VSL sodba I Cp 1568 /2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica je dolžna kriti sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke vtoževala odškodnino v znesku 260.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 80.000,00 EUR od 31. 8. 2000 dalje do plačila, od zneska 180.000,00 EUR pa od 3. 6. 2009 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 3.397,50 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter plačilo pravdnih stroškov naloži toženki. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zanemarilo institut pravnomočnosti odločbe oz. ga je nepravilno uporabilo, vložitev pritožbe tožnice v carinskem postopku pa je štelo za zavlačevanje postopka. Z odločbo Carinskega urada Sežana z dne 5. 9. 2000 je bil tožnici dovoljen odkup blaga (kobile). V 2. točki odločbe pa je bila določena vrednost zasežene kobile. Prva točka izreka odločbe je postala pravnomočna, saj se tožnica zoper njo ni pritožila. Pritožila se je namreč le zoper določeno ceno. Poleg tega pa je bila odločba pomanjkljiva, saj ni imela določenega datuma izpolnitve, kar je ugotovil tudi pritožbeni organ ob reševanju pritožbe. Prava carinska vrednost blaga (kobile), ki bi jo morala plačati tožnica, je bila določena šele z odločbo Carinskega urada Sežana z dne 18. 10. 2008. Ker je bila odločba z dne 5. 9. 2000 pravnomočna v delu, v katerem je bil tožnici dovoljen odkup kobile, tožena stranka ni imela nobenega upravičenja, da je že dne 20. 10. 2000 sporno kobilo prodala tretji osebi z neposredno pogodbo. Sicer je tožnica ob vložitvi pritožbe zoper odločbo z dne 5. 9. 2000 predlagala odložitev izvršitve odločbe z dne 5. 9. 2000, carinski organ pa na to vlogo ni odgovoril. Na vse te navedbe tožnice sodišče prve stopnje ni odgovorilo, kolikor pa je, so razlogi v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi in materialnim pravom. Sodišče prve stopnje se v tč. 10 obrazložitve sklicuje na odredbo o prodaji z dne 12. 7. 2000 in pravi, da je tožnica sicer res pridobila pravico do odkupa, ki pa je ni realizirala in je zoper odločbo z dne 5. 9. 2000 vložila pritožbo, čeprav je vedela za odredbo o prodaji kobile, zaradi česar bi se morala zavedati, da mora svojo pravico do odkupa realizirati čim prej, sicer jo bo prehitela tretja oseba. Takšno razlogovanje sodišča prve stopnje je nelogično in v nasprotju z vsebino odločb, na katere se sodišče sklicuje ter posledica napačne uporabe materialnega prava. Stališče sodišča, da je tožnica vedela za odredbo o prodaji kobile, je zmotno in nima opore v vsebini odredbe, saj je bila odredba vročena le A. E., ne pa tožnici. Sodišče prve stopnje je tako zmotno ugotovilo dejansko stanje glede dejstva, ali je tožnica za odredbo o prodaji z dne 12. 7. 2000 vedela. Prav tako je v nasprotju z Ustavo RS razlogovanje sodišča prve stopnje, da je tožnica sama kriva za prodajo kobile, ker se je zoper odločbo z dne 5. 9. 2000 pritožila. Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo določilo 6. odstavka 152. člena ZP, da je v skladu z načelom ekonomičnosti blago treba prodati čim hitreje, saj bi moralo upoštevati, da bi se prodaja morala opraviti skladno s 1. točko izreka odločbe z dne 5. 9. 2000. Če pa je bila vsebina 152. člena ZP carinskemu organu znana, potem bi se le-ta moral v skladu z načelom ekonomičnosti podvizati k izdaji odločbe glede določitve odkupne vrednosti kobile, ne pa da je odločbo lagodno izdajal kar 8 let. Ker je bila odločba z dne 5. 9. 