VSL sodba in sklep II Kp 1364/2009

Ob ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega F. K. in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba:

1.
pod točko 1 spremeni tako, da se

obdolženega F. K. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku

o p r o s t i o b t o ž b e ,

da je v stanju, ko je bila njegova zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana, ogrožal varnost drugega in s tem v javnosti povzročil prestrašenost in zgražanje tako,

da je neugotovljenega dne v poletnih mesecih leta 2007 na V. št. 16 a, potem ko se je z avtomobilom pripeljal in sunkovito zavrl pred kletjo P. V., le-temu zagrozil, da ga bo pospravil in kričal, da je „prišel po svoje“, ob tem pa se prijemal za hlačni žep, nato pa skočil do svojega vozila ter začel odpirati prtljažnik, zaradi česar vse se je P. V. resno prestrašil in zbežal v klet ter se skril, nato pa skozi okno splezal iz kleti in se skril v hiši, prisotni E. V. in O. S. pa sta bili prestrašeni, B. S. pa se je nad njegovim ravnanjem zgražal,

dejanje pa je storil, ko je bila njegova zmožnost razumeti pomen svojih dejanj in imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi paranoidne in čustveno neuravnovešene osebnostne motnje in organske možganske oškodovanosti bistveno zmanjšana,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje nasilništva po 1. odst. 299. člena Kazenskega zakonika v zvezi z 2. odst. 16. člena Kazenskega zakonika.

Na podlagi 1. odst. 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, v kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov, proračun.

2.

Pod točko 2 razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

:

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Krškem obdolženega F. K. spoznalo za krivega pod točko 1 kaznivega dejanja nasilništva po 1. odst. 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z 2. odst. 16. člena KZ in pod točko 2 kaznivega dejanja nasilništva po 2. odst. 296. člena Kazenskega zakonika – 1 (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 3. odst. 29. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom in mu za kaznivo dejanje pod točko 1 določilo kazen štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 pa mu je določilo kazen šest mesecev zapora. Nato mu je ob uporabi določil o steku določilo enotno kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Ukrep varstvenega nadzorstva mu je izreklo za čas treh let in mu določilo navodilo, da obiskuje psihiatrično ambulanto v Z. d. B.. Odločilo je, da se bo ukrep izvajal preko določenega svetovalca za socialno delo K.. Obdolžencu je v določeno enotno kazen zapora vštelo čas pridržanja in pripora od 23.5.2009 od 10:45 ure dalje. Odločilo je še, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, potrebne izdatke in nagrado zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti in sodno takso.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila:

obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu za obe kaznivi dejanji izreče (pravilno določi) zaporno kazen, nato pa mu izreče primerno enotno kazen zapora.

Na pritožbo okrožne državne tožilke je odgovoril obdolženčev zagovornik in predlagal njeno zavrnitev.

Višja državna tožilka V. N. je v pisnem mnenju, ki ga je podala na podlagi določbe 2. odst. 445. člena ZKP, predlagala, da se pritožba obdolženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljena, ugodi pa se pritožbi okrožne državne tožilke.

Pritožba obdolženčevega zagovornika je utemeljena, sodbo pa je sodišče druge stopnje spremenilo tudi po uradni dolžnosti.

Glede kaznivega dejanja opisanega pod točko 1

Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti po 1. odst. 383. člena ZKP ugotovilo, da je podana kršitev določb kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

Po določbi 3. člena KZ se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, če pa se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni, se uporablja zakon, ki je za storilca milejši. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v času storitve kaznivega dejanja opisanega pod točko 1 izreka sodbe veljal Kazenski zakonik (KZ UPB-1), vendar pa se je po storitvi kaznivega dejanja zakon spremenil, novi zakon (KZ-1) pa je za obdolženca milejši, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

Iz opisa kaznivega dejanja v sodbi je razvidno, da je obdolženec poleti leta 2007 oškodovancu V. zagrozil, da ga bo pospravil in kričal, da je prišel po svoje, se ob tem prijemal za hlačni žep, nato pa skočil do vozila in začel odpirati prtljažnik, zaradi česar se je oškodovanec prestrašil in zbežal v klet ter se skril, prisotni E. V. in O. S. sta bili prestrašeni, B. S. pa se je nad njegovim ravnanjem zgražal.

