UPRS sodba II U 75/2010

1. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba župana občine Muta št. 35103-0018/2003-8 z dne 11. 1. 2010 se odpravi in se zadeva vrne županu Občine Muta v ponovno odločanje.
2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 80 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Prvostopenjski organ je z odločbo z dne 7. 12. 2009 tožniku kot investitorju zaradi dozidave garaž k stanovanjskemu bloku in spremembe prostorov v stanovanjskem bloku, ki stoji na parceli št. 256/12 in 256/20, k.o. ..., odmeril sorazmerni del stroškov za opremljanje stavbnega zemljišča v višini 2.415,76 EUR. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik k svoji vlogi priložil projekt št. 16PGD/2009 iz septembra 2009, ki ga je izdelal A. d.o.o. Iz listin tega projekta je organ ugotovil, da je tožnik spremenil stanovanjski blok z dozidavo garaž in spremembo bivalnih prostorov, saj je po projektu spremenjena koristna neto površina objekta. Pri izračunu se pri individualni in komunalni rabi upoštevata različni površini. Po opremljenosti s komunalnimi objekti individualne rabe je zemljišče razvrščeno v IV. kategorijo in 2. skupino, dejansko pa je opremljeno z vodovodom, ki predstavlja 31 % strukturni delež. Ni možen priključek na vse komunalne objekte individualne rabe, saj ni možen priklop na kanalizacijo. Po opremljenosti s komunalnimi objekti kolektivne rabe pa je zemljišče razvrščeno v V. kategorijo in 2. skupino izkoriščenosti, dejansko pa je opremljeno s cesto, ki predstavlja 83 % strukturni delež. Nato navaja izračun individualne in kolektivne komunalne rabe ter na njuni podlagi opravljen izračun odmere komunalnega prispevka.

