UPRS sodba II U 186/2010

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za promet Republike Slovenije zavrglo predlog tožnikov ter ostalih predlagateljev za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo Ministrstva za promet Republike Slovenije št. 3752-88/2007/3-0006755 z dne 11. 7. 2007. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bil predlog za obnovo postopka vložen iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Predlagatelji so v predlogu navedli, da v postopek, v katerem je bila izdana odločba z dne 11. 7. 2007, niso bili pritegnjeni, pojasnili pa so tudi, da obnovo postopka predlagajo, ker se ne strinjajo z ureditvijo nivojskega prehoda ceste čez železniško progo v skladu z odločbo z dne 11. 7. 2007, ki predvideva poseg v njihova zemljišča. Po mnenju ministrstva je bilo treba predlog za obnovo postopka zavreči, ker je bil ta vložen prepozno. Po določbi petega odstavka 263. člena ZUP sme namreč stranka zaradi okoliščin iz 9. točke 260. člena ZUP predlagati obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. Predlagatelji so v vlogi navedli, da so za odločbo ministrstva z dne 11. 7. 2007 prvič izvedeli iz dopisa Direkcije Republike Slovenije za vodenje investicij v javno železniško infrastrukturo z dne 1. 3. 2010, v katerem se direkcija sklicuje na omenjeno odločbo. Kot ugotavlja ministrstvo, sta tožnika v postopkih nastopala kot pooblaščenca ostalih predlagateljev (sokrajanov). Predvsem iz njunega dopisa št. 01/09 z dne 15. 12. 2009 (“Pripombe na predvidene ureditve obstoječih nivojskih prehodov (NPr) železniške proge in ceste v Noršincih pri Ljutomeru”), ki sta ga poslala Direkciji Republike Slovenije za vodenje investicij v javno železniško infrastrukturo, izhaja, da so predlagatelji že med postopkom priprave (v fazi javne razgrnitve in javne obravnave) Državnega prostorskega načrta za elektrifikacijo in rekonstukcijo železniške proge Pragersko – Hodoš, ki med drugim predpisuje ureditev predmetnega nivojskega prehoda, vedeli za izdajo odločbe ministrstva z dne 11. 7. 2007. V omenjenem dopisu tožnika poudarjata, da pripombe krajanov niso bile upoštevane, saj naj bi bila odločba z dne 11. 7. 2007 izdana že pred zbiranjem pripomb v postopku razgrnitve in javne obravnave državnega prostorskega načrta. Ker iz dopisa izhaja, da sta tožnika vedela za obstoj odločbe že dne 15. 12. 2009, predlog za obnovo postopka pa je organ prejel dne 9. 3. 2010, ministrstvo zaključuje, da predlog ni bil vložen pravočasno. Predlog je zato ministrstvo zavrglo.

2V tožbi tožnika izpodbijani odločitvi nasprotujeta ter navajata, da je bil predlog vložen pravočasno. Za vsebino izdane odločbe z dne 11. 7. 2007 sta namreč prvič izvedela šele iz odgovora Direkcije Republike Slovenije za vodenje investicij v javno železniško infrastrukturo, ki je bil naslovljen na občane Občine Ljutomer, ki so v okviru postopka sprejema Državnega prostorskega načrta za elektrifikacijo proge Pragersko – Hodoš podali pobude glede ureditve prehoda železnice čez cesto v Noršincih. Kopijo odločbe pa sta tožnika prejela šele skupaj z dopisom Ministrstva za promet Republike Slovenije z dne 8. 3. 2010, iz česar po njunem mnenju izhaja, da je bil predlog za obnovo postopka vložen pravočasno. Rok za vložitev predloga za obnovo postopka je namreč začel teči šele dne 3. 3. 2010 oziroma najkasneje dne 9. 3. 2010, ko je bila tožnikoma vročena odločba z dne 11. 7. 2007. Rok za vložitev predloga za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP začne teči takrat, ko se predlagatelji seznanijo z odločbo, ki je bila izdana v postopku, v katerem jim ni bila omogočena udeležba. Takšno stališče je tudi v skladu z načelom enakega obravnavanja in enakega varstva pravic. Upravni organ bi moral po mnenju tožnikov postopek v skladu s prvim odstavkom 261. člena ZUP obnoviti tudi po uradni dolžnosti, saj sta tožnika lastnika zemljišč, na katere bo z deli, predvidenimi v odločbi z dne 11. 7. 2007, poseženo. Z izvedbo del, ki so odrejena v odločbi, pa bo ogrožena tudi varnost občanov Občine Ljutomer, saj se železniški prehod, ki ga želi toženka obdržati v uporabi, nahaja na nevarnem in nepreglednem odseku, za uporabnike pa je tudi bolj odročen kot prehod, ki ga želi toženka ukiniti. Kot navajata tožnika, bi morala po njunem mnenju na terenu ob ogledu sodelovati tudi policija, ki bi morala v postopku podati svoje mnenje o varnosti in primernosti predvidene ureditve. Ker tožnikoma ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, je upravni organ kršil določbi 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije. Glede na obrazloženo tožnika sodišču predlagata, da njuni tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep ter ugodi predlogu za obnovo postopka, podrejeno pa predlagata, da sodišče po odpravi izpodbijanega sklepa vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje. Zahtevata pa tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Dne 28. 5. 2010 sta tožnika pri sodišču vložila vlogo, ki ji prilagata mnenje Policijske uprave Murska Sobota, ki po njunem mnenju dokazuje utemeljenost pripomb predlagateljev glede varnosti novega prehoda ceste čez železniško progo.

4Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je predmet spora vprašanje pravočasnosti predloga za obnovo postopka, ki sta ga tožnika vložila iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, ker menita, da jima neupravičeno ni bila omogočena udeležba v postopku, v katerem je bila dne 11. 7. 2007 izdana odločba Ministrstva za promet Republike Slovenije št. 3752-88/2007/3-0006755.

6Zakon predpisuje roke, v katerih je mogoče predlagati obnovo pravnomočno zaključenega postopka. Tako lahko oseba iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP (ker bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku) vloži predlog za obnovo postopka v roku enega meseca od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana (5. točka prvega odstavka 236. člena ZUP). Na ta rok, ki je subjektivne narave, je vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti. Okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku, mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati (265. člen ZUP). Nepravočasno vložen predlog za obnovo postopka mora upravni organ s sklepom zavreči (drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 267. člena ZUP).

7Po ugotovitvi sodišča tožnika kot predlagatelja postopka v obravnavani zadevi nista izkazala okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da je bil predlog za obnovo postopka vložen pravočasno, to je v roku enega meseca, odkar sta predlagatelja izvedela za izdajo odločbe št. 3752-88/2007/3-0006755 z dne 11. 7. 2007.

8Dopis tožnikov z dne 15. 12. 2009, ki je naslovljen kot "Pripombe na predvidene ureditve obstoječih nivojskih prehodov (NPr) železniške proge in ceste v Noršincih pri Ljutomeru", namreč dokazuje, da sta bila tožnika z izdajo odločbe z dne 11. 7. 2007 ob sestavi dopisa že seznanjena. V dopisu se tožnika sklicujeta na odločbo, s katero je bila predvidena ukinitev nivojskega prehoda ceste čez železniško progo (NPr70 Noršinci 2), ki sta ji tožnika skupaj s sokrajani v postopku javne razgrnitve Državnega prostorskega načrta za elektrifikacijo in rekonstrukcijo železniške proge Pragersko - Hodoš, nasprotovala. Od datuma sestave tega dopisa (dne 15. 12. 2009) je zato treba šteti enomesečni rok, v katerem bi tožnika morala vložiti predlog za obnovo postopka.

9Ker začne po izrecni določbi 5. točke prvega odstavka 236. člena ZUP subjektivni rok enega meseca teči od dneva, ko oseba izve, da je bila odločba izdana, je neutemeljen tožbeni ugovor, da bi upravni organ moral šteti, da je začel subjektivni rok za vložitev predloga teči šele od dneva, ko je bila tožnikoma vročena odločba z dne 11. 7. 2007 oziroma od dneva, ko sta tožnika izvedela za številko omenjene odločbe. Morebitni predlagatelj obnove postopka je dolžan v roku enega meseca, odkar je izvedel za izdajo akta, storiti vse, da zavaruje svojo pravico do navedenega izrednega pravnega sredstva: v tem roku mora poskušati pridobiti odločbo ali kako drugače preveriti njeno vsebino z namenom, da presodi, ali odločba kakorkoli vpliva na njegov pravni položaj in da sprejme odločitev o vložitvi predloga za obnovo postopka.

10Ker sta torej tožnika dne 8. 3. 2010 predlog za obnovo postopka vložila po preteku enega meseca od dne, za katerega je bilo v postopku ugotovljeno, da sta tožnika že vedela za izdajo odločbe, je upravni organ ravnal pravilno, ko je predlog kot prepozen, na podlagi drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 267. člena ZUP, zavrgel. V skladu z obrazloženim v postopku tudi nista bili kršeni pravici tožnikov do enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije) ter do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije).

11V skladu z obrazloženim sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, sklep pa je po presoji sodišča tudi pravilen in na zakonu utemeljen. Zato je bilo treba tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrniti.

12Zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.