Kaznivo dejanje nasilništva po 1. odst. 299. člena KZ UPB-1 je storil, kdor je drugega hudo žalil, z njim grdo ravnal, mu delal nasilje ali ogrožal njegovo varnost in s tem v javnosti ali družini povzročil ogroženost, zgražanje ali prestrašenost. Poleg posledic storilčevega izvršitvenega dejanja je za obstoj kaznivega dejanja morala nastati ogroženost, zgražanje ali prestrašenost v javnosti in družini, te posledice pa so morale biti v vzročni zvezi s storilčevim ravnanjem, med samim dejanjem in to posledico pa je morala biti določena časovna povezanost. Za kaznivo dejanje po 1. odst. 299. člena KZ je bila predpisana kazen zapora do dveh let.

S 1.11.2008 je začel veljati nov Kazenski zakonik (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/08). V KZ-1 je kaznivo dejanje nasilništva opredeljeno v 296. členu. Kaznivo dejanje po 1. odst. 296. člena KZ-1 stori, kdor z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče in ponižujoče kaznuje, ga s silo ali grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja ali mu jemlje svobodo gibanja, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v podrejen položaj. Predpisana kazen za kaznivo dejanje nasilništva po 1. odst. 296. člena KZ-1 je zapor do dveh let. V primerjavi s kaznivim dejanjem nasilništva po 1. odst. 299. člena KZ je po 1. odst. 296. člena KZ-1 določena nova posledica, da mora storilec s svojim ravnanjem drugega spraviti v podrejen položaj, ni pa več element kaznivega dejanja posledica, da mora storilec s svojim ravnanjem v javnosti ali družini povzročiti ogroženost, zgražanje ali prestrašenost. Besedne zveze spravljanje v podrejen položaj ni mogoče razumeti zgolj kot neko ciljno ravnanje, s katerim hoče ena oseba podrediti drugo, da ta upošteva njegovo voljo oziroma zahteve, ampak tudi ravnanje v primerih, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, inferioren položaj oziroma kadar storilec z uporabo nasilja z jemanjem svobode gibanja, ali preganjanjem, oškodovancu odvzame svobodo odločanja o svojem ravnanju, kadar pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje ipd, večje intenzivnosti in trajanja. Ker niti iz opisa kaznivega dejanja pod točko 1 niti iz razlogov sodbe ne izhaja, da je bil zaradi obdolženčevega ravnanja oškodovanec spravljen v podrejen položaj (obdolženec je namreč oškodovancu zagrozil le enkrat, zato ni mogoče govoriti o oškodovančevem strahu večje intenzivnosti in trajanja), sodišče druge stopnje ugotavlja, da dejanje, ki se očita obdolžencu, nima vseh znakov kaznivega dejanja nasilništva po novem 296. členu KZ-1 (in je zato za obdolženca milejši zakon). Sodišče druge stopnje sicer ugotavlja, da so v opisu obdolženčevega ravnanja navedena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odst. 135. KZ-1. Vendar gre za predlagalni delikt, obdolženčev zagovornik v pritožbi pa utemeljeno opozarja, da oškodovanec V. predlogov za pregon ni podal. Oškodovanec pa je za storilca in dejanje izvedel ob sami storitvi dejanja, ki ga ni prijavil. Neobstoj predloga za pregon pri predlagalnem deliktu izključuje nadaljnji kazenski pregon obdolženca, zato pritožbeno sodišče obstoja milejšega kaznivega dejanja po 135. členu KZ-1 ni moglo ugotavljati. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. odst. 394. člena ZKP sodbo spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje pod točko 1.