2000 v prvi točki izreka, ki se je nanašal na odkupno pravico tožnice pravnomočna, je odredba z dne 12. 7. 2000 povsem nepomembna. Poleg tega odločba z dne 5. 9. 2000 nima nikakršnega pravnega pouka glede posledic neplačila. Ker odločba z dne 5. 9. 2000 ni določala roka plačila, bi lahko tožnica odplačala odkupno ceno kadarkoli, če se ne bi pritožila. Prvostopno sodišče tudi ni navedlo razlogov za stališče, zakaj je štelo, da na protipravnost ravnanja toženke nima vpliva odločba Pp-3074/01 z dne 8. 11. 2002, ki jo je predložila A. E. S to odločbo je bila odločba o prekršku A. E. spremenjena in postopek ustavljen, ker je pregon absolutno zastaral. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje prekršilo 22. člen URS, saj ni odgovorilo na navedbe tožeče stranke podane na naroku 28. 10. 2011 v zvezi z omenjeno odločbo Pp-3074/01. Poleg tega se tožnica sprašuje, kaj pomenijo navedbe sodišča prve stopnje, da na navedbe, ki se nanašajo na višino vtoževane odškodnine, ni potrebno odgovarjati. Prav tako ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje znova odprlo glavno obravnavo zaradi pribave potnega lista za kobilo, saj je s tem tožnici naprtilo še dodatne stroške.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odgovornost države za škodo, ki jo oškodovancu povzroči državni organ s protipravnim ravnanjem, temelji na 26. členu URS. To ustavno določilo se navezuje na splošna pravila odškodninskega prava (172. člen ZOR, katerega določila se za sporno pravno razmerje uporabljajo na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega OZ). Tožnica zatrjuje, da je Carinski organ ravnal protipravno zato, ker je tožničino kobilo, ki je bila zasežena v carinskem postopku, prodal z neposredno pogodbo tretji osebi oktobra 2000. S tem pa je prekršil tožničino pravico do odkupa kobile, ki ji jo je podelil z odločbo z dne 5. 9. 2000. Ta odločba je imela dve točki, in sicer v prvi točki je bila tožnici priznana pravica do odkupa kobile, v drugi točki pa je bila določena cena kobile. Zoper 2. točko izreka (odločitev o ceni) pa se je tožnica pritožila in kasneje sprožila tudi upravni postopek. O ceni kobile je bilo tako pravnomočno odločeno šele leta 2008, carinski organ pa je kobilo prodal z neposredno pogodbo že oktobra 2000. Tožnica zatrjuje, da je bila prodaja kobile nezakonita zaradi kršitve pravice do odkupa, ki ji je bila podeljena z odločbo z dne 5. 9. 2000.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel carinski organ pravno podlago za prodajo kobile, in sicer je bila prodaja opravljena v skladu z 6. odstavkom 152. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP), ki določa, da organ, ki je pristojen za postopek o prekršku, odredi prodajo stvari, če je zasežena stvar pokvarljiva ali je njena hramba zvezana s prevelikimi stroški. Prav tako je 12. člen Uredbe o pogojih in načinu prodaje carinskega blaga ter drugem ravnanju s carinskim blagom (1) (v nadaljevanju Uredba), ki je veljal v času prodaje kobile, določal, da sme Carinski organ z neposredno pogodbo med drugim prodati živali, blago, ki se hitro kvari ter blago, katerega hramba je povezana z velikimi stroški. Glede na to, da je bila predmet zasega žival, hramba živali pa je povezana z velikimi stroški, je bila prodaja kobile oktobra 2000, ki je temeljila na 152. členu ZP in 12. členu Uredbe, zakonita. Čim je tako, in sicer, da je bila kobila prodana na zakonsko predpisan način, pa protipravno ravnanje organa toženke ni podano, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo.

