UPRS sodba II U 527/2011

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za zdravje, št. 181-136/2010/9 z dne 30. 9. 2011 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za zdravje v ponoven postopek.

Z izpodbijano odločbo je upravni organ odločil, da se pri dečku A.A., rojenem ..., ne opusti cepljenje proti: ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom Priorix ali cepivom MMRVaxpro; hepatitisu B s cepivom Engerix 10 μg. Posebni stroški postopka niso nastali.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik B.B., otrokov oče, v skladu z 22. a členom Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB, Ur. l. RS, št. 33/06 – UPB) pisno vložil predlog za opustitev cepljenja svojega sina Ticiana iz razloga, ker pogosto zboleva za virusnim obolenjem. Iz prejetega strokovnega mnenja Komisije za cepljenje (Komisije), za katerega je Ministrstvo za zdravje (Ministrstvo) zaprosilo na podlagi 22. b člena ZNB, izhaja, da je bil A.A. do sedaj že cepljen proti nekaterim tam navedenim boleznim, v starosti 14 mesecev je bil hospitaliziran v Splošni bolnišnici Ptuj zaradi gastroenterokoltisa in dehidracije, pri treh in šestih letih pa zaradi pljučnice. Pri ortopedu je bil pregledan v starosti dveh let in pol (aprila 2006), vendar ortoped ni ugotovil nepravilnosti lokomotornega aparata, starši pa so dobili navodila za izvajanje določenih vaj. Zaradi škiljenja z levim očesom je bil v starosti štirih let in pol (marec 2008) pregledan tudi pri okulistu, ki je ugotovil motnjo vida levega očesa in predpisal izvajanje vaj. Po mnenju Komisije ni zdravstvenih razlogov za opustitev cepljenja (kamor sodijo alergije na sestavine cepiva, resni neželeni učinki istega cepiva pri predhodnem odmerku, s cepljenjem nezdružljive bolezni ali zdravstveno stanje), zato je treba čim prej nadaljevati s cepljenjem po programu. Navedene težave (motnja vida, škiljenje in držanje glave postrani) niso v nobeni vzročni ali časovni zvezi s cepljenjem. Upoštevajoč navedeno strokovno mnenje komisije je minister za zdravje, na podlagi 22. č člena ZNB, z izpodbijano odločbo odločil, da se obvezno cepljenje A.A. proti navedenim boleznim ne opusti.

Iz tožnikove laično napisane tožbe izhaja, da ni bil ustrezno vključen v postopek in da izpodbijana odločba tudi ni dovolj obrazložena. A.A. je bil do 7 leta starosti redno bolan vsak mesec. Ob njegovi zadnji bolezni decembra 2010 so se odločili za zdravljenje z alternativno medicino in od takrat dalje še ni bil bolan. Sedaj poskušajo popraviti škodo, ki mu je bila povzročena s prejšnjim cepljenjem. Kot član društva SVOOD je seznanjen z veliko stvarmi glede cepiv in njihovimi stranskimi učinki, zato ne bo nikoli več dopustil, da se otroku s cepljenjem uniči imunski sistem. V A.A. razredu otroci pogosto obolevajo in ostajajo doma, medtem ko A.A. od decembra 2010 redno obiskuje šolo. Čeprav sam meni, da bi morali uradna in alternativna medicina sodelovati, pa so korporacije močnejše od skrbi za zdravje ljudi. Ne želi, da bi želja korporacij po zaslužku od prodaje zdravil uničila njegovega otroka. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise zadeve, na tožbo samo pa ni posebej odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so pri dečku podani zakonski razlogi za opustitev obveznega cepljenja, kot to meni otrokov oče, ali pa takšni razlogi niso podani, kot je to presodila Komisija kot strokovni organ, upravni organ pa je njeni presoji (precej nekritično) sledil.

