VSRS Sodba I Ips 18818/2010-90

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrajno sodišče v Krškem je z uvodoma citirano sodbo obsojenega B. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 329. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo štirih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati sodno takso. Z isto sodbo je bila zoper obsojenca zavrnjena obtožba iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP, da bi naj storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ.

2Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo obsojenčev zagovornik, ki pa je bila s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 18818/2010 z dne 2. 2. 2012 zavrnjena kot neutemeljena in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka.

3Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec po svojem zagovorniku vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer „iz vseh dovoljenih zakonskih razlogov“ ter predlagal, da se obe sodbi nižjih sodišč spremeni, tako da se obsojenca oprosti obtožbe ali pa obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje ali sodišču druge stopnje.

4Na zahtevo je podala odgovor vrhovna državna tožilka, ki je zahtevo opredelila kot neutemeljeno.

5Do odgovora vrhovne državne tožilke, ki je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, se je pisno opredelil le zagovornik in vztrajal pri navedbah iz zahteve ter oporekal pravilnosti stališč vrhovne državne tožilke.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7V zahtevi obsojenčev zagovornik navaja, da sta prvostopenjsko in pritožbeno sodišče kršili materialni zakon, ker da ravnanje, ki se očita obsojencu „ne vsebuje zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja“, vendar v nadaljevanju ne opredeli kateri zakonski znaki v opisu dejanja niso opredeljeni, temveč napada ugotovljeno dejansko stanje, predvsem glede zatrjevane telesne poškodbe, ki naj bi jo v prometni nesreči utrpel M. R. Tudi kolikor je razumeti zahtevo, da v izreku izpodbijane sodbe ni opredeljena telesna poškodba (vsaj kot lahka telesna poškodba), ki jo je R. utrpel, je treba ugotoviti, da je ta v dejstvenem opisu obravnavanega kaznivega dejanja v zadostni meri opredeljena (kot nihajna poškodba vratu), kar je treba razumeti skupaj z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, ko se opre na mnenje izvedenca medicinske stroke glede zaključka, da je bil poškodovančev del telesa začasno in znatno oslabljen, hkrati pa je bila njegova delazmožnost začasno in znatno dva do tri tedne zmanjšana. To pa so medicinski kriteriji, iz katerih sledi zaključek, da je bila utrpljena lahka telesna poškodba, ki se zahteva za obstoj tega obravnavanega kaznivega dejanja (enako stališče je bilo zavzeto na primer že v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 446/2007 z dne 7. 2. 2008).

8Trditev zahteve, da je obrazložitev izpodbijane sodbe napačno utemeljena na mnenju izvedenca medicinske stroke, da so zaključki sodišča v zvezi s telesno poškodbo oškodovanca v nasprotju z njegovo lastno izpovedjo in medicinsko dokumentacijo, pri čemer izpostavlja način oziroma postopek zdravljenja oškodovanca ter podaja svoje zaključke o teži telesne poškodbe, vsebinsko uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno.

9Prav tako se v zahtevi ponuja drugačne dejstvene zaključke glede obsojenčevega krivdnega ravnanja, pri čemer se vložnik zahteve sklicuje na oškodovančevo ravnanje neposredno po nesreči in ponuja svoje videnje o tem, kdaj so pri oškodovancu dejansko nastopile bolečine in ali je obsojenec poškodovanost oškodovanca lahko zaznal. Vse to pomeni ponujanje drugačne dokazne ocene, kot jo je glede teh dejstev in okoliščin napravilo sodišče v izpodbijani sodbi. V enakem pomenu je razumeti tudi vložnikovo opozarjanje, da pri tej nesreči ni šlo za frontalno trčenje, temveč le za oplaženje med vozili, kar naj bi prav tako kazalo na to, da nastanek takšne poškodbe pri oškodovancu ni bila mogoča.

10Neutemeljena je nadaljnja vložnikova trditev, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb glede vprašanja identitete voznika, ki je prometno nesrečo povzročil, saj je o tem sodišče navedlo dovolj določne razloge (točka 10 obrazložitve) in se pri tem povsem utemeljeno sklicevalo na tozadevne razloge iz sodbe sodišča prve stopnje ter dovolj jasno povedalo zakaj jih sprejema. Kolikor se v tej zvezi vložnik zahteve sklicuje na svojo oceno izpovedbe priče A. S. in tudi priče S. M., pa gre spet za uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno.

11Zaradi navedenih razlogov, ko zatrjevane kršitve niso bile ugotovljene, predvsem pa se v zahtevi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar je glede na drugi odstavek 420. člena ZKP nedopustno, je bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

12Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.