VSRS Sklep X Ips 411/2012

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 061-02-259/2005-38 z dne 20. 2. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku, na podlagi sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1098/2011-11 z dne 8. 12. 2011, odpravila prvo točko izreka odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 356-02-1082/2005 z dne 23. 1. 2008, in jo nadomestila z novo prvo točko (I. točka izreka), s katero je revidentu kot inšpekcijskemu zavezancu naložila, da mora takoj po prejemu inšpekcijske odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo stanovanjskega objekta z gospodarskim poslopjem, zidan AB objekt na JV strani gospodarskega poslopja in bazen z objektom za bazensko črpalko, vse tam navedenih dimenzij na tam navedenih zemljiščih (1. točka I. točke izreka); v prej navedeni odločbi prvostopenjskega inšpekcijskega organa z dne 23. 1. 2008 dodala novo 2., 3. in 4. točko izreka (II. točka izreka), s katero je odločila, da mora revident v roku 60 dni po prejemu te odločbe na svoje stroške odstraniti objekte, navedene v 1. točki izreka ter vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka II. točke izreka), ga opozorila, da se bo v primeru neizpolnitve naložene obveznosti začel postopek izvršbe po drugih osebah (3. točka II. točke izreka); za objekte iz 1. točke izreka izrekla prepovedi iz 158. člena ZGO-1 (4. točka II. točke izreka) in zavrnila zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (III. točka izreka).

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6V obravnavani zadevi revident izpodbija inšpekcijsko odločbo, izdano v pritožbenem postopku, s katero je revidentu naloženo, da odstrani nelegalno gradnjo. V tej odločbi revidentova obveznost ali pravica ni izražena v denarni vrednost, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega dostavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Tega ne spremeni niti revidentova navedba, da naj bi bila vrednost objektov cca. 300.000,00 EUR, kar presega znesek 20.000,00 EUR. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v svojih številnih odločbah, kot npr. X Ips 115/2009, X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 494/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011, X Ips 301/2011.

7Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah zavzelo stališče, da revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se ne nanašajo na vsebino zadeve (npr. X Ips 149/2009, X Ips 415/2009, X Ips 312/2010, X Ips 162/2011, X Ips 270/2011, X Ips 389/2011, X Ips 498/2011, X Ips 83/2012, X Ips 128/2012, X Ips 132/2012).

9Tako vprašanje, vprašanje, ki se ne nanaša na vsebino obravnavane zadeve, pa izpostavlja tudi revident. Dovoljenost revizije po citirani 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 namreč utemeljuje s pravnim vprašanjem: „ali lahko upravni organ druge stopnje s svojo odločbo nadomesti izrek že prej spremenjene in (s sodbo upravnega sodišča) nato še odpravljene upravne odločbe?“ V zvezi s tem navaja, da je upravno sodišče s sodbo I U 1098/2011-11 z dne 8. 12. 2011 v celoti odpravilo vse predhodno izdane upravne akte in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Zato bi morala tožena stranka v ponovljenem postopku sama odločiti tudi o 1. točki izreka prvostopenjskega akta. Namesto tega pa je tožena stranka spremenila že spremenjeno in odpravljeno 1. točko prvostopenjskega akta.

10Te revidentove navedbe pa niso točne. Iz sodbe Upravnega sodišča RS v Ljubljani I U 1098/2011-11 z dne 8. 12. 2011, ki jo je Vrhovno sodišče pridobilo in vpogledalo, je razvidno, da s to sodbo upravno sodišče ni v celoti odpravilo predhodno izdane upravne akte, kot to navaja revident. Upravno sodišče je s sodbo I U 1098/2011-11 z dne 8. 12. 2011 odpravilo le 2. do 8. točko izreka prvostopenjske odločbe in 1. točko izreka drugostopenjske odločbe (s katero je drugostopenjski organ odpravil 1. točko izreka prvostopenjske odločbe in jo nadomestil z novo 1. točko) in zadevo vrnilo v ponoven postopek toženi stranki. Upravno sodišče torej ni v celoti odpravilo izreka prvostopenjske upravne odločbe, ampak le 2. do 8. točko izreka te odločbe. S tem, ko je odpravilo tudi 1. točko izreka drugostopenjske odločbe, pa ni, kot to zmotno meni revident, poseglo v 1. točko prvostopenjske odločbe. Upravno sodišče je namreč odpravilo le odločitev pritožbenega organa v zvezi s 1. točko prvostopenjske odločbe, izdano v pritožbenem postopku, ne pa tudi prvotne odločitve prvostopenjskega upravnega organa, torej 1. točke izreka prvostopenjske odločbe.

11Ker upravno sodišče ni odpravilo 1. točke izreka prvostopenjske odločbe, ampak le odločitev pritožbenega organa v zvezi s 1. točko izreka prvostopenjske odločbe, v tej zadevi ne gre za procesno dejansko stanje, kot ga v reviziji navaja revident in na katerega veže svoje pravno vprašanje. Zato vprašanje, ki ga revident izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje po vsebini te zadeve. Glede na to, da izpostavljeno vprašanje ni pomembno po vsebini te zadeve, tudi pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

12Po presoji Vrhovnega sodišča revident tudi ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo prav tako uveljavlja in po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

13Revident je v zvezi s tem navedel, da ima izpodbijana odločitev zanj hude materialne posledice, saj naj bi bili objekti vredni cca. 300.000,00 EUR, kar izkazuje potrdilo Geodetske uprave, ki ga prilaga. Navaja še, da bi mu nastala nepopravljiva škoda, saj bo moral odstraniti vse objekte, čeprav del objektov na tem zemljišču stoji že 150 let, teh objektov pa nikoli več ne bo mogel na enak način postaviti oziroma sanirati.

14S temi navedbami revident zelo hudih posledic ni izkazal. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012) bi moral navesti ne le, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, temveč tudi subjektivno in objektivno konkretizirane razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, in vse to tudi izkazati. Revident tega ni storil, zato zatrjevanih zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal.

15Ker revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

16Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).