7Ker je bila prodaja kobile zakonita, se toženka neutemeljeno sklicuje na odločbo z dne 5. 9. 2000, s katero ji je carinski organ dovolil odkup zasežene kobile. Protipravnost ravnanja organa toženke bi bila podana le, če bi škoda oškodovanki nastala z nepravilno uporabo veljavne zakonodaje oziroma če bi v carinskem postopku prišlo do očitnega odstopa od veljavne metode dela, kar pa v obravnavanem primeru ni podano. Tako pritožbeno navajanje o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju glede dejstva, ali je toženka za odredbo o prodaji kobile z dne 12. 7. 2000 vedela, ni utemeljeno, saj za ugotavljanje protipravnosti ravnanja organa toženke, ki je temeljilo na določilu 152. člena ZP in 12. člena Uredbe, to dejstvo ni pravno relevantno.

8Pritožnica je protipravnost ravnanja organa toženke utemeljevala z nezakonito prodajo, do česar pa se je sodišče prve stopnje, kot že rečeno, tudi pravilno opredelilo. Tožnica protipravnega ravnanja ni utemeljevala s pomanjkljivim pravnim poukom odločbe z dne 5. 9. 2000 (2) ter neodločitvijo carinskega organa o odlogu izvršitve odločbe z dne 5. 9. 2000. Zato tudi pritožbeni očitek, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do teh navedb, ni utemeljen. Sodišče se je do vseh pravno relevantnih navedb tožnice opredelilo in za svojo odločitev navedlo jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki so razumljivi, poleg tega pa med njimi pa ni nasprotij.

9Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi 22. člena URS, ki naj bi ga sodišče prve stopnje zagrešilo, ker ni pojasnilo, zakaj na nezakonitost ravnanja carinskega organa ne vpliva odločba prekrškovnega organa Pp-3074/01. S to odločbo je bil prekrškovni postopek zoper obdolženo AE (C1) zaradi prekrška po 1. točki 1. odstavka 59. člena Zakona o nadzoru državne meje ustavljen. Ker tožnica ni očitala nezakonitosti ravnanja pri zasegu in odvzemu kobile, je jasno, da omenjene navedbe ne morejo biti pravno relevantne za ugotavljanje zakonitosti kasnejše prodaje kobile. Ustavitev omenjenega prekrškovnega postopka zoper A. E. namreč ni v vzročni zvezi s tožničinim očitkom, ki se nanaša na protipravnost prodaje kobile, zato je tudi stališče sodišča prve stopnje, da navedena odločba ne vpliva na zatrjevano protipravno ravnanje toženke v obravnavani zadevi, pravilno.

10Pritožbeni očitek, da ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje po koncu glavne obravnave 28.10.2011 znova otvorilo glavno obravnavo, ni utemeljen. Kot izhaja iz sklepa na list. št. 51, je sodišče prve stopnje tožnico v skladu z določilom 226. člena ZPP pozvalo na predložitev prevedene in overjene listine (potnega lista za kobilo), na katero se je tožnica sklicevala. Podlago za ponovno odprtje glavne obravnave predstavlja 292. člen ZPP, ki določa, da lahko sodnik sklene, da se glavna obravnava zaradi dopolnitve postopka znova odpre, pri čemer sodišče ni vezano na pobudo strank. Zato pritožbeni očitek o zagrešeni relativni bistveni kršitvi postopka ni utemeljen. Poleg tega pa tožnica ni navedla, kako naj bi očitana kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

11Predpostavke odškodninske odgovornosti morajo biti podane kumulativno. Ker ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravnost ravnanja), ni podana, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, ne da bi se opredeljevalo do višine tožbenega zahtevka. Če namreč tožbeni zahtevek po temelju ni utemeljen, ni podlage za razpravljanje o višini škode ( 154. člen ZOR v zvezi s 172. členom ZOR).

12Ker razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, niso podani, prav tako ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------(1) Uradni list RS, št. 47/1999 s spremembami in dopolnitvami.

(2) glede posledic neplačila kupnine.