329. člen KZ

Ker tožnica z delom v okviru preostale delovne zmožnosti (zaenkrat) ni zmožna pridobivala zaslužka, je kljub delno ohranjeni delovni zmožnosti upravičena do popolne odškodnine, torej do razlike med tem, kar bi zaslužila z delom, ki ga je opravljala pred poškodbo in invalidsko pokojnino, ki jo prejema.

Presoja, ali je opis kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi popoln.

Sodišče ni vezano na kazensko sodbo glede ključnega vprašanja za to pravdno zadevo, namreč, ali je toženec na kraju nesreče nudil osebne podatke in podatke o zavarovanju ali ne, saj opustitev nudenja osebnih podatkov in podatkov o zavarovanju, kar je razlog za izgubo zavarovalnih pravic, ni objektivni znak kaznivosti pri kaznivem dejanju zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči, za katerega je bil pravnomočno obsojen.

Navaja, da je v predmetni zadevi obravnavano kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, zaradi storitve takšnega kaznivega dejanja pa storilcu ni mogoče izreči varnostnega ukrepa psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po prvem odstavku 64. člena KZ, saj ne gre za hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje. Pritožba, ko navaja, da storilcu kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (oziroma glede na neprištevnost storilca dejanja, ki ima znake tega kaznivega dejanja, kot v obravnavanem primeru), tega ukrepa ni mogoče izreči, nima prav.

Opis dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje, da je obsojenka kot voznica osebnega avtomobila v danih krajevnih in časovnih okoliščinah pustila brez pomoči oškodovanko, v katero je trčila s svojim osebnim avtomobilom in je ta dobila udarnino levega kolka in levega kolena ter je po nesreči odpeljala naprej, ne da bi ji nudila pomoč, ki jo je potrebovala, vsebuje vse znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 329. člena KZ.

Za obstoj kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 329. člena KZ ni bistveno, ali je storilec tega kaznivega dejanja kriv tudi za povzročitev prometne nesreče; zadošča, da je bila oseba poškodovana z obdolženčevim prevoznim sredstvom ali zaradi njega.

Sodišče mora v izreku sodbe v zapisniku o glavni obravnavi (izvirnik sodbe) vnesti celotni izrek sodbe, med drugim tudi opis kaznivega dejanja. Opis kaznivega dejanja v izreku sodbe je popoln, če je navedeno, da je bil oškodovanec poškodovan, opisane so tudi poškodbe in je v povezavi z razlogi sodbe ugotovljeno, da gre za poškodbe, zaradi katerih je bil oškodovanec začasno nezmožen za delo (opredelitev poškodbe kot lahke telesne poškodbe), saj so navedeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči.

Za obstoj kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči ni odločilno, kdo je kriv za povzročitev poškodbe, to je obsojenec, kakšna druga oseba ali gre celo za krivdo oškodovanca samega.

To kaznivo dejanje je mogoče storiti le naklepno. To pomeni, da mora biti v storilčevi zavesti, da je nekdo s prevoznim sredstvom ali zaradi tega sredstva poškodovan, ter potrebna je pomoč.

Nastanek lahke telesne poškodbe pri oškodovancu je objektivni pogoj kaznivosti pri kaznivem dejanju zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči.

Sodišče mora tudi v izreku sodbe navesti, da je uporabilo institut actiones liberae in causa oziroma določbo tretjega odstavka 16. člena KZ, sicer prekrši določbe četrtega odstavka 364. člena v zvezi s prvim odstavkom 359. člena ZKP.

Zadeva oškodovančeve poškodbe in v zvezi z njimi obdolženčevo zavest, da oškodovanec potrebuje pomoč. Kdaj bo takšna pomoč potrebna je stvar vsakega konkretnega primera in je največkrat odvisna bodisi od intenzivnosti ter dinamike prometne nesreče, na podlagi katere je izkustveno moč pričakovati, da je druga oseba poškodovana, ali kadar je že navzven vidno, da druga oseba zaradi poškodbe potrebuje pomoč. Potrebno je še pojasniti, da je opis poškodb v obtožnem predlogu nedorečen v tistem delu, ko se zatrjuje udarec v rame in koleno. Sam udarec namreč ne predstavlja telesne poškodbe kolikor takšne poškodbe kot posledice udarca niso nastale.