Sodišče je tožbi ugodilo, ker postopek izdaje izpodbijane odločbe, vključno z obravnavo mnenja Komisije, po njegovi presoji ni potekal v skladu z določbami ZNB in ZUP, kar je lahko vplivalo na končno odločitev o zadevi. Predvsem v postopku ni izkazano, da bi bilo tožniku sporno strokovno mnenje pravočasno (še pred izdajo odločbe) vročeno oz. da bi mu bilo v zvezi z njegovo obravnavo omogočeno sodelovanje v upravnem postopku, poleg tega se sodišče strinja tudi z ugovorom, da niti samo strokovno mnenje, niti izpodbijana odločba, nista dovolj obrazložena oz. z njima ni v celoti odgovorjeno na tožnikove ugovore in starševske skrbi glede morebitnega vpliva cepljenja na otrokovo že itak šibko zdravje.

Obvezno cepljenje je zakonsko urejeno z določbami 22. do 25. člena ZNB. Pred obveznim cepljenjem mora zdravnik, ki cepljenje opravlja, s pregledom osebe, ki se cepi in z vpogledom v njeno zdravstveno dokumentacijo, ugotoviti morebitne razloge za opustitev cepljenja, zaradi katerih bi se zdravstveno stanje osebe lahko trajno poslabšalo (prvi odstavek 22.a člena ZNB). Predlog za opustitev obveznega cepljenja lahko poda bodisi zdravnik (če ugotovi, da obstajajo razlogi za opustitev cepljenja), bodisi starši oz. skrbnik osebe, ki naj bi bila cepljena (četrti in peti odstavek 22.a člena ZNB). Predlog za opustitev cepljenja se pošlje Ministrstvu, ki ga odstopi Komisiji, ta pa mora pri ugotavljanju razlogov za opustitev cepljenja predlog preučiti in po potrebi zahtevati dodatno dokumentacijo ali (in) dodatne zdravstvene preglede (22.a, 22.b, 22.c člen ZNB). O svoji presoji izda Komisija strokovno mnenje, ki ima naravo izvedeniškega mnenja in katerega vsebina mora biti skladna za določbami četrtega odstavka 22.c člena ZNB in drugega odstavka 193. člena ZUP. To svoje mnenje pošlje Komisija ministru za zdravje, ki potem na tej podlagi izda upravno odločbo o opustitvi ali ne-opustitvi cepljenja (prvi odstavek 22. č člena ZNB). Minister je pri svoji odločitvi sicer vezan na strokovno mnenje Komisije, vendar pa mora kot upravni organ preveriti ali je sestavljeno v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 22. č člena ZNB, 2. odstavka 193. člena ZUP. ter 3. in 5. točko prvega odstavka 214. člena ZUP.

Po določbah 22. c člena ZNB mora strokovno mnenje med drugim vsebovati tudi razloge za opustitev ali neopustitev cepljenja z obrazložitvijo. To pomeni, da mora Komisija strokovno, natančno in celovito odgovoriti tudi na strankine razloge za opustitev obveznega cepljenja. Pri tem je treba v primeru obveznega cepljenja otroka, še posebej če je ta tudi sicer bolehen in če so straši glede cepljenja še posebej zaskrbljeni, temu strokovnemu odgovoru in nasprotni argumentaciji (oz. izraženim bojaznim staršev in otroka) nameniti ustrezno (torej dovolj veliko) pozornost. Pomanjkljivo (obrazloženo) strokovno mnenje komisije za cepljenje ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan, ob upoštevanju že navedenega, opredeliti do vseh relevantnih strankinih navedb.

V obravnavanem primeru torej predvsem ni bilo upoštevani načelo zaslišanja stranke po 9. členu ZUP oz. v zvezi s tem postopkovni standardi, ki stranki zagotavljajo sodelovanje v posebnem ugotovitvenem postopku po določbah 146. člena ZUP. Tožniku bi moral biti še pred odločitvijo o zadevi omogočen vpogled v izvedeniško mnenje (torej v strokovno mnenje Komisije) ter podaja argumentiranih ugovorov zoper mnenje. Navedeno postopanje pa iz spisov zadeve ne izhaja (ni izkazano, niti tega upravni organ ali tožena stranka ne trdita). Gre torej za bistveno kršitev določb upravnega postopka, ki je lahko vplivala na končno odločitev o zadevi (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP, 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, zato ji je ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V ponovnem postopku bosta morala upravni organ in komisija odpraviti v tej sodbi navedene postopkovne pomanjkljivosti in po ponovno izvedenem postopku odločiti o zadevi.