VSRS Sodba IV Ips 76/2012

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter se zadeva vrne Okrajnemu sodišču na Ptuju v novo odločanje.

A.

1Prekrškovni organ Policijska postaja Maribor II je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilko N. K. spoznal za odgovorno za prekršek po tretjem odstavku 8. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (Ur. l. RS, št. 70/2006, v nadaljevanju ZJRM), za katerega ji je določil globo 417,29 EUR, ter prekršek po drugem odstavku 16. člena Zakona o omejevanju porabe alkohola (Ur. l. RS, št. 15/2003, v nadaljevanju ZOPA), za katerega ji je določil globo 1.043,23 EUR, nato pa ji je izrekel enotno globo 1.460,52 EUR. Okrajno sodišče na Ptuju je storilkini zahtevi za sodno varstvo delno ugodilo in izpodbijani plačilni nalog v izreku glede odločbe o sankciji spremenilo tako, da ji je namesto izrečene globe v višini 1.460,52 EUR na podlagi prvega odstavka 21. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izreklo opomin. Sicer je sodišče zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, v nespremenjenih delih potrdilo izpodbijani plačilni nalog in odločilo, da se sodna taksa ne določi.

2Zoper pravnomočno sodbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve prvega odstavka 57. člena ZP-1 v zvezi z drugo alinejo 62. člena ZP-1. Vrhovna država tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in plačilni nalog razveljavi ter zadevo vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki in njenemu zagovorniku. Slednji v izjavi navaja, da se strinja s stališčem zahteve in da naj Vrhovno sodišče postopek o prekršku zaradi absolutnega zastaranja ustavi.

B.

4Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da bi morala biti v primeru prekrška po drugem odstavku 16. člena ZOPA pooblaščena oseba prekrškovnega organa osebno prisotna v trenutku prodaje alkoholne pijače vinjeni osebi, v konkretnem primeru pa je šlo le za sklepanje na podlagi zaznave, da se v lokalu nahajajo vinjene osebe, ki imajo na pultu postrežene alkoholne pijače. Zato po stališču vrhovne državne tožilke niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga po 57. členu ZP-1, saj prekrškovni organ ni osebno zaznal zakonskih znakov prekrška po drugem odstavku 16. člena ZOPA. S tem je bil kršen prvi odstavek 57. člena ZP-1 v zvezi z drugo alinejo 62. člena ZP-1. Nadalje vrhovna državna tožilka navaja, da izdan plačilni nalog nima obrazložitve oziroma opisa dejanskega stanja, zato storilki ni bila dana možnost, da se pred prekrškovnim organom oziroma v zahtevi za sodno varstvo izjavi o prekršku, saj storilka nikoli v postopku ni bila seznanjena z očitanim ji prekrškom in relevantnimi okoliščinami prekrška. Plačilni nalog, izdan na podlagi 57. člena ZP-1, ki se praviloma izda in vroči kršitelju takoj na kraju prekrška, je bil v obravnavanem primeru vročen naknadno po določbah zakona, ki ureja upravni postopek, in sicer v skladu s petim odstavkom 57. člena ZP-1. Iz spisa ne izhaja, da bi bil skupaj s plačilnim nalogom po pošti poslan tudi opis dejanskega stanja z navedbo dokazov, v zvezi s katerimi bi kršiteljica lahko zavzela stališče v zahtevi za sodno varstvo in se na ta način izjavila. Ker pravica do izjave kršiteljici ni bila zagotovljena niti v postopku pred prekrškovnim organom niti v fazi zahteve za sodno varstvo, je po stališču vrhovne državne tožilke podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz druge alineje 62. člena ZP-1.

5Vrhovno sodišče je že v več odločbah presojalo vprašanje kršitve pravice do izjave storilca prekrška. V sodbah (na primer) IV Ips 37/2007 z dne 5. 6. 2008 in IV Ips 37/2008 z dne 16. 9. 2008, ki ju je povzelo tudi v sodbi IV Ips 101/2010 z dne 15. 6. 2010, je obrazložilo, da poteka ugotavljanje odločilnih dejstev v postopku pred prekrškovnim organom (hitri postopek) po določbi prvega odstavka 55. člena ZP-1 brez odlašanja, hitro in enostavno. Tudi v teh položajih pa morajo biti kršitelju zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka (tako Ustavno sodišče v odločbi Up-120/97 z dne 18. 3. 1999), med njimi zlasti pravica, da se izjavi o dejanskih in pravnih vidikih zadeve (22. člen Ustave). Kriterij za presojo, ali je bil storilcu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije v povezavi z 29. členom Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. Med temi je tudi pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja oziroma prekrška, ob popolni enakopravnosti zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Drugi odstavek 55. člena ZP-1, ki je veljal v času storitve obravnavanega prekrška (ZP-1-UPB4, Ur. l. RS, št. 3/2007), je v zvezi s tem določal, da prekrškovni organ pred izdajo odločbe o prekršku kršitelja, ki se ob ugotovitvi ali obravnavanju prekrška ni mogel izjaviti o prekršku in ni mogel biti poučen o pravicah iz te določbe, pisno obvesti o prekršku in pouči, da se lahko pisno izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška v roku petih dni od prejema obvestila ter da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo mogel več uveljavljati. Če storilcu v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku, je podana bistvena kršitev določb postopka iz druge alineje 62. člena ZP-1. Pravica do izjave je (med drugim) izpeljana tudi v določbi petega odstavka 57. člena ZP-1. V primeru, ko plačilnega naloga kršitelju takoj na kraju prekrška ni mogoče izdati in vročiti, prekrškovni organ kršitelju vroči plačilni nalog po določbah zakona o splošnem upravnem postopku, obenem pa se mu vroči tudi kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov, če ta ni naveden že v plačilnem nalogu. Če je mogoče, se kršitelju na kraju prekrška pusti obvestilo o prekršku z navedbo kraja in časa storitve ter pravno opredelitvijo prekrška.