Glede na določbe 6. točke 39. člena, 2. odstavka 40. člena in 1. odstavka 41. člena ZKP, ki so veljale v času sojenja, je treba seznanitev razpravljajoče sodnice z izločenimi obvestili obsojenca, danih policiji, presojati kot eno od okoliščin, ki vzbuja dvom o sodnikovi nepristranskosti. Ne gre torej za kršitev absolutne narave, ki bi v vsakem primeru narekovala razveljavitev pravnomočne sodbe na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti, ampak za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, če je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Odločbo o kazni je mogoče z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati z uveljavljanjem kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP takrat, kadar je s takšno odločbo sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Obsojenca dolžnosti, da ostane na kraju prometne nesreče, ki jo je povzročil, in nudi pomoč poškodovanki (1. odstavek 329. člena KZ), ne odvezuje dejstvo, da so se na kraju nesreče nahajale še druge osebe in da se ji je približeval avtomobil.

V obravnavani zadevi (kaznivo dejanje zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po 1. odstavku 329. člena KZ) ni ključno, kako je prišlo do prometne nesreče, zato okoliščina, ali je obsojenec v oškodovanca trčil s sprednjim delom avtomobila ali ga je oplazil, ne predstavlja odločilnega dejstva. Morebitno nasprotje glede te okoliščine v izreku in obrazložitvi sodbe zato ne pomeni absolutne bistvene kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sled poškodbe - izraza KZ ne pozna - je treba pravno opredeliti kot prizadetost telesne celovitosti, kar je zakonski znak kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Kaznivo dejanje po 1. odstavku 329. člena KZ je podano, če je poškodovanec vsaj lahko telesno poškodovan.

Iz opisa obdolžencu očitanega dejanja sicer izhaja, da je oškodovanka ob oplaženju vozil utrpela manjšo rano na licu. Ne le, da iz opisa ne izhaja, da gre za lahko telesno poškodbo oškodovanke, kot jo opredeljuje 133. člen KZ, temveč tudi iz podatkov spisa (zdravniški izvid l.št. 19-20) izhaja, da gre le za sled poškodbe. Ker tako iz opisa dejanja ne izhajajo vsi znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja (iz opisa ne izhaja, da bi bila oškodovanka telesno poškodovana), je sodišče druge stopnje ob ugotovitvi, da zato niso izpolnjeni vsi objektivni znaki kaznivega dejanja po členu 329/I KZ, izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

Kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči stori obdolženec tudi v primeru, ko kljub zasnovi zadetja stranskega ogledala njegovega vozečega vozila z oškodovancem ne zazna njegovega padca saj tovrstno zadetje, zlasti pri otrocih povzročajo telesne poškodbe in jim je potrebna pomoč.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo in ni izreklo stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila potem, ko je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja zapustitve oškodovanke v prometni nesreči brez pomoči.

Telesne poškodbe kot objektivni znak kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po I. odst. 329. člena KZ, so lahko opredeljene le kot lahka, huda ali posebno huda telesna poškodba, ne pa tudi sled poškodbe, saj takšne kategorije kazenski zakonik v poglavju o kaznivih dejanjih zoper življenje in telo ne pozna. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je obtožni predlog državnega tožilstva z opisom, da je poškodovanec utrpel "sledi poškodovanja" zavrglo.

Ker iz opisa dejanja (kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po členu 329/I KZ) ne izhaja, da bi oškodovanka, ki je utrpela sled poškodbe, bila poškodovana, je sodišče prve stopnje obtožni predlog, ob ugotovitvi, da zato niso izpoljnjeni vsi objektivni znaki kaznivega dejanja po členu 329/I KZ, utemeljeno zavrglo.