VSRS Sodba XI Ips 51105/2012-57

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom I Kpd 51105/2012 z dne 9. 10. 2012 zoper Z. K. na podlagi tretjega odstavka 524. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP odredila pripor do izročitve tuji državi, ki začne teči po prestani kazni zapora, to je od 10. 10. 2012 od ure njegove premestitve iz zapora v prostore za prestajanje kazni dalj. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom II Ks 51105/2012 z dne 12. 10. 2012 pritožbi Z. K. in njegove zagovornice zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil kot neutemeljeni.

1Obsojenčeva zagovornica je zoper navedeni pravnomočni sklep vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V obrazložitvi zahteve trdi, da ni podan priporni razlog begosumnosti ter da nista podana zakonska pogoja za izročitev obsojenca iz 3. in 5. točke prvega odstavka 522. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi, pripor zoper Z. K. odpravi ter ga izpusti na prostost.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve. Navaja, da ugovor zahteve o pripornem razlogu begosumnosti temelji na zaključkih sodišča v zvezi z dejanskimi okoliščinami, da se v skladu s 5. točko prvega odstavka 522. člena ZKP ne upoštevajo zakonski pogoji za izvršitev preostanka kazni po pravu države prosilke, temveč po pravu Republike Slovenije, ki ga je sodišče pri oceni tega pogoja upravičeno upoštevalo, ter da je v obravnavani zadevi izpolnjen tudi pogoj dvojne kaznivosti.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovi zagovornici. Slednja je v izjavi nanj ponovila navedbe zahteve za varstvo zakonitosti ter poudarila, da obsojencu zastara izvršitev kazni, zaradi katere se zahteva njegova izročitev dne 24. 2. 2013. Obsojenec je v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca navedel, da kaznivo dejanje, ki je podlaga za njegovo izročitev, ne predstavlja kaznivega dejanja v Republiki Sloveniji, da ne izpolnjuje pogojev za odreditev pripora iz razloga begosumnosti, kar da izhaja iz izjavi priložene zdravstvene dokumentacije, ki dokazuje, da je v Republiko Slovenijo prišel zaradi iskanja zdravstvenih storitev, ne pa zaradi izmikanja prestajanju zaporne kazni.

B.

5Glede na vsebino zahteve obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati.

6Zoper obsojenega Z. K. je bil z izpodbijanim pravnomočnim sklepom na podlagi tretjega odstavka 524. člena ZKP odrejen takoimenovani „klasični ekstradicijski pripor“ zaradi njegove izročitve Republiki Srbiji na podlagi prošnje Ministrstva za pravosodje in državno upravo Republike Srbije, iz katere izhaja, da želi Republika Srbija zoper obsojenca izvršiti zaporno kazen v trajanju enega leta, ki mu je bila izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Šabcu K 140/05 z dne 20. 10. 2008 zaradi kaznivih dejanj po členu 59 Zakona o proizvodnji in prometu strupenih snovi v zvezi z 22. členom Temeljnega kazenskega zakonika in neupravičene proizvodnje, uporabe in dajanja v promet opojnih snovi po četrtem odstavku 245. člena Temeljnega kazenskega zakonika.

7V skladu s tretjim odstavkom 524. člena ZKP izda preiskovalni sodnik nalog, da se tujec pripre, če prošnja ustreza pogojem iz prejšnjega člena in so podani razlogi za pripor iz 201. člena ZKP, razen, če je že iz same prošnje očitno, da izročitev ni dopustna.

8Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno trdi, da pri obsojencu ni podan priporni razlog begosumnosti. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da je podan priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ter neogibnost pripora za za zagotovitev navzočnosti tujca, ki omogoča nemoten potek ekstradicijskega postopka. Pri tem je upoštevalo, da ima obsojenec bivališča v več državah (Republiki Hrvaški in Republiki Srbiji), dvojno državljanstvo Republike Hrvaške in Republike Srbije, da je tam tudi zaposlen, da ga na Republiko Slovenijo nič ne veže, predvsem pa, da je seznanjen z zahtevo za izvršitev kazni v Republiki Srbiji, iz njegovih navedb o zdravstvenem stanju pa je razviden interes, da se prestajanje zaporne kazni v Srbiji ne izvrši, zato sodišče dvomi, da bo prostovoljno odšel v Republiko Srbijo na prestajanje zaporne kazni. Vrhovno sodišče sprejema zaključek sodišča, da ugotovljene dejanske okoliščine izkazujejo povsem realno nevarnost, da bi obsojenec, če bi ostal na prostosti, pobegnil ali se skril in na ta način postal nedosegljiv srbskim pravosodnim organom, ki ga iščejo zaradi izvršitve zaporne kazni. S ponavljanjem pritožbenih navedb v zahtevi v zvezi z zatrjevanim neobstojem pripornega razloga begosumnosti, da Z. K. iz države v kateri bi moral prestajati zaporno kazen ni pobegnil, ter da je v Republiko Slovenijo prišel zaradi zdravstvenih razlogov oziroma predvidenih preiskav in operativnega posega, vložnica zahteve uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9Vložnica zahteve navaja, da v obravnavanem primeru nista izkazana zakonska pogoja za izročitev obsojenca iz 3. in 5. točke prvega odstavka 522. člena ZKP.

10V skladu s 3. točko prvega odstavka 522. člena ZKP je eden izmed pogojev za izročitev, da je dejanje, zaradi katerega se zahteva izročitev, kaznivo dejanje tako po domačem zakonu, kakor po zakonu države, v kateri je bilo storjeno.

11Neobstoj pogoja za izročitev iz 3. točke prvega odstavka 522. člena ZKP (identiteta kazensko pravne norme) utemeljuje z navedbo, da je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu sodišče napačno ocenilo, da je bil Z. K. v svoji državi obsojen za kaznivo dejanje, ki „tudi po domači (slovenski) kazenski zakonodaji predstavlja kaznivo dejanje v smislu 196. člena KZ“. Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog, da niti diklormetana, niti kalijevega permanganata ne šteje kot substanci, razglašeni za mamilo, kar je element kaznivega dejanja po 196. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ).

12Obsojenec je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Šabcu K 140/05 z dne 20. 10. 2008 spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj po 59. členu Zakona o proizvodnji in prometu strupenih snovi v zvezi z 22. členom Temeljnega kazenskega zakonika Republike Srbije in neupravičene proizvodnje, hrambe in prometa z mamili po četrtem odstavku 245. člena Temeljnega kazenskega zakonika Republike Srbije, ker je v letu 2004 neupravičeno nabavil 2.120 litrov doklormetana in ker je neupravičeno nabavil in nato neupravičeno hranil 50 litrov kalijevega permanganata, ki je substanca za katero je vedel, da je namenjena za proizvodnjo mamila kokain.

13V skladu s četrtim odstavkom 196. člena v času storitve kaznivega dejanja veljavnega KZ se je s kaznijo zapora od šestih mesecev do petih let kaznoval, kdor je med drugim brez pooblastila izdeloval, nabavil, imel ali dajal v uporabo predhodne sestavine, za katere je vedel, da so namenjene za proizvodnjo mamil. V skladu z drugim odstavkom 2. člena v času storitve kaznivega dejanja veljavnega Zakonom o predhodnih sestavinah za prepovedane droge (v nadaljevanju ZPSPD) predhodna sestavina pomeni vsako kemijsko snov iz seznama predhodnih sestavin in vsako zmes, ki te snovi vsebuje v takšni obliki, da jih je možno uporabiti ali ponovno pridobiti za izdelavo prepovedanih drog.