Po pritožbi tožnika je drugostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo (poimenovano nadomestna), s katero je tožniku odmeril sorazmerni del stroškov za opremljanje stavbnega zemljišča v zvezi z zgoraj navedeno gradnjo v znesku 2.134,91 EUR. V svoji obrazložitvi navaja, da je bila tožniku odločba o komunalnem prispevku z dne 7. 12. 2009 izdana na podlagi predloženega projekta o spremembi gradbenega dovoljenja za že zgrajen stanovanjski blok s spremembami, tako da se bo iz dveh garaž in dveh shramb uredilo stanovanje za invalida in se bodo prizidale štiri garaže. Pri prvem izračunu niso bile zajete površine balkonov, napačno pa je bila upoštevana tudi površina terase na garažah. Zato je drugostopenjski organ ponovno ugotovil neto površine iz projekta št. J-14/02 iz decembra 2002, ki ga je izdelal B. d.o.o., ki so bile obračunane v odločbi o komunalnem prispevku št. 35103-18/2003-03 z dne 2. 6. 2003 in tako ugotovil, da se niso upoštevale površine balkonov in da so v neto površinah upoštevane terase s faktorjem 0,50. Pri ponovnem izračunu komunalnega prispevka po projektu št. 16 PGD/2009 iz novembra 2009, ki ga je izdelal A. d.o.o., je organ upošteval neto površine iz novega projekta dodatno pridobljenih prostorov- stanovanjska površina in garaže ter obračunano površino iz starega objekta (2 X 7,15), z zmanjšanim 0,25 faktorjem na celotno površino terase, tako da je s tem pridobil drugačno skupno površino dveh teras. Nato navaja ponovni izračun za individualno komunalno rabo ter izračun za kolektivno komunalno rabo in nato skupni izračun odmere komunalnega prispevka. Navaja še, da je tožnik priložil gradbeno dovoljenje iz leta 1985 za izgradnjo stanovanjske hiše na fizično ime na parceli št. 256/12, k.o. ..., pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča iz leta 1990, v kateri je v 8. členu navedeno, da prevzemnik stavbnega zemljišče prevzame vse stroške, navedene v 4. in 5. členu pogodbe in sicer nosi tudi stroške priključkov na komunalne naprave. Ker v letih od 1985 do 11. 8. 2005 za parc. št. 256/12, k.o. ..., ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, drugostopenjski organ ugotavlja, da komunalni prispevek na tej premičnini še ni bil poravnan.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu ZUS-1 ter sodišču predlaga, da odpravi tako odločbo Občine Muta z dne 7. 12. 2009, kakor tudi odločbo župana Občine Muta z dne 11. 1. 2010 in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek pred prvostopenjski organ. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je pri Občini Muta zaradi dozidave garaž zaprosil za odmero sorazmernega dela stroškov za opremljanje stavbnega zemljišča na parc. št. 256/12 in 256/20, k.o. ..., ki jih je občina s prvostopno odločbo z dne 7. 12. 2009 odmerila na 2.415,76 EUR; po pritožbi tožnika pa je po županu kot drugostopenjskem organu izdala „nadomestno“ odločbo o komunalnem prispevku z dne 11. 1. 2010, s katero je odločila, da znaša nov izračun 2.134,91 EUR. Navaja, da je izpodbijana drugostopna odločba župana občine izdana na podlagi predpisa, ki mu ni poznan, niti ni sestavni del pravnega reda v Republiki Sloveniji, saj Zakon o urejanju zemljišča (Uradni list RS, št. 11/02) ne obstaja in ga tožnik ni uspel najti. Nadalje navaja, da je tožena stranka po njegovi pritožbi izdala novo odločbo na podlagi 242. člena ZUP, ki jo je poimenovala kot nadomestna. Takšna odločba nadomesti prejšnjo odločbo, izda pa jo prvostopenjski upravni organ, vendar iz izpodbijane odločbe ni razvidno ali je izdana na podlagi 242., 243. ali 244. člena ZUP, saj se v uvodu izpodbijana odločba o tem ne izreče. Vendar pa vse predpostavke zakonske podlage po 242., 243. ali 244. člena ZUP predvidevajo, da nova odločba nadomesti prejšnjo odločbo, o čemer bi se morala izpodbijana nadomestna odločba izreči, pa se ne, tožnik kot stranka v postopku pa bi imel zoper takšno odločbo pravico do pritožbe, o kateri bi se šele nato izrekel župan občine kot drugostopenjski organ, ki bi mu moral prvostopenjski organ zadevo odstopiti v reševanje na podlagi 245. člena ZUP. Zato meni, da je tudi pravni pouk izpodbijane odločbe napačen, saj če je bila v predmetni zadevi izdana nadomestna odločba na podlagi 242., 243. ali 244. člena ZUP, bi morala le-ta v izreku predhodno odločbo razveljaviti oz. spremeniti, pa tega ne stori; zoper takšno odločbo pa je dopustna pritožba bodisi po 2. odstavku 242. člena, bodisi po 4. odstavku 243. člena, bodisi po 2. odstavku 244. člena ZUP, tožena stranka pa je tožnika napotila na pot upravnega spora, po čemer se je tožnik tudi ravnal. Tožnik namreč ne more razbrati ali je v zadevi odločil drugostopenjski organ, torej župan občine na podlagi 251. člena ZUP in je pri tem prišlo v uvodu izpodbijane odločbe do napačne navedbe zakonske podlage in napačne navedbe organa, ki je naveden zgolj kot „občinski organ Občine Muta“ ali pa je župan občine odločil z nadomestno odločbo, za kar ni pristojen, prav tako pa tožnik, glede na podpis izdane odločbe, zgolj sklepa, da je bila izdana v pritožbenem postopku, kjer je za odločanje pristojen župan kot predstojnik in s tem kot drugostopenjski organ. Nadalje tožnik, kar zadeva ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani odločbi, navaja, da je toženi stranki dostavil gradbeno dovoljenje št. 351-138/81-4/5 z dne 23. 10. 1985 za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 256/12, k.o. ..., prav tako tudi odločbo o lokacijskem dovoljenju za gradnjo stanovanjske hiše na isti parcelni št., ki jo je izdal Komite za družbeno planiranje in gospodarstvo Občine Radlje ob Dravi kot pravni prednik Občine Muta in pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča z dne 22. 10. 1990, sklenjeno med C. in D., n. sub. o., v kateri je razvidno, da je bil že odmerjen in plačan komunalni prispevek za objekt 9 x 9 m v dveh etažah, kar pomeni 162 m2 bruto površine, za objekt na parc. št. 256/12, k.o. ... v izmeri 738 m2, kot je razvidno iz navedene pogodbe, v višini 60.798,10 DIN, ki je bil tudi plačan dne 4. 12. 1990. Ti dokumenti so bili toženi stranki dostavljeni in prav zaradi njih je tožnik vložil pritožbo zoper prvo odločbo, saj se z izračunom nadomestila ni strinjal, upoštevaje, da je to že bilo poravnano v višini 60.798,10 DIN, v okviru skupnega zneska 213.470,20 DIN, plačanega na dan 4. 12. 1990; 60.798,10 DIN na dan 4. 12. 1990 pa v revalizirani vrednosti na dan 9. 2. 2010 znese 5.832,19 EUR. Ker izpodbijana odločba v ničemer ne obrazloži v kakšni zvezi bi bilo plačilo komunalnega prispevka za parc. št. 256/12 k.o. ..., v letih od 1985 do 11. 8. 2005, tožnik izpodbijane odločbe ne more preizkusiti, vendar pa izhaja iz tega, da če je bil prispevek plačan, se mora to tudi upoštevati pri odmeri le-tega, če objekt, za katerega je bil plačan prispevek, ni bil zgrajen, tako kot v danem primeru. Tožena stranka pa navedenega pri odmeri nadomestila ni upoštevala, niti se do navedenega ni opredelila in je tudi zmotno ugotovila dejansko stanje oz. iz dejanskega stanja napravila napačni zaključek, saj ni upoštevala plačila nadomestila 60.798 DIN na dan 4. 12. 1990, čeprav je za to vedela. Celo več, tožena stranka je sama ugotovila, da je tožnik priložil gradbeno dovoljenje iz leta 1985, nato pa navedla, da v letih od 1985 do 11. 8. 2005 za parc. št. 256/12, k.o. ..., ni bilo izdano gradbeno dovoljenje. Tožnik torej meni, da je potrebno navedeni komunalni prispevek za parc. št. 256/12, k.o. ..., v znesku 60.798,10 DIN, plačan na dan 4. 12. 1999, upoštevati v revalorizirani vrednosti na dan 9. 2. 2010, to je v znesku 5.832,19 EUR in glede na obračunan in plačan komunalni prispevek za navedeno zemljišče v okviru ugotovitvenega postopka dognati prejeta plačila komunalnega prispevka in za tako plačan komunalni prispevek v revalorizirani višini oprostiti tožnika kot investitorja pri odmeri nadaljnjega komunalnega prispevka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik dne 2. 6. 2003 na Občini Muta vložil vlogo - preveritev možnosti posega v prostor za izgradnjo stanovanjskega bloka na parc. št. 256/12, k.o. ... Glede na to, da na podlagi Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za naselje Muta, ni možna blokovna gradnja, je tožnik vložil vlogo na občinski svet občine Muta za izdajo soglasja za gradnjo stanovanjskega bloka na navedenem zemljišču. Občinski svet je tožnikovo vlogo obravnaval na 4. redni seji dne 12. 5. 2003 in sprejel dva sklepa in sicer je iz sklepa št. 1 razvidno, da z najemno pogodbo občina Muta tožniku dovoljuje poseg v prostor v njeni lasti. Nato je tožnik dne 2. 6. 2003 vložil vlogo za izračun komunalnega prispevka za izgradnjo stanovanjskega bloka in mu je bila istega dne tudi posredovana odločba o komunalnem prispevku, v kateri je bil upoštevan polovični znesek komunalnega prispevka. Tožnik ni priložil nobene stare dokumentacije o komunalnem prispevku iz leta 1985 in 1990. Dne 22. 9. 2003 je občina Muta od Upravne enote Radlje ob Dravi prejela sklep, s katero je ta upravna enota tožnikovo vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrgla kot nepopolno. Dne 31. 5. 2004 je bilo izdano soglasje za uporabo kategorizirane občinske ceste. Zaradi spremembe Zakona o graditvi objektov je tožnik dne 27. 1. 2005 vložil vlogo za isti objekt za izdajo lokacijske informacije, ki je bila izdana dne 2. 2. 2005. Gradbeno dovoljenje za stanovanjski blok je bilo izdano 11. 8. 2005 in ga je občina prejela dne 16. 8. 2005. Dne 27. 7. 2009 je družba A. d.o.o. po pooblastilu tožnika podala vlogo za soglasje k projektni dokumentaciji za spremembo gradbenega dovoljenja za stanovanjski blok, h kateremu so bile prizidane garaže in nekatere notranje spremembe prostorov. Ker v vlogi ni bilo natančno navedeno besedilo spremembe gradbenega dovoljenja, je zahtevala spremembo, ki jo je prejela dne 1. 9. 2009. Dne 9. 9. 2009 je bilo podano soglasje k projektni dokumentaciji za spremembo gradbenega dovoljenja z določenimi pripombami, ki morajo biti upoštevane v projektu. Dne 8. 10. 2010 je bilo izdano soglasje k projektu PGD za spremembo gradbenega dovoljenja-projektni pogoji za uporabo ceste. Dne 2. 2. 2009 je bila podana vloga za odmero komunalnega prispevka za spremembe pri objektu in je bila taksa poravnana dne 3. 12. 2009. Dne 7. 12. 2009 je bila izdana odločba o odmeri komunalnega prispevka za razliko površine od izdane prve odločbe v letu 2003 na isti način obračuna, kajti občina še nima sprejetega Odloka o komunalnem opremljanju zemljišč. Tožnik je odločbo prejel dne 9. 12. 2009 in je v skladu s pravnim poukom vložil pritožbo na odločbo zaradi upoštevanja prevelike dodatne površine (pritožbe ni v arhivu, vendar je knjižena kot prispela pošta). Po oddani pritožbi je tožnik naknadno prinesel staro dokumentacijo, povezano s parcelno številko 256/12, k.o. ..., nakar je bil pozvan, da dostavi oba projekta, starega in novega, zaradi primerjave površin in zato je bila izdana nadomestna odločba s popravljenimi površinami. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje na ime E.E. in F.F. iz takratnega Titovega Velenja, vendar sta imenovana investitorja za pridobitev gradbenega dovoljenja poravnala spremembo namembnosti, ni pa navedene poravnave komunalnega prispevka. V primeru, da ga sta ga poravnala, jima je bil le-ta tudi vrnjen. Investitorja nista pričela z gradnjo, temveč je zemljišče odkupil takratni C., ki je nato sklenil pogodbo s D., v kateri je navedeno, da mora le-ta, poleg ostalih stroškov, poravnati tudi stroške priključkov na komunalne naprave, ker je bilo ugotovljeno, da komunalni prispevek ni bil poravnan. Ko je tožnik postal investitor, komunalni prispevek ni bil poravnan, zato je bil komunalni prispevek odmerjen tožniku. Dne 11. 2. 2010 je tožnik vložil zahtevek za vračilo komunalnega prispevka. Dne 8. 3. 2010 pa je prispelo gradbeno dovoljenje št. 351-181/2009-25, izdano dne 5. 3. 2010.

Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri postavljenem tožbenem zahtevku, v celoti prereka navedbe tožene stranke, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja in dodatno navaja, da se tožena stranka z ničemer ni opredelila do tožbenih razlogov v zvezi z zakonsko podlago za izdajo izpodbijanega akta, da tudi sama priznava, da nima sprejetega Odloka o komunalnem opremljanju zemljišč, ki bi bil podlaga za odmero komunalnega prispevka na podlagi zakona, s čemer samo potrjuje, da izračuna komunalnega prispevka ni oprla in utemeljila z ustreznim splošnim aktom in zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Dodaja tudi, da so obstoječi priključki na navedenem zemljišču za objekt, ki ga je zgradil tožnik, za časa gradnje že obstajali in je bil, kot in kar dokazuje tožnik, zanje plačan tudi komunalni prispevek, tožena stranka pa tudi ne trdi ali ne navaja kaj drugega, saj v svoji vlogi izrecno navaja, da komunalna oprema že obstaja. Poudarja, da je za ta postopek pravno relevantno predvsem dejstvo ali je bil komunalni prispevek v višini 213.470,20 DIN po plačilnem nalogu z dne 4. 12. 1990 plačan ali ne in kakšna je narava tega prispevka. O tem, da je bil prispevek plačan, pa je tožnik predložil zadosten dokaz.

Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika navaja, da je občina Muta z izdelavo katastra javne infrastrukture, ki je bil narejen v letu 2008, pristopila k programu opremljanja in Odloku o komunalnem prispevku, ki bo sprejet na junijski seji. Obračun komunalnega prispevka se naredi iz celotne ocenitve narejene komunalne infrastrukture na območju občine, ne pa samo za tisto področje, kjer se gradi. Res so bili na območju, kjer tožnik gradi, že priključki, vendar je del stroškov, s katerimi so se zgradili, poravnal šele v letu 2003 in razliko po pridobljeni površini v letu 2009, ne pa, kot navaja tožnik, da so to pokrili njegovi pravni predniki kot lastniki stavbnega zemljišča. Na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja investitor ni gradil, saj je zemljišče odkupil tedanji C. na podlagi kupne pogodbe z dne 1. 8. 1988, kar pomeni, da so bila investitorju vrnjena vsa sredstva, tudi komunalni prispevek, če je bil le-ta poravnan. Odločbe namreč občina ne poseduje. C. je odkupljeno zemljišče oddal stanovanjski B. Cena za zemljišče je bila določena v skladu z Odlokom o stavbnih zemljiščih v občini Radlje ob Dravi. Znesek 60.798,10 DIN je izračunan na podlagi navedenega odloka in predstavlja vrednost parcele glede na komunalno opremljenost lege zemljišča na m2. Za parc. št. 256/12, k.o. ..., so bila izdana tri gradbena dovoljenja in sicer v letu 1985, na podlagi katerega se ni gradilo, veljavnost pa je potekla po roku enega leta od izdaje; drugo je bilo izdano v letu 2005; tretja-sprememba pa v letu 2010. Da je tožnik plačal komunalni prispevek v višini 213.470,20 DIN, ne drži, saj je to odkupna cena iz pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča novemu kupcu in to je tedaj bila B., ki je zemljišče prodala naprej fizični osebi, ki ni sedanji lastnik oz. tožnik. Iz plačilnega naloga - transakcija med B. in C. je razvidno, da je bil nakup zemljišča ocenjen v višini 213.470,20 DIN, z dne 4. 12. 1990, namen nakazila plačilo računa za material, niti ni navedeno nakup zemljišča ali komunalni prispevek. Tožnik je torej poravnal komunalni prispevek za izgradnjo stanovanjskega bloka v letu 2003, za pridobitev gradbenega dovoljenja št. 35103-22/004-28 z dne 11. 8. 2005, ter v letu 2009 za pridobitev dodatnega gradbenega dovoljenja (spremembe) z dne 5. 3. 2010. Tožena stranka izpodbija, da je bil komunalni prispevek za gradnjo na parc. št. 256/12, k.o. ..., v višini 213.470,20 DIN, poravnan ob izdaji prvega gradbenega dovoljenja.