Zaradi takšne odločitve sodišče druge stopnje ostalih pritožbenih navedb pritožnikov, ki se nanašajo na to kaznivo dejanje, ni presojalo.

Ker je bil obdolženec oproščen obtožbe, za kaznivo dejanje pod točko 1 je sodišče druge stopnje odločilo, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika v tem delu bremenijo proračun, v kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov (1. odst. 96. člena ZKP).

Glede kaznivega dejanja pod točko 2

Obdolženčev zagovornik v pritožbi sicer pravilno opozarja, da je v izreku sodbe napačno navedeno, da se obdolžencu očitajo tri kazniva dejanja, saj opis kaznivega dejanja pod točkama 2 in 3 pravzaprav pomeni celoto. Ni pa se mogoče strinjati s pritožnikom, da je zato izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju (11. točka 1. odst. 371. člena ZKP), saj gre za očitno pisno napako.

Utemeljeno pritožnik opozarja, da obdolženi s tem, ko je dne 14.4.2009 dvakrat zbudil družino B. ter Z. B., ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva. Sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi določbe 1. odst. 383. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP ugotavlja, da obdolženec tudi s tem, ko je B. in Z. B. nadlegoval po telefonu, jim prepovedal uporabo poti, na lokalno cesto večkrat postavljal ovire in jim s tem onemogočal dostop z avtomobilom do travnika ter se približeval njihovi hiši, ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva po 1. odst. 296. člena KZ-1. Kaznivo dejanje nasilništva je uvrščeno v 29. poglavje KZ-1, ki vsebuje kazniva dejanja zoper javni red in mir. Takim dejanjem je skupno, da je njihov objekt varstva javni red (in mir), ki predstavlja skupnost vrednot, pomembnih za sobivanje ljudi v najširšem smislu. Vendar pa vsaka protipravna uporaba sile še ne pomeni kaznivega dejanja nasilništva. Zanj je značilno izvajanje nasilja zaradi nasilja oziroma izživljanje z nasiljem, ki se lahko izvaja in kaže na različne načine. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je obdolženec s tem, ko je zbujal B. in Z. B. ponoči, jih nadlegoval po telefonu in jim onemogočal uporabo lokalne ceste z nameščanjem ovir nanjo, vsekakor ravnal protipravno in je oškodovance s takšnim ravnanjem vznemirjal in jim oteževal dostop do njihove zemlje, ni pa to njegovo ravnanje predstavljalo znakov kaznivega dejanja nasilništva po 296. členu KZ-1. Obdolženec namreč s takšnim ravnanjem ni izpolnil izvršitvene oblike, ki se mu očita v obtožbi (da je s silo in grožnjo z neposrednim napadom na življenje oškodovance preganjal in jih drugače z nasilnim omejevanjem pravic spravljal v podrejen položaj), prav tako pa ne katere druge izvršitvene oblike po 1. odst. 296. člena KZ-1. Obdolženec namreč ob teh dejanjih oškodovancem ni grozil ali zoper njih uporabljal sile, z nameščanjem ovir na lokalno cesto pa jim tudi ni omejeval njihovih pravic z nasiljem.

