VSL sodba I Cp 4076/2011

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožnikoma pripada stavbna pravica na objektu - gostinskem lokalu M.; da jima je tožena stranka dolžna izstaviti listino, na podlagi katere se bosta pri gostinskem lokalu M., ki je lociran pod cesto parc. št. 3286 k.o. A., vknjižila kot nosilca stavbne pravice vsak do 1/2; da se vsa razmerja med pravdnima strankama glede stavbne pravice uredijo v nepravdnem postopku; da je tožena stranka dolžna tožnikoma povrniti pravdne stroške z obrestmi (točka I. izreka). V točki II. izreka je zavrglo podredni tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) za ugotovitev meje med cesto in vodnim zemljiščem pod cesto, ki se nadaljuje v zemljišče, na katerem stoji lokal M.; za ugotovitev, da cesta še vedno poteka po parc. št. 3286 k.o. A. nad lokalom, zemljišče pod cesto pa se šteje za priobalni pas reke L., za katerega se določi nova parc. št.; za ugotovitev, da se objektu M. prizna pravni status grajenega vodnega javnega dobra; da je tožena stranka dolžna opraviti vsa potrebna dejanja po 13. členu Zakona o vodah in tožnikoma povrniti pravdne stroške. Posledično je tožeči stranki naložilo v plačilo 1.544,99 EUR stroškov tožene stranke, v primeru zamude z obrestmi (III. izreka).

2Z laično pritožbo tožnika izpodbijata I. izreka (sodbo); predlagata, da se tožbenemu zahtevku pod to točko izreka ugodi. Pravni prednik tožene stranke jima je dal na razpolago komunalno neopremljeno zemljišče - zanemarjen prehod za pešce, da na njem z lastnim delom in sredstvi zgradita lokal. O tem je bila sklenjena pogodba, ki ima sicer naslov najemna pogodba, vendar ne za obstoječi lokal, temveč za bodoči lokal, dogovorjeni so bili nekateri osnovni elementi bodoče pogodbe, ki pa nikoli ni bila sklenjena. Sodišče je vodilo dokazni postopek le v smeri, kot da je bilo sklenjeno najemno razmerje in ni dovolilo izvajati nasprotnih dokazov. Zato je ostala vsebina pogodbenega razmerja nedorečena. Sprašujeta se, kdo bi sklenil tak posel, kot zatrjuje tožena stranka, da je bil sklenjen, sodišče pa ji sledi. Odprto je vprašanje, ali je zaradi vlaganj nastala nova stvar, ali pa je šlo le za adaptacijo. Sodišče je zavrnilo izvedenca, ki je bil predlagan zaradi razjasnitve teh dejstev. "Najemna pogodba" predstavlja le soglasje za gradnjo lokala. Ni šlo za obligacijsko razmerje, ampak za stvarnopravno. S svojimi vlaganji sta spremenila identiteto nepremičnine in s tem pridobila lastninsko pravico na lokalu na originaren način. Sodišče je vodilo postopek izključno v korist tožene stranke. Izjavo L. Š. je iztrgalo izven sklopa ostalih dejstev in neupravičeno zavrnilo vpogled v predloženo pisno izjavo priče B. O. oziroma njegovo zaslišanje, čeprav je bil dokaz predlagan takoj, ko je tožnica zanj zvedela. Gre za bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku). Sodba pušča vsa ključna vprašanja odprta. Očitata sodišču, da v njuno škodo ni izvajalo dokazov in se je raje oprlo na prekluzijo. Res je, da zemljišče do konca gradnje lokala ni bilo v zasebni lasti temveč družbena lastnina, vendar je bilo spregledano dejstvo obstoja specialne določbe 271. člena SPZ (Stvarnopravni zakonik), s katero se za nazaj urejajo take in podobne situacije. Če stvari ni, ni mogoče govoriti o adaptaciji, temveč o ustvarjanju nove stvari. Za sodišče je ključnega pomena zgolj formalni naziv sklenjene pogodbe ne glede na vsebino.

3Druga tožnica je vložila tudi posebno pritožbo glede odločitve o plačilu stroškov toženi stranki (III. izreka prvostopenjske odločbe). Meni, da nimajo podlage v zakonu, saj občino po zakonu zastopa državno pravobranilstvo, ki je plačano iz proračuna, torej toženi stranki niso nastali nobeni stroški. Odvetniška družba ni zakoniti zastopnik občine, zato stroški nimajo materialnopravne podlage, pooblastilo odvetniški družbi pa je nezakonito. Vse to pomeni, da so bile storjene bistvene kršitve določb postopka, ki so na podlagi zakona razlog za ničnost sodne odločbe, zato naj jo višje sodišče odpravi.

