VSL sodba III Kp 15317/2011

I. Ob reševanju pritožb zagovornikov obtoženih D.K. in G.G. se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in kazenski sankciji po uradni dolžnosti spremeni tako,
1. da se obtožena D.K. in G.G. glede dejanj opisanih v točki A izreka spoznata za kriva nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in v zvezi z 20. členom KZ-1 ter prvim odstavkom 54. člena KZ-1,
2. obtoženemu D.K. se določijo kazni:
- za kaznivo dejanje v točki A po prvem odstavku 205. člena KZ-1
kazen 2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev zapora,
- za kaznivo dejanje v točki B/1 po četrtem odstavku 283. člena KZ-1 50 (petdeset) dnevnih zneskov denarne kazni po 20,00 (dvajset) EUR, to je 1.000,00 (tisoč) EUR,
- za kaznivo dejanje v točki B/2 po prvem odstavku 217. člena KZ-1 kazen 5 (pet) mesecev zapora,
nakar se mu po 2. točki prvega odstavka 53. člena KZ-1 izreče
enotna kazen 2 (dve) leti in 10 (deset) mesecev zapora in 50 dnevnih zneskov denarne kazni po 20,00 EUR, to je 1.000,00 (tisoč) EUR,
ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev.
V kolikor se denarna kazen niti prisilno ne bo dala izterjati, se izvrši tako, da se bo za vsaka začeta dva neplačana zneska denarne kazni, to je 40,00 (štirideset) EUR določil 1 (en) dan zapora;
obtoženemu G.G. se po prvem odstavku 205. člena KZ-1 izreče
kazen 2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev zapora.

II. Sicer se pa obe pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z v uvodoma navedeno sodbo sta bila obtožena D.K. in G.G. spoznana za kriva, oba zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po „III. in I. točki I. odstavka“ 205. člena KZ-1 v zvezi s členom 20 KZ (točka A izreka), posebej pa še obtoženi D.K. v točki B/1 kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1 ter v točki B/2 kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ. Obtoženemu K. je sodišče določilo za kaznivo dejanje v točki A po tretjem odstavku 205. člena KZ kazen tri leta zapora, za kaznivo dejanje v točki B/2 kazen pet mesecev zapora ter mu nato po tretjem odstavku 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta in štiri mesece zapora, nato pa še za kaznivo dejanje v točki B/1 v zvezi s členom 47 KZ-1 izreklo (stransko) denarno kazen 50 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, to je 1.000,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v treh mesecih. V kolikor se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, pa se bo izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni (40,00 EUR) določil en dan zapora.

Obtoženemu G.G. je za kaznivo dejanje v točki A izreka prve sodbe po tretjem odstavku 205. člena KZ-1 izreklo kazen tri leta zapora.

Obema obtožencema je v izrečeni kazni zapora po določbi člena 56 KZ-1 vštelo čas, odkar sta v priporu, od 19.3.2011 od 6.40 ure dalje. V odločbi o premoženjskopravnem zahtevku je odločilo, da sta obtoženca dolžna nerazdelno plačati oškodovancu S. S. 443,00 EUR, oškodovancu V. P. 200,00 EUR, s preostalim delom zahtevka je tega oškodovanca napotilo na pravdo, A.K. 50.000,00 EUR, in sicer vse v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe. Oškodovanca P. J. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Po prvem odstavku 73. člena KZ je obema obtožencema „odvzelo denar, ki je bil zasežen“. Odločilo je še, da sta obtoženca dolžna po prvem odstavku 95. člena ZKP plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do „7“ točke drugega odstavka 92. člena ZKP v roku šest mesecev po pravnomočnosti sodbe.

2Zagovorniki obtoženega K. v pritožbi uveljavljajo pritožbene razloge iz 1., 3. in 4. točke 370. člena ZKP. Predlagajo, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno pa, da se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu za kaznivo dejanje v točki A „izreče“ kazen eno leto in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje v točki B/2 pa kazen tri mesece zapora ter nato izreče enotna kazen eno leto in sedem mesecev zapora.

