VSL sklep PRp 946/2010

Pritožbi zagovornika obdolženega se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

:

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženec spoznan za odgovornega prekrška iz d. točke sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), za katerega mu je bila izrečena globa 1.000,00 EUR (dovoljeno mu je bilo obročno plačilo v 6 mesečnih obrokih) in stranska sankcija 9 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom »B« kategorije, stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila pa mu je bila odpuščena, naloženo pa mu je bilo še plačilo sodne takse kot stroškov postopka.

V pritožbi proti izpodbijani sodbi obdolženčev zagovornik navaja, da se obdolženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Z izpodbijano sodbo je bila obdolžencu kršena ustavna pravica enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave Republike Slovenije (Ustave), saj mu ni bila pokazana izmerjena hitrost na merilniku, kot je to omogočeno vsem ostalim državljanom Republike Slovenije, kljub temu da je to zahteval. Ko je policista vprašal, kje lahko vidi izmerjeno hitrost in kje je radar sploh bil, mu je ta dejal, naj se zapelje nazaj, pa bo videl, ter si tam hitrost lahko tudi pogleda. To gotovo ni ustrezna možnost seznanitve obdolženca z rezultatom. Z nezmožnostjo pogleda v izmerjeno hitrost je bil obdolžencu kršen tudi 22. člen Ustave – načelo enakega varstva pravic, saj imajo vsi ostali obdolženci to možnost in pravico. Hkrati mu je s tem kršen tudi 29. člen Ustave, in sicer obdolženi ni imel možnosti obrambe, če mu policist ni predočil in pokazal, kolikšno hitrost je izmeril. Sam pa seveda ne bo iskal civilnega avtomobila, kjer se morebiti nahaja radar. Obdolženi dvomi, da se tako čas meritve, izmerjena hitrost kot tudi fotografija nahajajo v spisu, saj ko je bil zaslišan teh podatkov v spisu ni bilo, saj si jih je želel ogledati. Po stališču priložene sodbe PRp 1524/2009 obdolženi mora biti ustrezno seznanjen z rezultatom meritve, ali s tem, da se mu izročijo fotografije in izpiski, ali pa pokaže izmerjena vrednost takoj na kraju samem. Nič od navedenega obdolženemu v konkretnem primeru ni bilo omogočeno, kar je v nasprotju tako z zakonom kot tudi Ustavo.

Pritožba je utemeljena.

Po proučitvi in oceni zbranega dokaznega gradiva v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti glede obstoja bistvenih kršitev določb postopka ali kršitev materialnih določb zakona o prekrških ali predpisa, ki določa prekršek, na katere mora višje sodišče, glede na določilo 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1), paziti po uradni dolžnosti, višje sodišče ugotavlja, da obdolženčev zagovornik v pritožbi utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku absolutnega značaja iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj se sodba o prekršku opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, oprlo predvsem na zapisnik PP o nadzoru hitrosti z dne 21. 6. 2010 in fotografijo očitane hitrosti, ki je bila posneta z merilnikom hitrosti TRAFFIpatrol VIDEO, iz katere je razvidno, da je voznik osebnega avtomobila reg. št. NM dne 21. 6. 2009 ob 17:07:15 uri vozil s hitrostjo 86 km/h, čeprav je bila hitrost omejena na 50 km/h in da je bila meritev opravljena na razdalji 153 metrov. V postopku zaslišana policista sta izpovedala, da obdolžencu rezultat meritve ni bil pokazan na kraju storitve prekrška, temveč mu je bila prekoračitev hitrosti le predočena, ker je bil ustavljen kakšnih 300 metrov od opravljene meritve, morala pa bi biti izdelana tudi fotografija. Ko je bil obdolženec pred sodiščem prve stopnje 17. 2. 2010 zaslišan je izpovedal, da mu je policist le povedal, da je prekoračil dovoljeno hitrost, kar je bilo ugotovljeno z mobilnim radarjem, o prekoračitvi hitrosti pa ni prejel nobenega dokazila, niti na merilniku hitrosti niti pozneje fotografije. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je sodišče po obdolženčevem zaslišanju in zaslišanju policistov 26. 5. 2010 PP zaprosilo, da pošlje listino o nadzoru hitrosti in fotografijo opravljeni meritvi. PP je nato 16. 6. 2010 sodišču posredovala fotokopijo zapisnika o nadzoru hitrosti ter fotokopijo fotografije osebnega avtomobila, s katerim je v naselju obdolženec prekoračil največjo dovoljeno hitrost vožnje. Sodišče prve stopnje pred odločitvijo o prekršku obdolžencu ni predočilo niti zapisnika o meritvi hitrosti, niti fotografije o opravljeni meritvi, čeprav gre za obremenilna dokaza, na katera se v odločilni meri opira odločitev o obdolženčevi odgovornosti.

Bistvo pravičnega postopka o prekršku je tudi pravica do poštenega sojenja, ki sicer v Ustavi ni neposredno določena, izhaja pa iz vrste pravic v postopku o prekršku med njimi tudi tistih, ki zadevajo pravico do obrambe. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že v več svojih odločbah navedlo, da je za pošteno sojenje bistveno, da ima oseba, katere pravica, dolžnost ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena. Pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca je analogna pravici stranke v civilnem in upravnem postopku, da predlaga dokaze in se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke ter do rezultatov dokazovanja (na primer odločba Ustavnega sodišča, št. Up 751/02 itd.). Pravna jamstva tako tudi v postopku o prekršku obdolžencu zagotavljajo, da se lahko izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo in da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist ter da ga bo sodišče na njegovo zahtevo povabilo k posameznim procesnim dejanjem (četrti odstavek 114. člena ZP-1, tretja alineja 29. člena Ustave). Za uresničitev te pravice je tako potrebno med drugim obdolžencu omogočiti, da se seznani z vsemi obremenilnimi dokazi, na katere se opira odločitev o njegovi odgovornosti. S tem, ko je sodišče prve stopnje o obdolženčevi odgovornosti odločilo, ne da bi ga seznanilo z dokazi, na katere je v odločilni meri oprlo svojo odločitev, pa je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe, ki sodi med z Ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine, saj se je sodišče pri svoji odločitvi o obdolženčevi odgovornosti bistveno oprlo na zapisnik o opravljeni meritvi in fotografijo, torej na obremenilna dokaza, s katerima se obdolžencu dokazuje prekoračitev dovoljene hitrosti pri vožnji skozi naselje.

Višje sodišče je zato ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika in odločitev sodišča prve stopnje, na podlagi osmega odstavka 163. člena ZP-1, razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka in novo odločanje s tem, da obdolženca ponovno vabi na zaslišanje in mu predoči oba obremenilna dokaza, in mu omogoči, da o obremenilnih dokazih zavzame stališče.