K 1. točki izreka :

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora odločba tožene stranke - župana občine, s katero je tožena stranka tožniku naložila v plačilo 2.134,91 EUR odmerjenega komunalnega prispevka. Da gre za odločbo, izdano v pritožbenem postopku, je po mnenju sodišča razvidno iz podpisa izpodbijane odločbe, glede na to, da se je pod odločbo kot občinski organ podpisal župan občine.

Iz uvoda izpodbijanega akta izhaja, da je bila zakonska podlaga za odločanje tožene stranke v konkretnem primeru določilo 143. in 144. člena Zakona o urejanju zemljišča (Uradni list RS, št. 11/02) in določila 242., 243. in 244. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V zvezi s citiranim Zakonom o urejanju zemljišča gre po mnenju sodišča zgolj za očitno pomoto v navedbi zakona, ki se sme po določilu 1. odstavka 223. člena ZUP popraviti vsak čas. Da gre za takšno očitno pomoto, izhaja predvsem iz tega, da je v prvostopenjskem aktu naveden Zakon o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 11/02) in gre torej zgolj za „prepisno“ napako. V zvezi s citiranimi določili 242., 243. in 244. člena ZUP, pa sodišče ugotavlja, da ta določila ne morejo biti podlaga za odločitev tožene stranke v konkretnem primeru. Po teh določilih namreč postopa prvostopenjski organ v zvezi s pritožbo. V konkretnem primeru pa o tožnikovi pritožbi ni odločal prvostopenjski organ, temveč je o reševanju pritožbe odločal drugostopenjski organ. Drugostopenjski organ ima zakonsko podlago za odločanje v zvezi s pritožbo v 251. členu ZUP. Po določilu 2. odstavka 251. člena drugostopenjski organ odloči o pritožbi tako, da pritožbi ugodi, odpravi odločbo prve stopnje in s svojo odločbo sam reši zadevo. V konkretnem primeru tožena stranka ni ravnala po določilu 2. odstavka 251. člena ZUP, ker je s svojo odločbo samo sama odločila o stvari, ne da bi odločbo prve stopnje odpravila. Ker tožena stranka odločbe prve stopnje ni odpravila, to pomeni, da jo je pustila v veljavi, tako da sedaj obstajata dve odločbi z različno vsebino o (istem) zahtevku. Ker torej tožena stranka pri postopanju s pritožbo ni ravnala po določilu 2. odstavka 251. člena ZUP, je po mnenju sodišča storila bistvene kršitve določb postopka, ki so oziroma so lahko vplivale na pravilnost in zakonitost odločbe in je bilo treba izpodbijano odločbo že iz tega razloga odpraviti. Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku, ob upoštevanju pravilne pravne podlage, odločiti tudi o pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje z dne 7. 12. 2009, saj o pritožbi sploh še ni bilo odločeno, ter pri svoji svoji odločitvi upoštevati tudi preostale tožbene navedbe, do katerih se sodišče, ker je izpodbijano odločbo odpravilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, ni posebej opredeljevalo.

K 2. točki izreka :

Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo tudi, da mu mora tožena stranka, v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim zakonskim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji senata in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca.