VSL sodba I Cpg 1064/2012

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani IV. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti neopravičeno obogatitev iz naslova javne priobčitve fonogramov v znesku 289,74 EUR ter civilno kazen v višini 534,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. in II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 173,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka).Tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo s tožečo stranko uredila medsebojna razmerja, povezana z javnim priobčevanjem fonogramov v dejavnosti tožene stranke, tožeči stranki mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti in zahtevek za plačilo stroškov, nastalih zaradi neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti, v skupnem znesku 67,20 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve te tožbe do dne plačila, pa je zavrnilo (točka IV. izreka).

2Zoper IV. točko izreka je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da bo toženi stranki naložilo obveznost mesečnega poročanja ter ji bo priznalo tudi stroške, nastale zaradi toženkinega neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti. Podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, v vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanja fonogramov in plačilo stroškov terenskega preverjanja nastalih tožeči stranki utemeljilo na neodpravljivi nesklepčnosti tožbe v tem delu.

6Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS št. 21/95 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZASP) v prvem odstavku 130. člena ureja obveznost uporabnika fonogramov pri javni priobčitvi, da proizvajalcu fonogramov vsakokrat plača enkratno nadomestilo. V četrtem odstavku 159. člena ZASP uporabnikom varovanih del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, nalaga dolžnost enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Dolžnost obveščanja je predpisana zaradi nadzora nad eksploatacijo avtorskih del ter uresničevanja materialnih avtorskih upravičenj.

7Vendar pa določba četrtega odstavka 159. člena ZASP tožeči stranki ne daje podlage za uveljavljanje civilnopravnega zahtevka, kot ga uveljavlja v tej pravdi. Citirano določilo sodi med tako imenovane zapovedujoče norme. Nanaša se na določeno kategorijo naslovnikov, v konkretnem primeru na uporabnike varovanih del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa. To so vsi tisti, ki v prostorih, kjer se opravlja dejavnost in se v zvezi s tem v njih zadržujejo stranke, predvajajo fonograme, pa s tožečo stranko nimajo sklenjene pogodbe iz 1. odstavka 158. člena ZASP.

8Ravnanje v nasprotju s tistim, ki ga terja dispozicija (zapoved) norme, pomeni pravno kršitev (dr. Gorazd Kušej, Uvod v pravoznanstvo, PF LJ 1970, stran133). Ta lahko pomeni kaznivo dejanje ali prekršek, lahko pa hkrati tudi civilni delikt, če izpolnjuje tudi znake civilnega delikta (na primer, če s kaznivim dejanjem nastane škoda). Kršitve tistih zapovedi, ki hkrati ne pomenijo civilnih deliktov, sankcionira državni aparat s svojin monopolom prisiljevanja (ibidem stran 139). Vprašanje ali je opustitev poročanja iz 4. odstavka 159. člena ZASP v tem zakonu sankcionirano kot kaznivo dejanje ali prekršek, za odločitev o tem delu tožbenega zahtevka ni pomembno. Pomembno je le ali to določilo tožeči stranki daje zahtevek, ki ga lahko uveljavi v pravdi.

9Uporabniki, ki varovana dela uporabljajo, ne da bi s kolektivno organizacijo sklenili ustrezno pogodbo ter kolektivni organizaciji tudi ne sporočajo podatkov o uporabi varovanih del, ta dela uporabljajo brez dovoljenja in s tem kršijo materialno avtorsko oziroma sorodno pravico. Kršitev avtorske oziroma sorodne pravice pa ima v civilnopravnem smislu za posledico uveljavljanje zahtevkov, ki temeljijo na neupravičeno pridobljeni koristi na strani uporabnika varovanih del in uveljavljanje civilne kazni ali odškodnine po drugem in tretjem odstavku 168. člena ZASP, ne pa naložitve dajatvene obveznosti sporočanja podatkov. Navedeno pravno stališče je bilo že večkrat zavzeto v sodni praksi (na primer: sodbe in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 47/2011, I Cpg 24/2011, I Cpg 115/2011, I Cpg 212/2012).

10Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za bodoče mesečno poročanje je pravilna tudi iz razloga, ker sodišče toženi stranki lahko naloži, da opravi določeno dejanje le takrat, ko je ta obveznost zapadla do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP). Obveznost mesečnega poročanja v bodoče pa v času zaključka glavne obravnave še ni zapadla. Preuranjenega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na dejansko stanje, ki v času odločanja še ne obstaja, pa sodišče ne sme meritorno obravnavati.

11Tudi s sklicevanjem na drugačno odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v sodni odločbi I Cp 3199/2011 z dne 15. 3. 2012 pritožnica ne more uspeti, saj gre za izjemo od uveljavljene sodne prakse, ki pa je sodišče v navedenem primeru sploh ni upoštevalo in razlogov za drugačno odločitev ni obrazložilo.

12Nesklepčnosti zahtevka na izpolnitev obveznosti tožene stranke do mesečnega poročanja torej ni mogoče odpraviti, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi 4. odstavka 318. člena ZPP in pritožnica s sklicevanjem na bistvene kršitve postopka, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje, ne more uspeti.

13Neutemeljena je tudi pritožba tožeče stranke glede zavrnitve zahtevka za povrnitev stroškov, ki so tožeči stranki nastali s terenskim preverjanjem tožene stranke, kot izhajajo iz priloženega stroškovnika podizvajalca. Tožeči stranki so navedeni stroški nastali z zbiranjem informacij in gradiva, potrebnega za vložitev tožbe, ker je tožeča stranka preverjala, ali tožena stranka izpolnjuje svoje obveznosti. Navedeni stroški so tožeči stranki nastali v zvezi z opravljanjem nalog, ki so določene v ZASP in ne zaradi konkretnega opustitvenega ravnanja tožene stranke, zato v zvezi s temi stroški ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke. Ker tožeča z zahtevkom na poročanje na podlagi 4. odstavka 159. člena ni uspela, že zato ni upravičena do povračila stroškov povezanih s tem zahtevkom. Odločitev sodišča prve stopnje je glede na povedano tudi v tem delu materialnopravno pravilna.

14Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene od kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v IV. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

15Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).