VSRS Sodba I Ips 51354/2010-77

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma citirano sodbo obsojenega A. R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen sedem let zapora. V izrečeno kazen je bil vštet čas pridržanja in čas prestan v priporu; obsojencu je bil odvzet kuhinjski nož, ki je bil uporabljen za kaznivo dejanje; odločeno je bilo o plačilu stroškov kazenskega postopka, in sicer tako, da je obsojenec dolžan plačati potrebne izdatke oškodovanca G. V. ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca, odvetnika M. V., medtem ko ga je sodišče oprostilo plačila drugih stroškov kazenskega postopka; nagrada in potrebni izdatki odvetnice N. M., ki je bila obtožencu postavljena za zagovornico po uradni dolžnosti pa obremenjujejo proračun.

2Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo obsojenčeva zagovornica, ki pa je bila s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 51354/2010 z dne 17. 4. 2012 zavrnjena kot neutemeljena in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je odločilo, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.

3Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec po svoji zagovornici vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in drugih kršitev določb kazenskega postopka (sklicujoč se pri tem na jamstva kazenskega postopka zagotovljena v 29. členu Ustave RS) ter zaradi kršitev določil Kazenskega zakonika. Predlagano je bilo, da se sodbo spremeni in izreče oprostilna sodba oziroma podrejeno, da se izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje pred spremenjenim senatom.

4Na zahtevo je podala odgovor vrhovna državna tožilka, ki je zahtevo opredelila kot neutemeljeno. Meni, da zahteva v pretežni meri uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni razlog za njeno vložitev in zato prelaga njeno zavrnitev.

5Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovi zagovornici, ki pa se o njem nista izjavila.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 424. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7Kljub navedeni izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP obsojenčeva zagovornica najprej navaja, da je bilo z izpodbijano sodbo dejansko stanje zmotno ugotovljeno v zvezi s subjektivnimi zakonskimi znaki zadevnega kaznivega dejanja. Pričakuje sicer, da bo Vrhovno sodišče skladno z določbo 427. člena ZKP ugotovilo obstoj precejšnjega dvoma v resničnost odločilnih dejstev in iz tega razloga izpodbijano sodbo razveljavilo. Stališče zagovornice je, da je obsojeni ravnal v silobranu oziroma vsaj v prekoračenem silobranu, pri tem pa hkrati oporeka zaključku izpodbijane sodbe, da je bilo obsojenčevo ravnanje naklepno. V primeru pravilno ugotovljene krivde, bi se po oceni zagovornice obsojenčevo ravnanje lahko opredelilo kot kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti.

8Zagovornica obsojenca v zahtevi utemeljuje obsojenčevo ravnanje kot storjeno v silobranu ali prekoračenem silobranu, pri čemer ponuja svojo dokazno oceno dogajanja neposredno pred usodnim obsojenčevim zamahom z nožem, saj ocenjuje obsojenčevo ravnanje kot obrambno zoper oškodovančev napad nanj, ko je ta proti obsojencu vrgel steklenici vina. Istovrstne pritožbene navedbe pa je zavrnilo že pritožbeno sodišče (točka 10. obrazložitve), ko je, sklicujoč se na obrazložitev že v sodbi sodišča prve stopnje (točka 20. obrazložitev sodbe), opredelilo ravnanje oškodovanca kot obrambno, zoper očitno obsojenčevo namero razvidno iz njegovih prejšnjih besed in nedvoumnega ravnanja, ko se je z nožem v roki usmeril prav proti oškodovancu. Dejanskega stanja pa, kot že navedeno, ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

