člen ZUS-1).