14Pritrditi je potrebno vložnici zahteve za varstvo zakonitosti, da diklormetan in kalijev permanganat nista substanci, ki sta v skladu s domačo zakonodajo razglašeni za mamilo, ne pa tudi, da sta preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat napačno ocenila, da je bil Z. K. v svoji državi obsojen za kaznivo dejanje, ki po slovenski kazenski zakonodaji predstavlja kaznivo dejanje po 196. členu KZ. V navedenem členu nista inkriminirana le neupravičena proizvodnja in promet z mamili (prvi odstavek 196. člena KZ), temveč tudi s predhodnimi sestavinami, za katere storilec kaznivega dejanja ve, da so namenjene za proizvodnjo mamil (tretji odstavek 196. člena KZ). Iz izreka sodbe Okrožnega sodišča v Šabcu K 140/05 z dne 20. 10. 2008 izhaja, da je obsojenec neupravičeno nabavil in hranil 50 litrov kalijevega permanganata, za katerega je vedel, da je namenjen proizvodnji mamila kokain. Kalijev permanganat je bil v skladu z Odločbo o seznamu predhodnih sestavin za prepovedane droge in njihovi razvrstitvi v skupine, ki je v Republiki Sloveniji veljala v času storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja, razvrščen v prvo skupino seznama predhodnih sestavin za prepovedane droge, torej je obsojenčevo ravnanje opisano v izreku sodbe srbskega sodišča, kaznivo tudi po slovenski kazenski zakonodaji (tretji odstavek 196. člena KZ).

15V skladu 5. točko prvega odstavka 522. člena ZKP je pogoj za izročitev v primeru, da gre za izročitev obsojenca zaradi izvršitve pravnomočno izrečene kazni ali varnostnega ukrepa tudi, da znaša kazen ali varnostni ukrep oziroma njun ostanek, ki ga je potrebno izvršiti, najmanj štiri mesece.

16Neobstoj tega pogoja obsojenčeva zagovornica utemeljuje z navedbo v zahtevi, da je sodba, ki predstavlja podlago za izročitev obsojenca in s katero mu je bila izrečena kazen eno leto zapora, postala pravnomočna dne 24. 2. 2009, ter da po navedeni sodbi izvršitev zaporne kazni zastara dne 24. 2. 2013. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Srbije iz katere da izhaja, da med izvrševanjem kazni teče absolutno zastaranje izvršitve kazni, tako da je izvršitev kazni potrebno opraviti znotraj roka absolutnega zastaranja. To pomeni, da ko se začne kazen izvrševati, se mora ta zmanjšati za toliko časa, kolikor je kazni še ostalo do poteka roka za zastaranje izvršitve kazni zapora. Vložnica poudarja, da obsojencu poteče rok zastaranja izvršitve kazni dne 24. 2. 2013, kar pomeni, da bo preostanek izvršitve zaporne kazni manjši od štirih mesecev.

17Po presoji Vrhovnega sodišča je potrebno pogoj iz 5. točke prvega odstavka 522. člena ZKP (da znaša kazen oziroma njen ostanek, ki ga je potrebno izvršiti, najmanj štiri mesece) presojati po domači, torej slovenski kazenski zakonodaji. Takšno stališče izhaja iz sistematične razlage določbe prvega odstavka 522. člena ZKP, ki kot enega izmed pogojev za izročitev tujca v 6. točki določa, da po domačem zakonu ni zastarala izvršitev kazni, preden je bila oseba priprta ali zaslišana kot obdolženec. V skladu z določbo tretjega odstavka 94. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) zastaranje izvršitve kazni preneha teči z dnem nastopa izvršitve kazni, kar pomeni, da če bo obsojenec (v skladu z domačim, torej slovenskim pravom) nastopil prestajanje zaporne kazni do dne 24. 2. 2013, bo nastop prestajanja kazni pretrgal tek zastaranja izvršitve kazni in obsojenec bo dolžan v celoti prestati kazen. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da je v obravnavanem primeru izpolnjen tudi pogoj za izročitev obsojenca iz 5. točke prvega odstavka 522. člena ZKP.

C.

18Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni našlo. Ugotovilo je, da je zahteva vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.