VSC sodba PRp 355/2012

Pritožba predlagateljice Policijske uprave C. – Postaje prometne policije C. z dne 6. 7. 2012 se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje postopek o prekršku zoper obdolženca zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka člena 46 ZPrCP ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka člena 136 Zakona o prekrških (ZP-1), s stroški postopka pa je obremenilo proračun.

Tako odločitev s pravočasno pritožbo napada predlagateljica (pritožba z dne 6. 7. 2012) in uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitev materialnih določb predpisa, ki določa prekršek (slednjega pritožbenega razloga ne obrazloži) in predlaga, da se napadena sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Z dopolnitvijo pritožbe z dne 19. 7. 2012 pa predlagateljica s poslanimi prilogami (dve radarski fotografiji in dve fotografiji obdolženca – prilogi ... in …) dokazuje utemeljenost svojih pritožbenih navedb v pritožbi z dne 6. 7. 2012.

Pritožba predlagateljice z dne 6. 7. 2012 je neutemeljena.

Dopolnitev pritožbe predlagateljice z dne 19. 7. 2012 je prepozna.

K zavrnitvi pritožbe z dne 6. 7. 2012:

Predlagateljica v svoji pritožbi z dne 6. 7. 2012 v okviru zatrjevanega pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja izpostavlja, da ne držijo zaključki sodišča prve stopnje o tem, da obdolžencu ni mogoče brez dvoma očitati storitve prekrška. Sama izjava obdolženca v konkretnem postopku, ko je izjavil, da se na fotografiji ne prepozna, ni relevantna za odločanje o prekršku, sodišče bi namreč moralo v tem postopku upoštevati dopis pravne osebe – družbe A. d. o. o. z dne 9. 11. 2011, iz katerega izhaja, da je taksi službo opravljal prav obdolženec C. R. v kritičnem času, saj je bila ta pisna izjava poslana sodišču približno mesec dni po storjenem prekršku. Iz te izjave odgovorne osebe izhaja, kako je potekal razpored dela, kateri voznik je vozil točno določeno vozilo in takrat je bilo ugotovljeno, da je to vozilo reg. št. C... E vozil prav obdolženec, sodišče pa je odločilo drugače. V svoji pritožbi pritožnica napoveduje dostavo povečanih radarskih fotografij za prepoznavo osebe za volanom merjenega vozila in izpostavlja izpoved priče A., zato sodišče prve stopnje ni moglo ostati v dvomu in je zato zaključek glede ustavitve postopka o prekršku zoper obdolženca nepravilen.

S takimi pritožbenimi navedbami pritožnica graja predvsem dokazno oceno sodišča prve stopnje in meni, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi ni popolno ugotovljeno. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, ki je izhajalo iz določbe prvega odstavka člena 68 ZP-1, v kateri je uzakonjeno načelo materialne resnice in po katerem mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti vsa tista dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite sodbe, prav tako pa mora skrbno raziskati okoliščine in ugotoviti dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, prav tako pa tudi tista, ki mu koristijo. Obstoj pravnorelevantnih dejstev, ki so pomembna za razsojo pa mora biti ugotovljen z gotovostjo, kar pomeni, da mora biti sodišče brez kakršnegakoli dvoma absolutno prepričano o obstoju ključnih dejstev, ki so pomembna za razsojo in eno takšnih ključnih dejstev v konkretnem postopku je ugotovitev ali je obdolženec v kritičnem času kritičnega dne sploh bil voznik v cestnem prometu in pri tem vozil osebno vozilo znamke O. tip A., reg. št. C … . V postopku pred sodiščem prve stopnje je bila zaslišana priča M. A., katere izpoved je povzeta v točko 4) in iz katere res izhaja, da je prav ta oseba vodila evidenco oziroma razpored dela in zatrjevala, da naj bi 3. 10. 2011 vozilo, ki je bilo v cestnem prometu zaznano kot tisto, ki je prekoračilo hitrost v naselju za več kot 30 km/h, vozil prav obdolženec. Izpoved te priče je sodišče prve stopnje presojalo tudi v odnosu z vsemi takrat razpoložljivimi listinskimi dokazi, ki jih je sodišču prve stopnje predložila prav zaslišana priča M. A. in pod točko 5) take listinske dokaze tudi ocenilo. Iz dokazne ocene listinskega dokaza (priloga ...) izhaja, da so bile številke pri osebah “R.” in “M.” popravljene in da je iz razporeda bilo najprej razvidno, da je oseba z imenom R. upravljala vozilo št. 45, nato pa je bila ta številka spremenjena v 43, pri osebi M. pa obratno. Hkrati pa je sodišče ugotovilo, da iz potnega naloga z dne 3. 10. 2011 ni mogoče zanesljivo sklepati, da je obdolženec s tem istim vozilom vozil v kritičnem času ravno na odseku, kjer naj bi bilo to vozilo izmerjeno, smiselno enako pa izhaja tudi iz obdolženčeve izjave z dne 15. 5. 2012. Tako izveden dokazni postopek sodišča prve stopnje očitno ni v popolnosti prepričal o obstoju ključnega dejstva, to je, da je obdolženec v kritičnem času vozil vozilo A., reg. št. ... na odseku, kjer so se meritve opravljale, kajti dokazno ocenjeni listinski dokazi (razpored dela) so namreč dopuščali možnost, da je poleg obdolženca v kritičnem času še oseba z imenom M. opravljala isto vozilo kot obdolženec. Zato je pritrditi sodišču prve stopnje, da ni mogoče zanesljivo, kljub za obdolženca obremenilni izpovedi priče M. A., ki ni znala razumno pojasniti, kako je prišlo do popravka razporeda dela, zaključiti, da je obdolžencu brez kakršnegakoli dvoma mogoče očitati, da je v kritičnem času bil prav on tisti, ki je vozil merjeno vozilo, ki je prekoračilo hitrost v naselju za več kot 30 km/h. Taki dokazni oceni, ki izhaja iz izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče pritrjuje in jo tudi v celoti sprejema.

