VSL sodba II Cp 989/2012

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh plačati 2.080,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2008 do plačila (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki 1.475,21 EUR pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Proti navedeni sodbi se je glede odločitve iz 1. in 3. točke izreka pritožil toženec in navedel, da je sodišče prekršilo določbe drugega odstavka 2. člena ZPP, ker v sodbi ni upoštevalo pripravljalne vloge tožnika z dne 8. 3. 2011, v kateri je tožbeni zahtevek za nematerialno škodo tožnik spremenil. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek, vendar je izvedene dokaze napačno presodilo in po pravnem temelju tožencu naložilo izključno odgovornost za škodo, ki je nastala tožniku. Zaradi neupoštevanja spremembe tožbe je posledično napačen tudi izrek o stroških. Glede obresti je sodišče materialnopravno napačno presodilo, da tečejo od 5. 6. 2008, takrat terjatev glede posameznih postavk še ni bila znana. V sodnem postopku se je tudi izkazalo, da posamezne postavke iz zahtevka z dne 21. 5. 2008 sploh niso bile izkazane. Toženec ni bil v zamudi 5. 6. 2008 tedaj še nedoločene in neugotovljene odškodninske terjatve tožnika. Ni se bil dolžan nekritično odzvati zahtevku upnika na takojšnje plačilo zneska 2.930,00 EUR, nenazadnje pa upnik niti ni zahteval delne izpolnitve pač pa celotno izpolnitev. Sodba je neobrazložena glede teka zamudnih obresti, glede postavke bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja, saj je toženec v zahtevku na plačilo z dne 21. 5. 2008 uveljavljal le 1.000,00 in ne 1.500,00 EUR. Nadalje toženec navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede strahu, saj v konkretnem primeru ni šlo za strah, ampak za gostilniški pretep, ki ga je v bistvu izzval tožnik sam s svojima kolegoma. Pri samem dogajanju je bil v strahu toženec in ne tožnik, ker je bil sam proti večjemu številu napadalcev. Previsoka je tudi priznana odškodnina za bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja, ker iz dokaznega postopka ni razvidno, katere poškodbe je povzročil tožniku toženec z udarcem v predel glave in katere poškodbe je v nadaljevanju gostilniškega pretepa zadobil na tleh ležeči tožnik od tretjih oseb. Sodišče je napačno ugotovilo, da je bil izključni krivec za gostilniški pretep toženec in s tem izključno odgovoren za škodo, ki je nastala tožencu. Sodišče v točki 10 obrazložitve sodbe navaja, da za bolj verjetno zgodbo šteje toženčevo, v točki 12 pa pritrjuje tožniku in njegovim prijateljem – naročenim pričam, ki so potrdile lažno pričanje tožnika, ker so vse videle drugačno situacijo. Tudi policist je zaslišan kot priča povedal, da je šlo za gostilniški pretep in da so bili v lokalu vsi vinjeni ter so imeli močan zadah po alkoholu. V najslabšem primeru bi bilo mogoče tožencu pripisati le deljeno odškodninsko odgovornost, pri čemer je upoštevaje pravnomočno kazensko sodbo tožnik soodgovoren za nastalo škodo do 50 %. Tudi obstoječa sodna praksa gre v tej smeri, zato izpodbijana sodba pomeni odstopanje (VSL II Cp 979/99, VSL I Cp 1/2001, sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 443/2004). Izpodbijana sodba v točki 11 tudi nima ustreznih razlogov o odločilnih dejstvih, poleg tega pa so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je tudi v nasprotju z zakoni logike in splošno znanimi dejstvi o poteku pretepov med vinjenimi osebami v gostinskih lokalih.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev določb postopka iz drugega odstavka 2. člena ZPP. Tožnik je po izdelavi izvedenskega mnenja v vlogi z dne 8. 3. 2011 prilagodil svoj tožbeni zahtevek, te vloge pa sodišče prve stopnje res ni upoštevalo pri obrazložitvi višine odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode, kar pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožnik je v vlogi z dne 8. 3. 2011 povišal zahtevka iz naslova odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti ter za strah (prvega za 300,00 EUR, drugega za 500,00 EUR), znižal pa zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter skaženost (vsakega za 400,00 EUR). Izračun pokaže, da je skupna višina zahtevka iz naslova nepremoženjske škode tudi po prilagoditvi ostala enaka in sicer 4.000,00 EUR, zato sodišče prve stopnje ni moglo prekoračiti tožbenega zahtevka, kot to zmotno meni pritožnik. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek, da je bil uspeh strank v postopku drugačen, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in je tudi odločitev o stroških postopka pravilna.

6Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz pritožbenih navedb namreč izhaja, da se tožnik ne strinja z dokazno oceno, kar ne zadošča za očitek o kršitvi postopka, še posebej v obravnavanem primeru, ko je sodišče v celoti upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in svojo dokazno oceno natančno, izčrpno, logično in prepričljivo obrazložilo. Nobenega nasprotja ni med ugotovitvijo sodišča, da za bolj verjetno zgodbo glede poteka dogodkov šteje toženčevo verzijo poteka dogodkov, nato pa verjame tožniku in njegovim pričam. Obrazložitev sodišča, v delu, kjer navaja, da verjame tožencu, se nanaša le na dogajanje pred začetkom pretepa in sicer glede dejstva, ali je pred fizičnim kontaktom prišlo do verbalnega kontakta med strankama. Navedeno pomeni le, da je sodišče prve stopnje res kritično ocenilo tudi izpovedbo tožnika.

7Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je previsoko priznana odškodnina za bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja, ker naj ne bi bilo razvidno, katere poškodbe je povzročil tožniku toženec z udarcem v predel glave in katere poškodbe je toženec pretrpel v nadaljevanju od tretjih oseb. Iz kazenske sodbe I K 1799/2010 izhaja, da je bil toženec obsojen za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, v opisu dejanja, na katerega je pravdno sodišče vezano, pa je ugotovljeno, da je tožencu povzročil udarnine nosu, prsnega koša, hrbta in desnega komolca. Pravdno sodišče je na ta opis vezano in niti ni imelo podlage, da bi ugotavljalo, katere poškodbe je toženec tožniku povzročil z udarcem v predel glave, ta udarec pa je med strankama nesporen.

8Sodišče prve stopnje je pravilno zato ugotavljalo le, ali je toženec ravnal v silobranu. Višje sodišče pritrjuje izčrpni, logični in prepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da konflikt oziroma napetost med gosti lokala, ki je ostala zgolj na ravni izrečenih besed, ni podlaga za fizično obračunavanje. Z odločitvijo sodišče tudi ni odstopilo od ustaljene sodne prakse, saj iz judikatov, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi, izhaja, da so obravnavali drugačno dejansko stanje.

9Nazadnje je napačno še stališče toženca, da zamudne obresti ne morejo teči od 5. 6. 2008, ker takrat terjatev glede posameznih postavk še ni bila znana in do dneva izdaje sodbe še ni bil v zamudi. Zamuda ni odvisna od dneva izdaje sodbe, to je le trenutek, ko je obseg škode sodno ugotovljen. Sodišče prve stopnje je zato pravilno navedlo, da je toženec prišel v zamudo v 15 dneh po pozivu za plačilo odškodnine (drugi odstavek 299. člena OZ).

10Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).