VDSS sklep Pdp 337/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožene stranke za obnovo postopka.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 10. točke 394. člena, 2. odstavka 395. člena in 1. odstavek 398. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Prav tako pa je napačno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s postopanjem tožene stranke glede pridobitve izvedenskega mnenja. Tožena stranka je tekom prejšnjega postopka ravnala z zadostno mero skrbnosti, opredelila se je do izvedenskega mnenja izvedenca A.A. in predlagala tudi dopolnitev izvedenskega mnenja v pripravljalni vlogi z dne 23. 3. 2010, ki jo povzema v pritožbi, kakor tudi na naroku dne 15. 4. 2010. Izrecno izpostavlja, da je predlagala le dopolnitev izvedenskega mnenja in ne angažiranja drugega izvedenca zato, ker je takšno stališče sodne prakse. Novega izvedenca je dopustno predlagati šele potem, ko se s prvim izvedencem poskuša razčistiti sporna vprašanja. V konkretni zadevi sodišče ni ugodilo niti dokaznemu predlogu za dopolnitev že obstoječega izvedenskega mnenja. Prvostopenjsko sodišče svojo zmotno odločitev utemeljuje z navedbami, da izvedensko mnenje, pridobljeno v drugem postopku, ni novo dejstvo ali nov dokaz, na podlagi katerega bi bila lahko za stranko izdana ugodnejša odločba, ker naj mnenja iz drugega sodnega postopka ne bi bilo možno uporabiti v prejšnjem postopku, razen če bi stranki s tem soglašali. S tem v zvezi je potrebno izpostaviti stališče sodne prakse, da se mnenje, ki ga stranka pridobi v drugem sodnem postopku, šteje kot navedbe stranke. V kolikor bi tožena stranka razpolagala z mnenjem izvedenca A.B., bi lahko podala pravno odločilna dejstva v njeno korist in na tej podlagi tudi utemeljevala pridobitev novega izvedenskega mnenja. Tudi navedbe sodišča prve stopnje, da lahko sodišče postavi novega izvedenca le, če ostanejo pravno odločilne okoliščine nerazjasnjene, ne držijo, saj lahko postavi sodišče novega izvedenca tudi v primeru, če v mnenju obstajajo pomanjkljivosti, nepravilnosti oz. dvom v pravilnost podanega mnenja, tak dvom pa je v postopku, ki se je pravnomočno končal, tožena stranka nedvomno izrazila. V zvezi z navedbami, da tudi pritožbeno sodišče ni imelo pomislekov v zvezi z mnenjem izvedenca A.A., tožena stranka izpostavlja, da niti prvostopenjsko niti pritožbeno sodišče niti tožena stranka niso strokovnjaki s področja varstva pri delu, tako da niso mogli vedeti, da je mnenje izvedenca Pavliča nestrokovno. Izvedenec A.B. je hkrati izvedenec s področja gradbeništva in varstva pri delu, s 30 letnimi izkušnjami, tako da vsekakor razpolaga z večjim strokovnim znanjem kot izvedenec A.A..

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, pa tudi dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo ugotovljeno pravilno in popolno.

Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno zavrglo predlog tožene stranke za obnovo postopka, končanega s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 3/2009 z dne 22. 12. 2010, ki je bila delno spremenjena in deloma potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 228/2011 z dne 20. 5. 2011. Pravilno je ugotovilo, da je predlog za obnovo postopka, s katerim tožena stranka uveljavlja obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena ZPP, nedovoljen. Svojo odločitev pa je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 394. in 395. člena ZPP.

Skladno z določbo 10. točke 394. člena ZPP se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Po določbi 2. odstavka 395. člena ZPP se sme zaradi okoliščin, ki so naštete v 1., 8., 9. in 10. točki 394. člena tega zakona, obnova postopka dovoliti samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da izvedensko mnenje, pridobljeno v drugem sodnem postopku, ki ni enako izvedenskemu mnenju, ki je bilo pridobljeno v obravnavani zadevi, ne predstavlja novega dokaza, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati kot obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena ZPP, zlasti pa ne gre za dokaz, ki ga stranka brez svoje krivde ne bi mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Tožena stranka je imela vse možnosti v postopku pred sodiščem predlagati novega izvedenca, v skladu s pravili ZPP, ki opredeljujejo dokazovanje z izvedenci, ki jih je prvostopenjsko sodišče pravilno povzelo in upoštevalo pri odločanju. Stranka ima pravico in možnost tekom postopka na prvi stopnji ali v pritožbenem postopku, to je v pravnem sredstvu, uveljavljati nejasnosti, nepopolnosti, pomanjkljivosti v podanem izvedenskem mnenju in v primeru, če so njena stališča ustrezno argumentirana in prepričljiva, doseči, da se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci. Zato je mogoče le pritrditi stališču sodišča prve stopnje, ki je izpostavilo, da je v obravnavanem primeru zgolj toženi stranki pripisati, da ni bila dovolj skrbna in da ni izrabila vseh možnosti za pridobitev pravilnega in strokovnega izvedenskega mnenja v zvezi s spornimi vprašanji. Pritožbene navedbe tožene stranke s tem v zvezi so zato povsem neutemeljene. Zlasti nesprejemljivo pa je mnenje tožene stranke, da niti sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje niti tožena stranka niso strokovnjaki s področja varstva pri delu in zato nista mogli vedeti, da izvedenec A.A. podaja „nestrokovno mnenje“. Če je tožena stranka dvomila v pravilnost in strokovnost podanega mnenja izvedenca A.A., bi svoj dvom že v predhodnem postopku (na prvi ali drugi stopnji) morala utemeljiti s prepričljivimi argumenti (lahko tudi z mnenji drugih strokovnjakov), s čimer bi dosegla ponovitev dokazovanja z istim ali z drugimi izvedenci v smislu 254. člena ZPP. Ker tega ni storila, ne more domnevne „nestrokovnosti“ izvedenskega mnenja dokazovati s kasneje pridobljenim novim dokazom, to je z izvedenskim mnenjem drugega izvedenca v drugem sodnem sporu, saj niso podani pogoji za dovolitev obnove postopka v smislu citirane določbe 2. odstavka 395. člena ZPP.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).