VSL sklep I Cp 2480/2009

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi, in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„1. Toženi stranki sta dolžni opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožeča stranka na nepremičnini parc. št. 576/7, vl. št. 744 k.o. ..., še posebej pa sta dolžni opustiti uporabo asfaltiranega dela te nepremičnine, v 15 dneh.

2Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti nastale pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh.“

Zavrnilo pa je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„1. Služnostna pravica uporabe asfaltiranega dvorišča z osebnimi in drugimi motornimi vozili po nepremičnini parc. št. 576/7, vl. št. 744 k.o. ... in ki je v lasti tožnika, ki je obstajala za potrebe vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 576/8, vl. št. 783 k.o. ..., ki je v lasti prvotožene stranke, in sicer v izmeri 8 metrov od javne ceste in širini 3,30 metra od nepremičnine parc. št. 576/8 k.o. ..., preneha.

2Toženi stranki sta dolžni prenehati uporabljati asfaltiran del nepremičnine parc. št. 576/7 k.o. ... v delu, ki meji na nepremičnino parc. št. 576/8 k.o. …, in sicer v dolžini 8 metrov od javne ceste in v širini 3,30 metra od nepremičnine parc. št. 576/8 k.o. ..., v 15 dneh.

3Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki povrniti nastale pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh.“

Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki 1.803,03, EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Predlaga, naj se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno sodbo razveljavi ter vrne v odločanje sodišču prve stopnje. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Poudarja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj sploh ni navedlo, kar naj bi bil pravni naslov za nastanek stvarne služnosti. Iz obrazložitve je slutiti, da naj bi šlo za priposestvovanje, vendar se ne ve, ali je bilo sodišče tega mnenja, saj je obrazložitev preveč pomanjkljiva. SPZ določa v 217. členu, da stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Stvarne služnosti pa ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali neposrednega posestnika služeče stvari, če je služnost izvrševal s silo ali zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica. Sodišče pa ni ugotavljalo, ali so navedeni pogoji za priposestvovanje služnosti izpolnjeni, temveč je na podlagi izpovedi prič in pravdnih strank zaključilo, da so pravna prednika tožencev F. S. in D. S. ter tožnik skupaj asfaltirali in uporabljali skupno dvorišče. Tam so se igrali otroci itd. Iz navedenega naj bi izhajalo, da sta toženca in njuni pravni predniki uporabljali za izkoriščanje svoje nepremičnine nepremičnino tožnika in obratno. Sodišče ne navede, kakšno pravno posledico naj bi imela ta ugotovitev. Sodišče ne navaja pravnega naslova za nastanek služnosti in ali so pogoji za nastanek služnosti izpolnjeni (rok, dobra vera...). Pri tem tožnik opozarja, da SPZ za priposestvovanje služnosti ne določa, da se priposestvovalna doba prednikov posestnika všteva v priposestvovalno dobo posestnika. Tudi nikoli ni bilo govora o skupnem dvorišču. F. S. ni nikoli parkiral na dvorišču tožnika, temveč je čezenj vozil s tovornjakom do leta 1982, nikoli pa z osebnimi vozili. Nepravilno je sklicevanje na sklepe Višjega sodišča v Ljubljani opr. štev. II Cp 2072/2006 z dne 18.10.2006 in opr. štev. II Cp 3499/2005 z dne 28.9.2005 ter sklepe Okrajnega sodišča v Krškem opr. štev. P 155/2003 z dne 14.6.2005 in opr. štev. P 120/2005 z dne 20.2.2006, po katerih naj bi imela tožnica domnevno pravico uporabe služnostne poti. V teh postopkih je šlo za motenje posesti in ne za ugotavljanje pravice služnosti poti. SPZ o posesti stvarne služnosti ne govori več. Pritožnica opozarja tudi na določbo 181. člena ZPP. Prva toženka pa ni vložila tožbe v smislu 181. člena ZPP, s katero bi zahtevala ugotovitev služnostne pravice. Sodišče je zato storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je bila v postopku motenja posesti ugotovljena služnostna pravica, saj je to v nasprotju z vsebino odločbe v postopku o motenju posesti. Tudi glede podrejenega zahtevka je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Preizkus z zavijanjem avtomobila v garažo ni bil opravljen z avtomobilom, ki bi ustrezal po dimenzijah. Izvedenec je opravil preizkus teoretičnih izračunov, ki niso upoštevali možnosti popravljanja smeri – manevriranja pri parkiranju. Sodišče ni postavilo novega izvedenca, zaradi česar je kršilo določbe pravdnega postopka in napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Podano je tudi protislovje v obrazložitvi sodbe, saj najprej sodišče navaja, da bi „zgolj s popravljanjem smeri....uspeli v garažo zapeljati z vozilom velikosti Renault Twingo“, v nadaljevanju pa navaja, da „ni mogoče v garažo oziroma iz garaže zapeljati niti vozila velikosti Renault Twingo“. Napačen je torej zaključek, da nekoristnost služnosti kot razlog za njeno prenehanje ni podan. Tudi ni bilo ugotavljano, v kakšni meri je služnost potrebna oziroma v kakšni meri jo toženec dejansko izvršuje. Zanemarjena je izpoved prve toženke, da naj bi en meter širine zadostoval za parkiranje v garažo. Napačni so tudi zaključki glede spremenjenih okoliščin. Sodišče ne pojasni, zakaj ne verjame, da želi zasaditi travo in odstraniti asfalt in ne pove, zakaj je pomembno, da je sedaj v garaži parkiran avtomobil. Tožnik, ko bo imel travo, namreč ne bo imel parkiranega avtomobila. Kršeno je materialno pravo, ko ugotovi, da ni bistvena okoliščina, da tožnik želi zasaditi travo. Gre za kršitev iz 33. člena Ustave RS. Pravna prednika sta uporabljala le golf, toženca pa imata tri avtomobile, pri čemer sta na zadnjem naroku zagrozila, da nameravata kupiti še večji terenski avtomobil. Edino sprejemljivo bi bilo, če bi toženca uporabljala nepremičnino na enak način kot njuna pravna prednika, ki sta imela enega majhnega golfa, tovornjaka pa nista uporabljala že od leta 1982 dalje. Sodišče je tudi absolutno kršilo določbe pravdnega postopka, ko je na podlagi podrejenega zahtevka zaključilo, da tožnik posredno priznava stvarno služnost v korist gospodujočega zemljišča, ki je v lasti prve toženke. Iz točke III tožbe jasno izhaja, da je tožnik podrejeni zahtevek postavil iz previdnosti, za primer, če bi sodišče zaključilo, da ima gospodujoče zemljišče stvarno služnost, absolutno pa s tem ni priznaval kakršnekoli stvarne služnosti. Posledično je napačna tudi odločitev sodišča o pravdnih stroških.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnica sicer nima prav, ko trdi, da bi morala toženca s tožbo iz 181. člena ZPP doseči ugotovitev zatrjevane pravice stvarne služnosti in da torej ni mogoče zgolj z ugovorom nasprotovati njunima zahtevkoma. Pritožbeno sodišče s takšnim stališčem ne soglaša. Tudi v pravdi zaradi posega v lastninsko pravico, ko tožeča stranka uveljavlja reivindikacijski ali negatorni zahtevek, lahko tožena stranka zgolj s pravozavornim oziroma izključujočim ugovorom o obstoju tega predhodnega vprašanja (pravice, ki jo upravičuje do uporabe stvari v lasti tožeče stranke), odločilnim za odločitev o tožbenem zahtevku, nasprotuje zahtevku. To lahko stori z vložitvijo nasprotnega vmesnega ugotovitvenega zahtevka (glej 3. odstavek 187. člena ZPP) ali pa zgolj z ugovorom v pravdi o predhodnem vprašanju o obstoju pravice, ki izključuje utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke. Različni so le učinki. Če tožena stranka uveljavlja obstoj takšnega predhodnega vprašanja zgolj z ugovorom, ugotovitev o obstoju služnostne pravice ne pride v izrek sodne odločbe in tako učinkuje zgolj v konkretni pravdi (glej določbo 13. člena ZPP), v primeru uveljavitve nasprotne tožbe z nasprotnim vmesnim ugotovitvenim zahtevkom pa v izreku ugotovljena pravica učinkuje tudi navzven z učinki pravnomočnosti sodne odločbe in predstavlja tudi podlago za vpis pravice v zemljiški knjigi.

Pritožnica pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh elementov nastanka pravice stvarne služnosti. Od elementov, ki so konstitutivnega značaja za nastanek te pravice na podlagi priposestvovanja, je poleg uporabe spornega služečega zemljišča potreben še potek z zakonom določene priposestvovalne dobe in kvaliteta posesti – priposestvovalec mora biti v dobri veri, da je služnostni upravičenec vsaj deset let ali pa mora izvrševati služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa se temu ni uprl, pri čemer pa priposestvovanje v tem primeru izključuje viciozna posest (zloraba zaupanja, sila, zvijača) ali pa če je bila služnost dovoljena le do preklica (določba 217. člena SPZ oziroma prej veljavno določilo 54. člena ZTLR, ki je sicer poznalo le drugo omenjeno daljše dvajsetletno priposestvovanje). V skladu z določbo 45. člena SPZ se priposestvovalna doba prednikov posestnika všteva v priposestvovalno dobo posestnika (prej določba 2. odstavka 30. člena ZTLR). Vseh teh elementov pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zadovoljilo se je prvenstveno z ugotovitvijo, da so toženca in njuni pravni predniki uporabljali sporni del zemljišča tožnika za parkiranje, pranje avtomobilov, dostavo premoga, igranje otrok ter za dostop do garaže z avtomobili.

Tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na zgoraj naštete sodne odločbe (glej povzetek pritožbenih navedb) ni pravilno, saj se je v teh postopkih razpravljalo le o posesti pravice stvarne služnosti (ki jo je predvidevalo prej veljavno določilo 3. odstavka 70. člena ZTLR), nikoli pa o tem, ali sta toženca pridobila pravico stvarne služnosti. Prav tako je nepravilno tudi sklicevanje prvostopnega sodišča na okoliščino, da je tožnik uveljavljal tudi podredni tožbeni zahtevek. Tega je namreč postavil zgolj iz previdnosti, če ne bi sodišče prve stopnje ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku (eventualna objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov iz 3. odstavka 182. člena ZPP). Gre torej zgolj za z zakonom predvideno procesno aktivnost tožnika, ki pa ne predstavlja njegovega priznanja trditev tožencev o obstoju pravice stvarne služnosti (glej o naravi in funkciji takšnega kumuliranja zahtevkov še v nadaljevanju te pritožbene odločbe).

Sodišče prve stopnje je torej materialno pravno preuranjeno zaključilo, da sta toženca s priposestvovanjem pridobila sporno pravico, zaradi česar je ostalo dejansko stanje glede pravno odločilnih okoliščin nepopolno in lahko zmotno ugotovljeno. Zato je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijano sodbo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je tudi ocenilo, da samo ne bi moglo odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je ostal nepojasnjen praktično ves dejansko-pravni sklop odločilnega spornega vprašanja, ali sta toženca na originaren način s priposestvovanjem pridobila sporno služnostno pravico, in je zato potrebno presojati oziroma ugotavljati cel sklop dejstev ter izvesti ali vsaj ponoviti ter na novo oceniti vse tiste dokaze, ki pojasnjujejo elemente ali obstoji ali ne obstoji služnostna pravica tožencev, pridobljena na omenjeni način. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče zato onemogočilo presojo teh vprašanj in okoliščin, oziroma samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe iz 33. člena Ustave RS, kot tudi kršilo pravico do enakega varstva pravic v sodnem postopku iz 22. člena Ustave RS (tudi pravica do poštenega sojenja oziroma tudi pravica do izjave) (1).

Posledično je bilo treba, ne da bi se pritožbeno sodišče sploh spuščalo v ostale pritožbene očitke, ugoditi pritožbi tudi v delu, kolikor izpodbija zavrnilni del, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek, ter posledično tudi stroškovno odločitev. Pri objektivni eventualni kumulaciji tožbenih zahtevkov je namreč vselej treba najprej odločiti o primarnem tožbenem zahtevku in šele, če je ta zavrnjen, lahko sodišče prve stopnje odloča o podrednem. Tožeča stranka uveljavlja podredni zahtevek le eventualno, če bi bil njen primarni tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, torej hoče prvenstveno, da se ugodi primarnemu zahtevku in tudi istočasno noče, da se ugodi podrednemu zahtevku, ne da bi bilo prej odločeno o primarnem. Ker je prvostopna zavrnilna odločitev o primarnem zahtevku razveljavljena (je torej ni več), bi nadaljnje meritorno pritožbeno obravnavanje prvostopne odločitve o podrednem tožbenem zahtevku procesno pomenilo prekoračitev zahtevka. Od ugotovitve, ali obstaja oziroma ne obstaja pravica služnosti, in če obstaja, v kakšnem obsegu in vsebini je bila priposestvovana, je torej v konkretnem primeru odvisna potreba po odločanju o podrednem tožbenem zahtevku oziroma je odvisna vrsta odločitve v tem delu, ki se nanaša na presojo vprašanja, ali je morebitna služnostna pravica še potrebna, in če je, v kakšnem obsegu je potrebna.

Glede na do sedaj povedano posebni napotki za delo sodišča prve stopnje v novem postopku niso potrebni.

----------------------------------------------------

(1) Glej o tej izjemni izpustitvi pritožbene obravnave v: dr. Lojze Ude in drugi: „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a -503.člen), Uradni list in GV založba, Ljubljana 2009, stran 390 in 391; v tem delu avtor komentarja: Jan Zobec.