3Zagovornik obtoženega G.G. pa se pritožuje zaradi razloga zmotne in nepopolne ugotovite dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da se obtoženca obtožbe oprosti, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Pritožbi zagovornikov sta neutemeljeni. Preizkus po uradni dolžnosti v okviru prvega odstavka 383. člena ZKP pa je pokazal, da je bila sodba obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona glede vprašanja iz 4. točke 472. člena ZKP, zaradi česar je sodišče druge stopnje v obsegu, kot je to razvidno iz izreka te sodbe poseglo v prvostopenjsko sodbo.

K pritožbi zagovornikov obtoženega K.

5Bistveno težišče v tej pritožbi je trditev, da je policija pri preiskovanju vozila Opel Vectre presegla stopnjo ogleda, saj bi zaradi obsega preiskovanja vozila Opel Vectre morala razpolagati z odredbo preiskovalnega sodnika v smislu šestega odstavka 215. člena ZKP v zvezi s členom 214 ZKP. Policisti so namreč v vozilu Vectra našli dve registrski tablici in pištolo Vzor, ki so, kot so ugotovili, bili predmet kaznivih dejanj, ki sta opisani v točkah A/2 in 3. Na teh dokazih je temeljila potem tudi odredba, ki jo je preiskovalna sodnica izdala za hišno preiskavo stanovanja na V. in, ki ju je uporabljal obtoženi K. Skratka, ker je policija pridobila na nezakonit način obremenilne dokaze (registrski tablici in pištola Vzor), so po razumevanju pritožnika zaradi pravila iz drugega odstavka 18. člena ZKP nezakoniti tudi vsi dokazi, ki so bili pridobljeni ob hišnih preiskavah (zaseženi predmeti, ki so bili posameznim oškodovancem vrnjeni). Obstoj pritožbenega razloga iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa pritožniki še nadalje utemeljujejo s tem, da ni zadosti, da je policija pridobila pred ogledom Opel Vectre dovoljenje lastnika vozila R. R., ampak bi morala obvestiti tudi najemnika vozila, ki je bil v tistem času obtoženi K. po pogodbi o najemu vozila. Predvsem pa je s preiskovanjem policija po stališču pritožnikov, ko je premikala, dvigovala in odstranjevala preproge, pod voznikovim in sovoznikovim sedežem, kjer je potem našla tudi obe registrski tablici, ki izvirata iz kaznivega dejanja v točki A/2, in odprla sredinsko konzolo v vozilu, kjer so našli pištolo (kaznivo dejanje v točki A/3), pravzaprav opravila preiskavo vozila in ne samo ogled ali pregled vozila. S prostim očesom, skratka z vizuelnim pregledom, niti kriminalistični tehnik oziroma pred njim drugi policisti, prav tako pa tudi ne M. in S.S., ki sta pregnala storilca kaznivega dejanja (točka A/4), ki sta se pripeljala prav z vozilom Opel Vectra, ki je problematizirano v tej zadevi, niso z vizuelnim pregledom našli nobenega obremenilnega dokaza.

6V prejšnji točki povzete dejanske ugotovitve iz pritožbe so sicer točne, vendar po presoji pritožbenega sodišča pritožniki na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja ne napravijo pravilnih sklepov, tako glede vprašanja ogleda (preiskave) vozila Opel Vectre, niti glede vprašanja navzočnosti imetnika vozila (K.). M. S. je povedal, da je zalotil dva storilca, ki sta na parkirišču P. 14.2.2011 okoli 20.00 ure točila gorivo iz tovornjaka njegovega sina S. S. Ko sta storilca zaznala M. S., sta zbežala stran od tovornjaka do vozila, vendar pa ju je M. S. uspel zaparkirati, zaradi česar sta oba storilca pobegnila, vozilo Opel Vectra pa odklenjeno pustila na parkirišču. M.S. je še povedal, da sta imela storilca s seboj dve posodi prostornine 25 do 30 litrov, v kateri sta (nameravala) pretočila gorivo. Povsem logično je, da bi obe posodi z natočenim gorivom tudi odpeljala, in to prav z Opel Vectro. To pa pomeni, da je bilo vozilo, ki ga je imel obtoženi K. v posesti po najemni pogodbi z R. R., sredstvo za izvršitev kaznivega dejanja. Ker pa se navedeno kaznivo dejanje, kot ga je opisal S. in ki je povzeto v dejstveni opis kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe v točki A/2, preganja po uradni dolžnosti, veljajo za raziskovanje takšnega kaznivega dejanja pravila prvega odstavka 148. člena ZKP. Po tej določbi mora policija, v kolikor so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ukreniti vse potrebno, da se storilec izsledi, da se ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz.

