229. člen OZ

Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za neizkoriščeni letni dopust v letu 2018, 2019 in 2020. Uveljavlja torej čisti denarni zahtevek, za katerega je skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 predvideno neposredno sodno varstvo. Pred vložitvijo tožbe je na toženko naslovila zahtevo za odpravo kršitev pravic, v kateri je zahtevala, da se ji omogoči koriščenje neizkoriščenega dopusta za leta 2018, 2019 in 2020, podredno pa izplačilo nadomestila. Zoper sklep, s katerim njeni zahtevi ni bilo ugodeno, se je skladno z določbo 24. in 25. člen ZJU pritožila, toženka pa je njeno pritožbo zavrnila. Tožnica je tako pri toženki zahtevala odpravo kršitev pravic, in sicer prenos in koriščenje neizkoriščenega letnega dopusta, vendar s tožbo tega ne zahteva več, ampak terja le plačilo odškodnine, za kar pa predhodni postopek pri delodajalcu ni obvezen. Ker je sodišče prve stopnje odločilo o tožničini denarni terjatvi, s čimer ji je bil priznan pravovarstveni interes, je pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti odločb toženke in njihovo odpravo oziroma razveljavitev. Tožnica nima pravnega interesa, da se razveljavi oziroma odpravi odloč

Aktivnosti terenskega usposabljanja kandidatov za častnike v C. (aprila 2019 in junija 2020) ter usposabljanja kandidatov za častnike na mednarodni vojaški vaji v Nemčiji (v novembru 2018) so takšne narave, da je izključena uporaba Direktive 2003/88/ES.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri pravične denarne odškodnine v premajhni meri upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star šele 16 let.

Vrhovno sodišče RS je v istovrstnih zadevah, ki se nanašajo na vprašanje obračuna bruto zneska ter na odvod davkov in prispevkov zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Poudarilo je, da sodišče v delovnem sporu, kot sporu med delavcem in delodajalcem, ne odloča tudi o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem prejemku iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem obračunati in plačati davke in prispevke, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje. Pojasnilo je, da je ob izplačilu prejemka to stvar delodajalca oziroma pristojnih davčnih organov. Delavec torej navedenega ne more uspešno uveljavljati zoper delodajalca v sporu, kot je predmetni. Pri izvršitvi sodbe je treba upoštevati, da je tožniku prisojen znesek odškodnine, odmerjen glede na neto plačo, ki jo je tožnik v spornem obdobju prejemal v tujini in da je po določbi 169. člena OZ, ki se glede na določbo 246. člena OZ smiselno uporablja tudi za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, oškodovanec upravičen do popolne odškodnine (to je prisojenega neto zneska odškodnine).

Ali je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od zneska 17,99 EUR za obdobje od 21. 1. 2016 do 19. 2. 2016, je odvisno od tega, ali je tožena stranka z izplačilom bila v zamudi. Ker je tožniku bila nova višina denarne socialne pomoči priznana šele z odločbo z dne 10. 2. 2016 in je prvo izplačilo po tej odločbi bilo 19. 2. 2016, tožena stranka ni bila v zamudi, saj je pravica nastala šele z izdajo nove odločbe. Tožniku je bil tako novi, višji znesek denarne socialne pomoči, izplačan skladno z odločbo z dne 10. 2. 2016, in ker toženka z izplačilom ni bila v zamudi, tožniku tudi ne gredo zamudne obresti.

Če bi tožeča stranka kot cedent med pravdo cedirala svojo terjatev nasproti toženi stranki D. d. d. kot cesionarju po 417. členu OZ, bi vtoževana terjatev sicer prešla v premoženje cesionarja. Toda procesni predpis ne določa, da bi morala tožeča stranka pritegniti v pravdo cesionarja kot tožečo stranko, ampak tako procesno situacijo ureja prvi odstavek 190. člena ZPP. Namen ureditve po 190. členu ZPP je v zavarovanju položaja tožeče stranke, da lahko tudi v teku pravde neovirano razpolaga s stvarjo ali pravico, na katero se nanaša pravda, hkrati pa ne obstoji nevarnost, da bo v pravdi njen zahtevek zaradi prenehanja stvarne legitimacije zavrnjen. Po prevladujoči sodni praksi je pri odstopu vtoževane terjatve med pravdo uveljavljena relevančna teorija, po kateri mora tožeča stranka v vsakem primeru spremeniti tožbeni zahtevek tako, da ga prilagodi nastali odsvojitvi. S tem, ko bi tožeča stranka prilagodila tožbeni zahtevek pravnemu dejstvu, da je med pravdo odstopila terjatve novemu upniku, ne bi prišlo do subjektivne spremembe tožbe, ker bi pravdni stranki ostali isti, prav tako pa bi ostal nespremenjen tožbeni zahtevek, saj bi njegova dopolnitev (da se izpolni novemu upniku) me

Padec po stopnicah pri hoji z izrazito oslabelo nogo, z uporabo bergel, je objektivno predvidljiva posledica prvega nedopustnega ravnanja, v katerem je prišlo do (hude) poškodbe tožnikove noge. Ker kasnejši dogodek ni povzročil (nove) poškodbe tožnikove noge neodvisno od prvega škodnega dogodka, tudi ni pretrgal vzročne zveze med prvim škodnim dogodkom in škodo.

Če stranka vloži izredno pravno sredstvo, ne pomeni, da bo z njim tudi uspela, niti ni prvostopenjsko sodišče zavezano čakati na odločitev o izrednem pravnem sredstvu. Bistveno je, da pravnomočna sodba, na katero se je oprlo prvostopenjsko sodišče, v času odločanja ni bila odpravljena.

V primeru izdaje sodbe na podlagi pripoznave sodišče ne presoja resničnosti in materialnopravne utemeljenosti tožbenega zahtevka. Fikcija vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP nastopi s pretekom 15. dne od dneva, ko je vročevalec v strankinem hišnem predalčniku pustil obvestilo, kje je pisanje in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh.

Konflikt oziroma napetost med gosti lokala, ki je ostala zgolj na ravni izrečenih besed, ni podlaga za fizično obračunavanje. Zamuda ni odvisna od dneva izdaje sodbe, to je le trenutek, ko je obseg škode sodno ugotovljen.

Ker je rok za izpolnitev obveznosti tožene stranke za izplačilo odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga jasno določen v ZDR, ni pravilno stališče, da tožena stranka z izplačilom pride v zamudo šele s pozivom na plačilo.

Metod za ugotovitev izgubljene koristi oziroma nadomestila je več, izbira konkretne metode pa je odvisna od okoliščin konkretnega primera. Za upoštevanje pretekle sodne prakse in za priznavanje teka zakonskih zamudnih obresti od izdaje sodbe ob sedanji pravni ureditvi in po sprejemu načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS tako ni več pravne podlage. Tek zakonskih zamudnih obresti je lahko odvisen le od trenutka zamude. Toženka je prišla v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti z dnem, ko so nanjo naslovili izvensodno zahtevo oziroma opomin (nikakor pa ne z dnem izročitve nepremičnine).

Presoja odškodnine za nematerialno škodo. Za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se lahko prisodi odškodnina le izjemoma, če so te bolečine močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja ali če to opravičujejo posebne okoliščine.

V primeru, če bi tožnik izkazoval premoženjsko škodo s predložitvijo računov za popravilo osebnega avtomobila, bi mu bilo moč priznati, zakonske zamudne obresti do takrat dalje, ko je škodo saniral. A v danem primeru je tožnik tožbeni zahtevek prilagodil dognanjem izvedenca, ki pa je škodo računal po cenah na dan izdelave mnenja in zato je utemeljena prisoja zakonskih zamudnih obresti od tega dne dalje.

Glede na splošni pojem in vsebino vrednostnega papirja in glede na definicijo nematerializiranih vrednostnih papirjev je izvršba na nematerializirane vrednostne papirje zaradi poplačila denarne terjatve posebna oblika izvršbe za uveljavitev oziroma prenos denarne terjatve. Za to sredstvo izvršbe je za odločitev o predlogu za izvršbo krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno prebivališče.

V izvršilnem postopku, v katerem je predlagan rubež nematerialnih vrednostnih papirjev, je pristojno sodišče po 100. členu ZIZ.

V izvršilnem postopku, v katerem je predlagan rubež nematerializiranih vrednostnih papirjev, je pristojno sodišče po členu 100 ZIZ.

Za poplačilo denarne terjatve je upnik predlagal več sredstev izvršbe, torej več sodnih dejanj, s katerimi je mogoče doseči namen izvršbe. Ker je krajevna pristojnost sodišča odvisna od predmeta izvršbe in od predlaganih izvršilnih sredstev, je v 35. členu ZIZ določeno, da je za odločitev o predlogu krajevno pristojno tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje po prvo navedenem sredstvu izvršbe. V konkretnem primeru je krajevno pristojno tisto sodišče, ki je pristojno za rubež nematerializiranih vrednostnih papirjev. Izvršba na nematerializirane vrednostne papirje spada med sredstva izvršbe, ki so navedena v 30. členu ZIZ, toda ta zakon je posebej ne ureja. Splošni pojem vrednostnih papirjev je določen v 212. členu in v naslednjih členih, do 234. člena OZ, pojem, način izdaje in prenosa nematerializiranih vrednostnih papirjev pa ureja ZNVP Ur.l. RS, št. 23/99), ki v 3. členu opredeli centralni register vrednostnih papirjev, v členih od 60. do 64. pa ureja pridobitev in prenos pravic na podlagi sodne odločbe. Toda ZNVP ne vsebuje nobene določbe o krajevni pristojnosti sodišča in ker je ne vsebuje niti ZIZ, je treba uporabiti splošno določbo o krajevni pristoj