9Neutemeljena so tudi stališča zahteve, da ravnanje obsojenca ni bilo naklepno. Ugotovljena dejstva in okoliščine, ki jih je glede naklepnega ravnanja obsojenca ugotovilo in določno obrazložilo sodišče prve stopnje (točka 19. obrazložitve), ne vnašajo nobenega dvoma v obsojenčevo zavestno in voljno ravnanje, ki bi upravičil uporabo določbe 427. člena ZKP, kot predlaga vložnica zahteve. Tudi v tem delu zahteve, ko se trdi, da obsojenec ob vrnitvi iz bloka ni vedel, da bo na dvorišču še vedno oškodovanec, da je „brez dvoma oškodovanec ponovno“ začel protipravni napad in da je vprašljivo obsojenčevo zavedanje ali lahko tako usodno poškoduje oškodovanca, gre le za ponujanje drugačne dokazne ocene obsojenčevega ravnanja, kar z zahtevo ni dopustno uveljavljati. Poleg tega je na enake tovrstne pritožbene navedbe podalo odgovor že sodišče druge stopnje (točka 10. obrazložitve sodbe).

10Vložnica zahteve izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem tudi glede vprašanja obsojenčeve prištevnosti, kot je bilo v izpodbijani sodbi ugotovljeno s pomočjo izvedencev psihiatrične in psihološke stroke. Pri tem vložnica izhaja iz svoje dejstvene ocene dogajanja pred in med samim obsojenčevim dejanjem, ko naj bi se slednji nahajal v hudem stresu zaradi „močnejšega nasprotnika“, ki ga je ponovno napadel, prestrašeni obsojenec pa se je bil prisiljen braniti, kar je pri njemu povzročilo afektno stanje. Zaradi teh stališč vložnice, ki so drugačna od ugotovljenih v izpodbijani sodbi, je posledično neupošteven tudi njen dvom v obsojenčevo prištevnost. Enak zaključek velja glede očitka vložnice, da sodišče ni sledilo predlogu obrambe za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke zaradi odstranitve pomanjkljivosti in dvomov, ki so se pojavili v izvedenstvu dr. M. R., s čimer naj bi bil obsojenec prikrajšan v pravici do poštenega sojenja. Izvedenka je namreč v postopku navedla odgovore na vsa relevantna vprašanja na podlagi katerih je sodišče lahko zaključilo o stanju obsojenčeve bistveno zmanjšane prištevnosti, obrambi pa je bila v postopku dana možnost, tudi s pomočjo navedenih izvedencev, razjasnjevati vse nejasnosti oziroma okoliščine, ki so zadevale obsojenčevo psihično stanje. Glede na navedeno je razumljiv in pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da imenovanje drugega izvedenca psihiatrične stroke ni bilo potrebno (točka 18. sodbe sodišča prve stopnje), kar je sprejelo in ustrezno pojasnilo tudi sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku (točke 7., 8. in 9. obrazložitve).

11Neutemeljena je navedba zahteve, da bi naj bil izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z obrazložitvijo, ko se ne pojasni izraza „mladostniško obdobje“ obsojenca, niti ni bilo s pomočjo izvedenke ugotovljeno koliko je bil dejansko obsojenec nezrel v času storitve kaznivega dejanja. Ne glede na zatrjevanje zahteve, da bi naj šlo v tem pogledu za bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ni podana opredelitev, kako naj bi navedene pomanjkljivosti vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe (glede na 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP). Poleg tega pa zahteva posebej izpostavlja, da bi naj imele navedene dejanske okoliščine odločilen pomen za odmero kazenske sankcije, kar pomeni da uveljavlja razlog, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati.

12V zahtevi se nadalje izpostavi še zatrjevanje nasprotja med obrazložitvijo in izrekom sodbe, ko naj bi bila trditev, da je obsojenec zadel oškodovanca „od zadaj“, v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom. Čeprav je zahteva v tem delu ostala povsem nedorečena, je treba ugotoviti, da je enak pritožbeni očitek obrazloženo zavrnilo že sodišče druge stopnje (točka 6. obrazložitve) in v tej zvezi še dopolnilo razloge sodišča prve stopnje glede tega dejstvenega zaključka (točki 9. in 13. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

13Zaradi navedenih razlogov, ko zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka, niti kršitve kazenskega zakona niso bile ugotovljene, zahteva pa vsebinsko izpodbija predvsem ugotovljeno dejansko stanje, kar je glede na drugi odstavek 420. člena ZKP nedopustno, je bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

14Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.