UPRS sodba III U 73/2012

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev nujne in izredne brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na drugi stopnji v zvezi s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS v Novi Gorici opr. št. III U 19/2012-3 z dne 25. 1. 2012 ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je po prejetju prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči tožene stranke v skladu z načelom ekonomičnosti postopka (14. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljnjem besedilu ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči – v nadaljnjem besedilu ZBPP) na podlagi 175. člena ZUP po uradni dolžnosti pridobila kopijo spornega sklepa Upravnega sodišča RS v Novi Gorici z dne 25. 1. 2012, s katerim je bila zavržena tožba tožeče stranke zoper sklep Carinskega urada Sežana št. DT 493-1812/2009-6 z dne 13. 6. 2011, s katerim je bilo odločeno, da se zoper tožečo stranko opravi izvršba neplačanih sodnih taks in stroškov izdaje izpodbijanega sklepa. Izpodbijani sklep Carinskega urada Sežana ni akt v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se lahko v upravnem sporu izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep Upravnega sodišča RS v Novi Gorici z dne 25. 11. 2011 o zavrženju tožbe temelji na pravilni pravni podlagi in ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča, zato vložitev pritožbe zoper ta sklep nima verjetnega izgled za uspeh in tako ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev Bpp Zato je prošnjo tožeče stranke za dodelitev Bpp v skladu s prvim odstavkom 24. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZBPP zavrnila kot neutemeljeno, ne da bi dalje preverjala, ali izpolnjuje finančni pogoj v skladu s 13. člena ZBPP.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga bistvene kršitve določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je Upravno sodišče s tem, ko je zavrnilo njeno prošnjo poseglo v njene pravice, saj je samo vsebinsko odločalo o morebitnem uspehu njene pritožbe, o kateri bi moralo odločiti Vrhovno sodišče. Tožeča stranka sama ne more nastopati pred Vrhovnim sodiščem RS, zato potrebuje brezplačno pravno pomoč, ki bi ji morala biti dodeljena v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča, da se mora dodeliti brezplačna pravna pomoč vse dokler ima oseba možnost uveljavljati pravna sredstva. Z zavrnitvijo dodelitve brezplačne pravne pomoči ji je bila njena pravica do pritožbe na Vrhovno sodišče omejena.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke, vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi ugotovitev izpodbijane odločbe, ki temelji na podatkih iz posredovanih spisov, je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabila Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljnjem besedilu ZBPP). Sodišče zaradi tega sprejema utemeljitev izpodbijane odločbe in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 72. člena ZUS-1). V zvezi s tožbo pa še dodaja:

Po oceni sodišča je zmotno stališče tožeče stranke, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in v zvezi s tem zatrjevane kršitve ZBPP in kršitve pravil postopka podani z okoliščinami, na katere se sklicuje.

Pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči predvsem pa, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (1. alineea prvega odstavka 24. člena ZBPP). Upoštevaje ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki jo je tožena stranka citirala v izpodbijani odločbi, sklep o dovolitvi izvršbe ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1 oziroma drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Navedeni sklep namreč ne vsebuje vsebinske odločitve o materialno pravni določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, saj je bilo o tej odločeno v aktu, ki predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega je bil izdan navedeni sklep o dovolitvi izvršbe. Nedvomno pa tudi ne gre pa tudi za sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno uporabila 24. člen ZBPP in je predlog tožeče stranke za dodelitev Bpp zavrnila, saj je zadeva očitno neutemeljena in tožeča stranka v postopku nima verjetnega izgleda za uspeh. Glede na navedeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v istovrstnih zadevah pa tožeči stranki tudi niso bile kršene v tožbi zatrjevane pravice.

Ob upoštevanju navedenega je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.