61. člen ZLS

Pogoje za izvajanje dejavnosti GJS prek javnega podjetja in vpliv ustanovitelja takega podjetja na njegovo upravljanje nekaj podrobneje določa ZGJS (26. člen ZGJS), vendar pa tudi ta v nobenem pogledu ne veže lokalne skupnosti na določenega izvajalca GJS (razen v primeru koncesije, za kar v tem primeru ne gre) oziroma na izbiro katere od specifičnih, s tem zakonom določenih organizacijskih oblik, in še manj na morebitna ekonomska oziroma pogodbena razmerja, ki jih v zvezi z zagotavljanjem GJS sklepa z drugimi lokalnimi skupnostmi. Še več, ZGJS v tem pogledu izrecno določa, da se za vsa vprašanja, ki se nanašajo na položaj javnega podjetja, uporabljajo predpisi, ki urejajo položaj podjetij oziroma gospodarskih družb, če s tem ali drugim zakonom niso urejena drugače (28. člen ZGJS). Tudi sicer iz veljavnih predpisov ne izhaja, da bi zgolj to, da je bil prvi tožnik ustanovljen z namenom opravljanja GJS, med njegovimi soustanoviteljicami ustvarjalo kakršno koli javnopravno razmerje, v katero bi lahko posegel izpodbijani akt, oziroma pravico ali pravno korist, ki bi jo druga do peta tožnica lahko varovale v upravnem sporu. Status gospodarske družbe kot javnega podjetja vsaj v k

Bistvena razlika med ustanoviteljskimi in kapitalskimi upravičenji je v tem, da ima prva v celoti vsaka občina (ki jih lahko izvršuje preko Sveta županov), druga pa ima občina kot lastnik v razmerju s svojim poslovnim deležem v d.o.o. Ustanoviteljske pravice ima vsaka občina v celoti. Načeloma jih morajo župani na svetu ustanoviteljev sprejemati s soglasjem, kar brez vsakršnih pogojev velja za določanje posebnih pogojev za izvajanje dejavnosti ter zagotavljanje in uporabo javnih dobrin kot tudi odločanje o cenah oziroma tarifah za uporabo javnih dobrin. V teh primerih gre za regulatorna upravičenja občin glede upravljanja gospodarskih javnih služb na svojem območju in tovrstne odločitve imajo naravo predpisa lokalne skupnosti.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo razlikovanje med izvajanjem gospodarske javne službe ravnanja z odpadki in določitvijo kraja odlaganja odpadkov. Prav slednje je tisto, kar ureja sporna Pogodba. Ta namreč v svoji vsebini ne nalaga, da mora odpadke, zbrane pri prvi tožnici, v regijski center za ravnanje z odpadki X. dostaviti družba S., d. o. o. Še več, določilo prvega odstavka V. točke Pogodbe izrecno določa, da se družba S., d. o. o., kot upravljalec X. zaveže sprejeti odpadke, ki jih bo pooblaščeni izvajalec zbiranja in odvoza odpadkov za prvo tožnico pripeljal v X. Pogodba se torej ne dotika vprašanja, kdo pri tožnicah izvaja gospodarsko javno službo zbiranja in odvoza odpadkov. Sporazum strank o tem, da bo prva tožnica v X. dostavila določeno količino odpadkov, ni sporazum o tem, da bo družba S., d. o. o., pri prvi tožnici prevzela tudi dejavnost zbiranja in odvoza odpadkov, temveč (le) da bo dostavljene odpadke v X. sprejela.

Pridobitev lastninske pravice graditelja ob dogovoru o gradnji na zemljišču drugega, izključujejo določila 25. člena ZTLR. Z gradnjo na zemljišču v družbeni lasti ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice.

Ne iz določb ZLS, ZZ ne iz določb ZZDej, ne izhaja kakšna pravica ali kakšen pravno varovan interes posameznika, ki je imenovan kot predstavnik ustanovitelja v svet javnega zavoda. Biti član Sveta tudi ni pravica ali (neposredna, na zakon oprta) pravna korist.

Obravnavani zahtevki občinam so plačila za promet blaga oziroma storitev po 1. točki 3. člena ZDDV. Šlo je za organiziranje konkretnih projektov oziroma opravljanje raznih storitvenih dejavnosti, opravljene naloge pa so razvidne iz specifikacij zahtevkov. Nobene od tam navedenih nalog ni mogoče obravnavati, kot da jih je tožnik opravil v okviru javnih pooblastil na podlagi zakona in se zato ne bi štel za davčnega zavezanca (3. odstavek 13. člena ZDDV).

Javno dobro je lahko v zasebni lasti, vendar pa mora zakon določiti način uresničevanja lastninske pravice na javnem dobru oziroma mora določiti načine omejevanja lastninske pravice na javnem dobru. Upravni organ bi moral v ugotovitvenem postopku utemeljiti dejstvo, da je učinek predmetne čistilne naprave na izvajanje obvezne lokalne službe tolikšen, da jo je treba šteti za javni infrastrukturni objekt v smislu 1. odstavka 4. člena ZSZ v zvezi s 1. odstavkom 3. člena ZSZ, čeprav je čistilna naprava z vidika lastninskih razmerij v zasebni lasti. Posledica določitve statusa grajenega javnega dobra na izvrševanje lastninske pravice je ta, da nepremičnina, ki je grajeno javno dobro, ni v pravnem prometu (2. odstavek 10. člena ZSZ), kar pomeni, da z njo ni mogoče razpolagati. Tožena stranka je napačno razlagala in uporabila razmerje med določilom 5. člena ZSZ in varstvom lastninske pravice, ker ni upoštevala načela sorazmernosti.