Prav tako pa lahko policija, zaradi odkrivanja kaznivega dejanja in storilca, ob določenih pogojih kot nujno preiskovalno dejanje opravi ogled (drugi odstavek 164. člena ZKP). V obravnavani zadevi je policija v prvi fazi raziskovanja kaznivega dejanja v točki A/4 takoj po ovadbi S. S. opravila vizuelni notranji pregled vozila Opel Vectre, nato pa ogled (člen 245 ZKP). Namen ogleda Opel Vectre in obseg je razviden iz zapisnika o ogledu tega vozila, ki je na list. št. 44 do 47. Policija je bila pri ogledu osredotočena zlasti na zavarovanje tistih in takšnih sledi, ki bi pripomogli k odkrivanju storilca kaznivega dejanja na škodo S. S. Tako je zavarovala različne predmete, na katerih bi lahko našla biološke sledi ali mikrosledi, prav tako pa je našla tudi oblačila in obutev v vozilu. Glede bistvenega vprašanja, ali je ogled „prerastel“ v preiskavo vozila v smislu petega odstavka 215. člena ZKP, pa je tudi pritožbeno sodišče tako kot prvo sodišče kot odločilno štelo odgovor na vprašanje, ali je v okviru ogleda policija, kriminalistični tehnik B., opravil ogled (preiskavo) skritih prostorov Opel Vectre. Ali drugače povedano ali sta (nezaklenjena) zaprta konzola, v kateri je tehnik našel pištolo Vraz in prostor pod tepihoma, ki pa nista bila pritrjena in kjer sta bili dve registrski tablici, takšni prostori vozila, ki so skriti.

7V procesni teoriji se takšen „skrit prostor“ prevoznega sredstva šteje primeroma „bunker“ (Horvat, Štefan: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 508, točka 10), ki je največkrat posebej prirejen prostor, drugačen, kot pa ga sicer proizvajalec preko trgovca proda kupcu vozila. Glede na judiciran primer prakse Vrhovnega sodišča v sodbi I Ips 289/2006 se tudi pritožbeno sodišče strinja s prvim sodiščem, da bi bilo potrebno pridobiti odredbo sodišča v primeru, da bi policija pri ogledu Opel Vectre morala uporabiti posebne metode ali tehnična sredstva (lomljenje, razstavljanje, rezanje ipd). Kaj takšnega kriminalistični tehnik B., ko je odprl srednjo konzolo v kabini vozila in le dvignil tepiha, ni uporabil, niti potreboval. Po oceni pritožbenega sodišča zato ne gre za preiskavo v smislu petega odstavka 215. člena ZKP. Drugače pa bi bilo v primeru najdbe pištole v konzoli, v kolikor bi bila le-ta zaklenjena. V tem primeru bi lastnik (najemnik oziroma posestnik) vozila na jasen način sporočil, da v zaklenjenem delu vozila hoče varovati svojo zasebnost. Skratka, da s tem tudi utemeljeno pričakuje, da je le-ta varovana po določbi člena 36 Ustave Republike Slovenije.

8Pritožba posebej izpostavlja še sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 210/98. Vendar pa primerjava dejanskega stanja iz citiranega judikata Vrhovnega sodišča z dejanskim stanjem, ki je bilo ugotovljeno v obravnavanem primeru, pokaže, da sta dejanski stanji neprimerljivi. V primeru I Ips 210/98 je policija kot edini dokaz zoper obsojenca našla predmet v prostoru za desnim blatnikom vozila, potem ko so nad njim položeno plastično polico odstranili, kar pa ni primerljivo v obravnavanem primeru, zlasti pa z izhodiščem obsega preiskave v zadevi I Ips 289/2006 (uporaba posebnih tehničnih sredstev ali metod), ker je kriminalistični tehnik B. samo odprl konzolo, ne da bi bila le-ta, kar je že navedeno glede varovanja zasebnosti, tudi zaklenjena, v njej pa je našel pištolo Vraz.

9Prav tako pa je za presojo zakonitosti obremenilnih predmetov iz Opel Vectre, ki so bili podlaga za utemeljene razloge za sum v odredbi za hišno preiskavo v stanovanju obtoženega K., pomembno ugotovljeno ravnanje storilcev (obtožencev) kaznivega dejanja tatvine in goriva. Kot je bilo kasneje ugotovljeno, sta oba obtoženca, ker ju je zasačil M.S., hotela z Opel Vectro pobegniti. Ker pa jima je S. vožnjo onemogočil, sta zbežala in vozilo pustila na kraju kaznivega dejanja.

