VSRS Sklep I Up 44/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom, katere 1. in 3. točko izreka tožnik izpodbija s pritožbo, na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo njegovo tožbo zoper delno odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 301-137/1993-304 z dne 23. 4. 2008 (1. točka izreka sodbe in sklepa), na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper sklepe Upravne enote Ljubljana, št. 301-137/1993-460 z dne 25. 1. 2011, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 490-11/2008-44-P/DG z dne 3. 5. 2011 (2. točka izreka sodbe in sklepa), in zavrnilo pritožnikov stroškovni zahtevek (3. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno delno odločbo je prvostopenjski upravni organ med drugim odločil, da se pri 7738/10000 nepremičnine parc. št. 15 stavbišče s stanovanjsko hišo k. o. ..., to je pri deležu, vknjiženem kot družbena lastnina v upravljanju Mestne občine Ljubljana, vzpostavi lastninska pravica v korist tam navedenih denacionalizacijskih upravičencev za vsakega do 337/10000.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da pritožnik, ki v postopku izdaje izpodbijane delne odločbe ni imel niti položaja stranke niti stranskega udeleženca, glede na določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1 nima procesne legitimacije za sprožitev upravnega spora zoper to odločbo.

3Pritožnik v pritožbi navaja, da ni pravilen vrstni red odločitev v izpodbijani sodbi in sklepu, saj je sodišče prve stopnje najprej zavrglo tožbo zoper delno odločbo z dne 23. 4. 2008, šele v nadaljevanju pa je odločalo o predhodnem vprašanju za to odločitev, in sicer tako, da je zavrnilo tožbo zoper vse sklepe z dne 25. 1. 2011. Navaja še, da mu v upravnem postopku ni bila dana možnost sodelovanja, saj o njem sploh ni bil obveščen, čeprav je, kot je razvidno iz obravnavane delne odločbe, št. 301-137/1993-301 z dne 21. 4. 2008, prvostopenjski organ bil seznanjen s pravnomočno sodbo, na podlagi katere je postal lastnik stanovanja v izmeri 106,42 m² v III. nadstropju stavbe na B. v Ljubljani. Takoj ko je zvedel za odločbo, je zoper njo vložil pritožbo in priglasil položaj stranskega udeleženca. Kljub temu je tudi sodišče prve stopnje njegovo tožbo zavrglo. S tem je bila tožniku kršena njegova pravica do sodnega varstva, saj gre za poseg v lastninsko pravico. Kršena je tudi pravica do enakosti, saj je isti upravni organ v identični zadevi upošteval pravnomočno sodbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje obravnavano tožbo utemeljeno zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj je po določbi prvega odstavka 17. člena ZUS-1 v upravnem sporu lahko tožnik le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, ki se s tožbo izpodbija.

6S tožbo, ki jo je tožnik vložil v tem upravnem sporu, je izpodbijal delno odločbo o denacionalizaciji, št. 301-137/1993-304 z dne 23. 4. 2008, ki je postala pravnomočna dne 10. 5. 2008, in sklepe, št. 301-137/1993-460 z dne 25. 1. 2011, s katerimi je upravni organ zavrgel tožnikov predlog za priznanje položaja stranke v postopku izdaje navedene delne odločbe o denacionalizaciji, predlog za obnovo tega postopka in predlog za izrek navedene delne odločbe za nično. Sodišče je o tožbi odločilo tako (sodba in sklep I U 1099/2011-7 z dne 27. 10. 2011), da je s sklepom zavrglo tožnikovo tožbo zoper navedeno delno odločbo o denacionalizaciji (1. točka izreka sodbe in sklepa), kar tožnik izpodbija s to pritožbo, in s sodbo zavrnilo tožbo zoper sklepe navedene upravnega organa (2. točka izreka sodbe in sklepa), kar izpodbija z revizijo, ki se pri Vrhovnem sodišču vodi pod opravilno št. X Ips 39/2012.

7Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje in podatkov v spisu, kar pa niti ni sporno, tožnik v postopku izdaje delne odločbe o denacionalizaciji Upravne enote Ljubljana, št. 301-137/1993-304 z dne 23. 4. 2008, ki jo izpodbija s tožbo, ni sodeloval niti kot stranka niti kot stranski udeleženec. Tožnik je zoper navedeno delno odločbo (ki je postala pravnomočna dne 10. 5. 2008) dne 16. 10. 2008 vložil vlogo, naslovljeno „priglasitev stranke z interesom in pritožba zoper odločbo prvostopnega organa, št. 301-137/1993-304 z dne 23. 4. 2008“, ki jo je organ obravnaval kot predlog za priznanje položaja stranke v obravnavanem postopku, predlog za obnovo tega postopka in predlog za izrek navedene delne odločbe za nično, ter jih s sklepi, št. 301-137/1993-460 z dne 25. 1. 2011, zavrgel. Sodišče prve stopnje je s sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa I U 1099/2011) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper navedene sklepe, Vrhovno sodišče pa je revizijo zoper navedeno pravnomočno sodbo zavrglo (sodba X Ips 39/2012). Šele v obravnavani pritožbi navaja, da se je odzval takoj, ko je izvedel za obstoj navedene delne odločbe o denacionalizaciji, in na Upravno enoto v Ljubljani dne 23. 4. 2008 vložil pritožbo obenem s priglasitvijo položaja stranke z interesom. Te navedbe, ki je po določbi prvega odstavka 74. člena ZUS-1 nedovoljena novota, pa tudi sicer z ničemer ne izkaže. Iz tožbe in prilog k tožbi ter tudi upravnega spisa pa nasprotno izhaja, da je pritožbo s priglasitvijo položaja stranke zoper delno odločbo o denacionalizaciji z dne 23. 4. 2008 vložil dne 16. 10. 2008, prvostopenjski organ pa jo je, kot že navedeno, obravnaval kot predlog za priznanje položaja stranke v postopku izdaje izpodbijane delne odločbe, predlog za obnovo tega postopka in predlog za izrek navedene delne odločbe za nično, ter o njih odločil s sklepi z dne 25. 1. 2011.

8Ker tožnik v postopku izdaje upravnega akta (izpodbijane delne odločbe o denacionalizaciji) nesporno ni bil niti stranka niti stranski udeleženec (zaradi nepriznanega statusa (stranskega) udeleženca v upravnem postopku), tudi ne more biti stranka upravnega spora, naperjenega zoper izpodbijano delno odločbo. Zato je sodišče prve stopnje njegovo tožbo pravilno zavrglo na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

9Stališče, da je predhodno priznan status stranke v upravnem postopku pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe take osebe, je v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ustaljeno (npr. zadeve I Up 315/2007, I Up 612/2008, I Up 217/2008, I Up 120/2011 in dr.). Za odločitev zato niso pravno pomembni tožbeni ugovori o tem, da tožniku v postopku izdaje navedene delne odločbe neupravičeno ni bil priznan položaj stranke oziroma stranskega udeleženca. Tudi vložena pravna sredstva zoper odločitev o zavrnitvi položaja stranke na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati (prim. I Up 120/2011), zato tožnik ne more uspeti z ugovorom o vrstnem redu odločanja, ker je sodišče s sodbo in sklepom v 1. točki izreka najprej zavrglo njegovo tožbo zoper izpodbijano delno odločbo o denacionalizaciji, nato pa šele v 2. točki zavrnilo tožbo zoper navedene sklepe, ki se nanašajo pravna sredstva upravnega postopka, s katerimi je uveljavljal položaj stranke v postopku izdaje izpodbijane delne odločbe.

10Pritožbena navedba o kršitvi pravice do enakosti (14. člen Ustave RS) oziroma neenakega obravnavanja (22. člen Ustave RS), ker naj bi isti upravni organ prve stopnje v identični zadevi sprejel mnenje, da se ena pravnomočna sodba upošteva, druga pa ne, je po presoji Vrhovnega sodišča le pavšalna, saj tožnik v tej pritožbi ne pojasni zadeve, na katero meri. Če pa s tem meri na postopanje organa v postopku izdaje izpodbijane delne odločbe o denacionalizaciji glede drugega stanovanja (A. A.) v isti večstanovanjski stavbi, kar tožnik navaja v tožbi, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da ta ugovor, glede na pojasnjeno stališče o neobstoju procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavo njegove tožbe zoper navedeno delno odločbo, ne vpliva na odločitev o tej pritožbi.

11Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1.