Je pa mogoče obdolženčevo grožnjo s pobojem B. (ki jo je izrekel J. K.) ter grožnjo, da bo I. in B. B. pospravil in ju dal v mrliški tilt (ki jo je izrekel I. B.), vsekakor šteti kot ravnanje, ki ima znake kaznivega dejanja. Sicer tudi v tem primeru ne gre za kaznivo dejanje nasilništva, saj ni izpolnjen zakonski pogoj spravljanja v podrejen položaj. Že zgoraj je bilo namreč pojasnjeno, da mora biti ravnanje v primerih, ko obdolženec z izvajanjem nasilja žrtev spravi v inferioren položaj, večje intenzivnosti in trajanja. V tem primeru, je obdolženi grožnji izrekel 22. in 23.5.2009, z njima so bili oškodovanci seznanjeni 23.5.2009, istega dne pa je tudi posredovala policija in je bila obdolžencu odvzeta prostost, zato ni šlo za podrejen položaj večje intenzivnosti in trajanja. Sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da so v opisu obdolženčevega ravnanja glede izrečenih groženj navedena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odst. 135. KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor ogrozi varnost kakšne osebe z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. Po 2. odst. 135. člena KZ se pregon za to kaznivo dejanje začne na predlog. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je predlog za pregon podala oškodovanka I. B. (list. št. 10). Oškodovanci B. B., B. B. in Z. B. izrecno predloga za pregon niso podali, so pa v uradnih zaznamkih povzete njihove izjave, ki so jih podali na policiji dne 24.5.2009 (list. št. 26-28). Od oškodovanke S. B. v spisu ni niti predloga za pregon, niti uradnega zaznamka o opravljenem razgovoru z njo. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti je osebno kaznivo dejanje, kar pomeni, da je podano toliko kaznivih dejanj ogrožanja varnosti, kolikor je oškodovancev. Vsak oškodovanec posebej pa mora podati tudi predlog za pregon.

Ker iz spisovnih podatkov ni jasno, ali so vsi oškodovanci podali predlog za pregon, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje najprej moralo ugotoviti, ali so podani predlogi za pregon tudi s strani B., B. in S. B. ter Z. B., ki so procesna predpostavka za nadaljevanje kazenskega pregona. Če bo ugotovilo, da so s strani oškodovancev podani pravočasni predlogi za pregon, pa bo moralo ponovno izvesti vse že izvedene dokaze in nato presoditi, ali so obdolžencu dokazana kazniva dejanja ogrožanja varnosti. Svoje zaključke pa bo sodišče prve stopnje moralo v sodbi prepričljivo obrazložiti.

Za ostale pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da so neutemeljene oziroma nerelevantne glede na zgornjo odločitev.

Pritožnik izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje glede zavrnjenih dokaznih predlogov. Sodišče prve stopnje je tudi po mnenju pritožbenega sodišča predlagane dokazne predloge s strani obrambe utemeljeno zavrnilo, svojo odločitev pa je tudi primerno obrazložilo. Zato pritožnik zgolj s pavšalnimi navedbami, da je sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo kršilo človekove pravice in bi priče moralo zaslišati, ne more uspeti.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče sodbo pod točko 2 razveljavilo, se pritožbene navedbe glede zaslišanja S. in B. B., izkažejo za nerelevantne. Ne glede na to, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpovedbi S. in B. B. smelo prebrati, saj se je s tem obdolženi izrecno strinjal. Pritožnik pa tudi neutemeljeno navaja, da se obdolženi svojih pravic v kazenskem postopku glede na možgansko okvaro ne zaveda, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je možganska okvara pri obdolžencu vplivala predvsem na zmožnost obvladovanja čustvenih impulzov, sicer pa je obdolženi povprečno inteligentna oseba, pa tudi iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženec v kazenskem postopku aktivno sodeloval.

Prav tako so nerelevantne pritožbene navedbe glede števila očitanih kaznivih dejanj v zahtevi za preiskavo ter obdolženčevih groženj na državno tožilstvo. Tudi zavzemanje pritožnika za postavitev novega izvedenca nevrologa je neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je tak dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, poleg tega pa se pritožnik zavzema za postavitev novega izvedenca zato, da bi ugotovil, da obdolženi ni sposoben bivati v zaporu, kar pa ni več pomembno glede na to, da je bil obdolženec iz pripora izpuščen.

Glede pritožbe okrožne državne tožilke

Ker je pritožbeno sodišče glede dejanja pod točko 1 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo obtožbenega očitka, glede dejanja pod točko 2 pa je sodbo razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbe okrožne državne tožilke, ki je izpodbijala le odločbo o kazenski sankciji, ni presojalo.