Pri tem pa je potrebno pritožnici pojasniti, da spisovno gradivo izkazuje, da ob vložitvi obdolžilnega predloga zoper obdolženca dne 5. 12. 2011 le-temu, razen zapisnika o stacionarnem merjenju hitrosti, zapisa podatkov o opravljeni meritvi hitrosti, podatkih o vozniku in seznamu pravnomočnih odločitev prekrškovnih organov, ni predložila nobenih drugih dokazov, čeprav je bila to dolžna storiti že na podlagi določbe druge odstavka člena 105 ZP-1, ki določa, katere sestavine mora vsebovati obdolžilni predlog. V tej določbi je med drugim navedeno, da mora predlagatelj v obdolžilnem predlogu natančno navesti dejanski stan prekrška, čas in kraj storitve, predpis, ki prekršek določa, podatke o morebitni premoženjski koristi, prav tako pa mora obdolžilnemu predlogu predložiti tudi dokaze, s katerimi dokazuje obstoj prekrška, ki ga očita točno določenemu storilcu. Pritožnica v pritožbenih navedbah utemeljenost svojih pritožbenih navedb skuša podkrepiti z dopolnitvijo povečave radarskih fotografij, iz katere bi se dalo prepoznati osebo za volanom vozila v postopku, kar pa tudi ob vložitvi pritožbe ni mogla storiti zaradi tehničnih težav.

Uveljavljanje zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov s strani pritožnika dovoljeno le v primeru, če pritožnik za verjetno izkaže, da teh dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Povedano pomeni, da bi radarske fotografije (skupaj s fotografijami obdolženca), iz katerih bi bila boljša prepoznavnost osebe, za volanom vozila v kritičnem času, predlagateljica morala predložiti že ob vložitvi obdolžilnega predloga oziroma vsaj do konca postopka pred sodiščem prve stopnje, pa tega ni storila. To pa posledično pomeni, da je s sklicevanjem na nove dokaze, ki jih je le navedla šele v pritožbenem postopku in dostavila sodišču šele po preteku pritožbenega roka, prekludirana. Določba tretjega odstavka člena 157 ZP-1 je namreč do pritožnikov razmeroma stroga. Zgolj zatrjevanje obstoja novih dejstev in dokazov v pritožbi ne more biti uspešno, kajti ta določba predpostavlja pritožnikovo potrebno aktivnost že v postopku pred sodiščem prve stopnje, prav tako pa tudi v pritožbenem postopku, ko mora pritožnik v primeru, če dokazov ni mogel predložiti do konca postopka pred sodiščem prve stopnje, to posebej utemeljiti in tudi obrazložiti. Določba tretjega odstavka člena 157 ZP-1 pa glede aktivnosti pri uveljavljanju novih dejstev in dokazov ne ločuje med pritožniki, kar pomeni, da tudi za predlagatelja velja strogo pravilo, da mora vse dokaze predložiti do konca postopka pred sodiščem prve stopnje v primeru uveljavljanja novih dejstev in dokazov pa utemeljeno izkazati, da teh dokazov brez kakršnegakoli svoje krivde že ni mogel uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje, za navedbe pritožnice, da zaradi tehničnih težav tega dokaznega gradiva ni mogla predložiti že prej, pa tega ni mogoče trditi.

Ker je torej pritožnica navedeno dokazno gradivo predložila šele v pritožbenem postopku in celo po preteku pritožbenega roka, ki je potekel 6. 7. 2012, ga pritožbeno sodišče zaradi prej navedenih razlogov v skladu z določbo tretjega odstavka člena 157 ni upoštevalo in je pravilnost zaključkov v izpodbijani sodbi presojalo le na podlagi dokaznega gradiva, s katerimi je sodišče prve stopnje razpolagalo do izdaje sodbe.

Glede na povedano je torej odločitev sodišča prve stopnje, ko je po presoji vseh dokazov skupaj (drugi odstavek člena 133 ZP-1) podvomilo v obstoj ključnega dejstva, to je, ali je prvi obdolženec v kritičnem času bil voznik navedenega vozila, glede na dokaze, s katerimi je sodišče razpolagalo v času razsoje, pravilna, pritožba pritožnice, ki pa uveljavlja v tem delu zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pa neutemeljena.

Zaradi povedanega je bilo torej potrebno tako pritožbo pritožnice v skladu s tretjim odstavkom člena 163 ZP-1 zavrniti in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.