6V obravnavani zadevi je prekrškovni organ storilki N. K. izdal izpodbijani plačilni nalog zaradi prekrškov po tretjem odstavku 8. člena ZJRM in drugem odstavku 16. člena ZOPA ter ji izrekel globo. Iz opisa dejanskega stanja, ki ga je prekrškovni organ priložil storilkini zahtevi za sodno varstvo in dopolnitvi zahteve za sodno varstvo njenega zagovornika, je razvidno, da so policisti ob 00.30 uri ob napotitvi na kraj kršitve ugotovili, da gostje v lokalu Š. v Mariboru povzročajo hrup; da so vsa vrata na stežaj odprta; da je za točilnim pultom pet vidno pijanih gostov, ki imajo na točilnem pultu postrežene alkoholne pijače; da se iz lokala sliši glasna glasba; da je vidno pijana storilka kljub zaključku odpiralnega časa gostom točila različne pijače. Prekrškovni organ v plačilnem nalogu, ki je bil storilki vročen 4. 6. 2007 v hišni predalčnik, ni podal opisa prekrškov, iz podatkov v spisu tudi ni razvidno, da bi prekrškovni organ storilki skupaj s plačilnim nalogom poslal (poseben) opis dejanskega stanja z navedbo dokazov, niti da bi storilki na kraju prekrška pustil obvestilo o prekršku. Okrajno sodišče na Ptuju je storilkini zahtevi za sodno varstvo delno ugodilo in izpodbijani plačilni nalog v izreku glede odločbe o sankciji spremenilo tako, da ji je namesto globe izreklo opomin, sicer pa je sodišče zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, v nespremenjenih delih potrdilo izpodbijani plačilni nalog. Sodišče se je v razlogih sodbe oprlo na dejanske ugotovitve in pravno opredelitev prekrškov prekrškovnega organa, glede na okoliščine, v katerih sta bila prekrška storjena, pa je izpodbijani plačilni nalog spremenilo, kot je razvidno že zgoraj.

7Na podlagi povedanega je treba zaključiti, da prekrškovni organ storilki ni omogočil, da bi se izjavila o očitanih prekrških, saj ji skupaj s plačilnim nalogom ni posredoval opisa dejanskega stanja. Ob presojanju storilkine zahteve za sodno varstvo se je sodišče v celoti oprlo na dejansko stanje, kot ga je ugotovil prekrškovni organ in ga skupaj z zahtevo za sodno varstvo poslal sodišču. Sodišče tako kljub izrecni določbi druge alineje prvega odstavka 62. a člena (takrat veljavnega) ZP-1, po kateri mora sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je bila storilcu dana možnost, da se izjavi o prekršku, storilki ni omogočilo podati izjave o očitanih prekrških. Po oceni Vrhovnega sodišča bi sodišče v obravnavanem primeru storilki dalo možnost, da se izjavi o očitanih prekrških s tem, da bi ji posredovalo opis dejanskega stanja, ki ga je po vloženi zahtevi za sodno varstvo sestavil prekrškovni organ, ter jo poučilo, da se lahko v določenem roku pisno izjavi o očitanih prekrških oziroma bi ji z zaslišanjem omogočilo podati izjavo o očitanih prekrških.

8Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da prekrškovni organ storilki očitanih prekrškov ni osebno zaznal, zaradi česar naj bi bila kršena določba prvega odstavka 57. člena ZP-1, niso utemeljene. Iz opisa dejanskega stanja prekrškovnega organa, ki ga je slednji 14. 6. 2007 skupaj s storilkino zahtevo za sodno varstvo poslal na sodišče, je razvidno, da so policisti storilkina prekrška ugotovili ob prihodu na kraj prekrška. Zato Vrhovno sodišče te kršitve ni ugotovilo.

9Vrhovno sodišče je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in je na podlagi 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču na Ptuju v novo odločanje. Glede na čas, ki je pretekel od storitve prekrškov do odločanja sodišča, bo sodišče v ponovljenem postopku moralo preveriti tudi pogoje za izvedbo postopka z vidika 42. člena ZP-1.