4Tožena stranka je na pritožbi odgovorila. Predlaga njuno zavrnitev, saj v celoti pritrjuje stališčem prvostopenjskega sodišča. Pri tem ponavlja stališča, ki jih je izrazila že tekom postopka na prvi stopnji.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Glede na trditveno in dokazno podlago je prvo sodišče ugotovilo vsa za razsojo relevantna dejstva in to pravilno ter glede na ta sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Tudi očitanih procesnih kršitev ni zagrešilo, niti ne tistih, na katere je dolžno pritožbeno sodišče po pooblastilu iz drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na pravilne razloge prvostopenjskega sodišča, ki so jasni in popolni, glede na pritožbene očitke pa poudarja in dodaja:

7Ali sta tožnika z lastnimi vlaganji in delom (česar jima tožena stranka ne oporeka) zgradila novo stvar, ali le adaptirala že obstoječ prostor, za razsojo ni relevantno. Tudi če je šlo za novo stvar, namreč nista mogla pridobiti lastninske pravice na zgrajenem, posledično pa tudi ne stavbne pravice. Materialnopravno pravilna sta oba argumenta prvostopenjskega sodišča za zavrnitev tožbenega zahtevka. Lastninske pravice ni mogoče pridobiti na originaren način z gradnjo na tujem svetu, če obstaja dogovor o gradnji. Tega pa tožeča stranka sama zatrjuje. Pridobitev lastninske pravice graditelja ob dogovoru o gradnji na zemljišču drugega, izključujejo določila 25. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je veljal v času sporne graditve. Poleg tega pa ni spora o tem, da je bilo v času gradnje zemljišče, na katerem sta tožnika zgradila (ali adaptirala - ni relevantno) lokal M., v družbeni lasti. Z gradnjo na zemljišču v družbeni lasti pa ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice (prim. pravno mnenje občne seje VS RS 21. 12. 1987, objavljeno v Poročilu VSS 2/87 str. 11). Glede na to vsa v pritožbi izpostavljena dejstva, ki naj ne bi bila pojasnjena, ali pa naj bi bila zmotno ugotovljena ali interpretirana, za razsojo niso relevantna. Če namreč tožnika nista pridobila lastninske pravice na zgradbi, ne pride v poštev uporaba določb 271. člena SPZ, kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče.

8Neutemeljeni so tudi očitki o procesnih kršitvah. Dokaz z izvedencem je prvo sodišče utemeljeno zavrnilo, saj dejstvo, ki naj bi se z njim dokazovalo (da ni šlo za adaptacijo temveč novo stvar), kot je bilo že obrazloženo, ni relevantno. Enako velja za izjavo oziroma pričanje B. O.: ker z gradnjo na tujem zemljišču, ki je bilo v družbeni lastnini, ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice na zgradbi, izvedba tega dokaza niti ni bila potrebna. Kljub temu pritožbeno sodišče pripominja, da so pravilni tudi razlogi prvostopenjskega sodišča o prekluziji. Glede na določila 286. člena ZPP ni upošteven dokaz, katerega izvedbo stranka predlaga po prvem naroku za glavno obravnavo, če bi ob skrbnem ravnanju to lahko storila že najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Če je g. O. sodeloval pri razgovorih, ki so potekali v zvezi z gradnjo (adaptacijo) lokala med tožnikom in predstavniki pravnega prednika tožene stranke, je edino logično, da sta tožnika za to ves čas vedela in bi lahko tudi predlagala njegovo zaslišanje oziroma predložila njegovo izjavo.

9Povsem neutemeljeni so očitki sodišču o pristranskosti in kršitvi načela kontradiktornosti. Tožbeni zahtevek za ugotovitev stavbne pravice je nesklepčen. Že iz dejstev, ki jih zatrjuje sama tožeča stranka, ne izhaja njegova utemeljenost. V taki situaciji je korektno tožeči stranki predlagati, naj tožbo umakne. Tožeča stranka se je izjavila o vseh pravnorelevantnih dejstvih, tako da tudi očitek o kršitvi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitvi ustavnih pravic, ni utemeljen.

10Državno pravobranilstvo pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe (prvi odstavek 7. člena Zakona o državnem pravobranilstvu - ZDPrav), ne pa občin, ki kot temeljne samoupravne lokalne skupnosti samostojno urejajo in opravljajo svoje zadeve in izvršujejo naloge, ki so nanje prenesene z zakoni (2. člen Zakona o lokalni samoupravi - ZLS). Skladno s šestim odstavkom 61. člena ZLS ima občina zgolj možnost ustanoviti organ občinskega pravobranilstva, ne pa obveznost njegove ustanovitve. Tožena stranka občinskega pravobranilstva ni ustanovila. Pa tudi če bi ga, to na odmero stroškov pravdnega postopka ne bi vplivalo. Za občinsko pravobranilstvo se namreč smiselno uporabljajo določbe ZDPrav (šesti odstavek 61. člena ZLS), ta pa v 16. členu določa, da se stroški zastopanja v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah. Odvetniška družba K. zastopa toženo stranko na podlagi (generalnega) pooblastila (priloga B5), ki ni nezakonito, saj je podano skladno z določili petega poglavja ZPP. V okviru toženi stranki priznanih pravdnih stroškov ni stroškov plačila sodnih taks, zato so pritožbene navedbe v tej smeri nerazumljive.

11Ker torej niso podani ne uveljavljani, ne uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbi tožeče stranke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Pripominja še, da je prvostopenjska odločba v delu, s katerim je sodišče tožbo zavrglo (II. Izreka), že pravnomočna, saj v tem delu ni bilo pritožbe.

12Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP. Tožena stranka nosi stroške odgovora na pritožbo sama, ker je v pritožbi le ponavljala že predhodno izražena stališča.