10Takšno dejansko stanje je zaradi opozorila pritožnikov glede navzočnosti imetnika Opel Vectre (obtoženega K.) pri ogledu vozila pomembno zaradi dveh vidikov. Obseg pričakovane zasebnosti in v zvezi s tem varovanja pravzaprav vedno določi vsak posameznik. Nobenega dvoma ni, da bi bila zasebnost obtoženega K. absolutno varovana, primeroma, če bi ga policija ustavila kot udeleženca v prometu pri običajni in rutinski kontroli prometa. Evidentno je, da takšen obseg ogleda vozila, kot je bil v obravnavani zadevi, ne bi bil zakonit. Ker pa je obtoženi K. zavestno (za)pustil Opel Vectro in je zato tudi več kot utemeljeno pričakoval, da bo to vozilo predmet raziskovanja kaznivega dejanja, pa pomeni, tudi zaradi načela sorazmernosti, ker je policija upravičena in dolžna, da odkrije storilca kaznivega dejanja, je v opisanem primeru le-te močnejša od pravice K. do varovanja njegove pričakovane zasebnosti. Zlasti še zato, ker je obtoženi K. celo podal krivo ovadbo, da so mu Opel Vectro ukradli (kaznivo dejanje v krivdoreku v točki B/1, ki ga pritožniki niti ne problematizirajo). Res je, da je K. podal krivo ovadbo 25.2.2011 ob 21.50 uri (list. št. 42 in 43), kar je bilo po opravljenem ogledu Opel Vectre (25.2.2011 od 9.10 do 15.30 ure), pa kljub temu takšno K-jevo ravnanje še dodatno utemeljuje, da K. kot imetnik tega vozila ni mogel pričakovati glede, nenazadnje tudi zaradi pričakovanega obsega ogleda vozila, varovanja njegove zasebnosti oziroma je zaradi upoštevaje načela sorazmernosti le-ta zbledela. Zato po presoji pritožbenega sodišča tudi ne gre za primerljiv primer s tistim, ki ga pritožniki posebej citirajo v pritožbi v tretjem odstavku na 4 neoštevilčeni strani iz komentarja ZKP mag. Štefana Horvata. Nenazadnje pa je policija pred ogledom obvestila lastnika Opel Vectre R. R., ki pa je izjavil, da ob ogledu ne bo navzoč.

11Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko ni ugodilo zahtevi zagovornikov obtoženega K., pa tudi zagovornika obtoženega G., da posameznih dokazov, začenši z obema registrskima tablicama in pištolo Vraz in nato predmetov ki so bili zaseženi ob hišnih preiskavah, iz kazenskega spisa ni izločilo. Skratka, pravilna je ugotovitev, da pridobljeni dokazi niso obremenjeni s kršitvijo iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

12Pritožniki še opozarjajo, da je sodišče prve stopnje obtoženemu K. izreklo (določilo) previsoke zaporne kazni. Pri tem opozarjajo, da obtoženi doslej ni bil obsojen, pa tudi, da je „glede na primerljive obsodbe za kaznivo dejanje zoper premoženje, na mestu izrek, predlagan v izreku pritožbe“.

13Glede pritožbenih navedb pritožnikov, ko se ne strinjajo z določenimi kaznimi in pa enotno izrečeno kaznijo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je prvo sodišče pravilno upoštevalo število storjenih kaznivih dejanj. Dejstvo je, da je obtoženi K. kljub temu, da mu je policija „zasegla“ vozilo, ki ga je imel v najemu, potem še izvrševal kazniva dejanja. Zlasti pa sta zavržno dejanji, opisani v toči A/6 in 7, ko je obtoženi K. skupaj s soobtoženim G. izkoristil manjšo pozornost obeh oškodovancev K. in P., ki sta bila ena od številnih pogrebcev na pogrebu v K. Za takšna ravnanja obtoženi evidentno ne more pričakovati nižje določene kazni in tudi ne nižje izrečene enotne kazni. Argumentaciji v pritožbi, da druge „primerljive obsodbe za kazniva dejanja zoper premoženje“ odstopajo od kazni v tej sodbi, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je takšna pritožbena navedba nekonkretizirana in nanjo pritožbeno sodišče niti ne more odgovoriti. Skratka, pritožba zagovornikov obtoženega K. je neutemeljena. Je pa poseglo pritožbeno sodišče v odločbo o kazenski sankciji po uradni dolžnosti, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

K pritožbi zagovornika obtoženega G.G.

14Uvodna ugotovitev pritožnika je, da zaseženi predmeti pri hišnih preiskavah pri obtoženemu K. obtoženega G. ne povezujejo kot sostorilca pri kaznivih dejanjih, ki so opisana v točki A izreka prve stopnje. To pa zato, ker obtoženemu G. ni bil zasežen prav noben predmet, ki izvira iz premoženjskih kaznivih dejanj. Takšno pritožbeno navedbo pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljeno. Pri tem upošteva zapisnik o hišni preiskavi na naslovu L., ki je na list. št. 61 in 63. Ob nadaljnjem upoštevanju potrdil o vrnitvi predmetov oškodovancem J. S. (list. št. 160 do 162), H. S., predmete zanjo je prevzel sin (list. št. 164) in I. N. (list. št. 392) izhaja, da so bili ti predmeti ki so jih oškodovanci prevzeli, prepoznali pa kot svoje, najdeni v sobi, ki jo je uporabljal obtoženi G.G.. Tako so bili oškodovancu S. vrnjeni predmeti, ki so v zapisniku o hišni preiskavi označeni s številkami 42 (gsm aparat Sony Ericcson), 43 (moška srajca Hugo Boss črne barve), 46 (modra šatulja Swarovski z verižico z obeskom – prozoren kamen z okroglim obeskom), 50 (lesena izrezljana škatlica), 56 (nahrbtnik modre barve z napisom Ajda, v njem črna denarnica Hanibal, fotoaparat BenQ DCE25...), 59 (kolonjska voda Macho 100 ml), 60 (kolonjska voda Ronhill 125). Oškodovanka H. S. pa je kot ukradene svoje predmete prepoznala tiste, ki so v zapisniku o hišni preiskavi označeni s številko 44 (imitacija pištole Hadleson 1760 London), 56 (črna ročna ura Oregon in krema Nivea 50 ml, oboje najdeni v nahrbniku modre barve z napisom Ajda). Oškodovanec I. N. pa je prepoznal predmete, ki so popisani v zapisniku o hišni preiskavi s številkami 27 (videokamera Sony) in 56 (črna torba s prenosnim računalnikom Lenovo...). V zapisniku o hišni preiskavi na naslovu V.35, ki je na list. št. 74 pa je bil zasežen predmet v sobi, ki jo je uporabljal G.G., označen pa pod zap. št. 16, tj. ročna ura Olivia, ki jo je prepoznal oškodovanec J. S.

15Pritožbeno sodišče tako kot tudi prvo sodišče ne verjame obtožencu, da so se ti predmeti v obeh sobah, ki jih je uporabljal obtoženi, znašli po naključju. Najprej zato, ker so bili najdeni na dveh različnih lokacijah in to v dveh sobah, ki ju je uporabljal obtoženi G. Prav tako ni upoštevana pritožbena navedba, da policisti, ki so opravljali hišno preiskavo, niso dovolj zanesljivo ugotovili, katero sobo je uporabljal obtoženi G., kajti v drugi sobi je bilo najdenih še več predmetov, ki izvirajo iz kaznivih dejanj. Prav tako ni razbremenilna navedba v pritožbi, da sta hiši na L. in na B. uporabljale tudi druge osebe (M. M., D. T., G. D., ki je bil kot kuhar zaposlen v gostilni obtoženega K.) oziroma okoliščine, da so bile določene osebe, G. D. in D.T. že obravnavane zaradi kaznivih dejanj. Glede slednjega sodišče druge stopnje upošteva izpovedbo D.T. (list. št. 615 do 621), ki je bivša partnerka G. D., da v času, ko je pri K. živel G., D. sploh ni bilo, saj je nazadnje prespal v septembru 2010. V tem času pa glede na čas storitve opisanih kaznivih dejanj dejanja v točkah A izpodbijane sodbe niso bila storjena. Predvsem pa je razvrednoten namig v pritožbi, da je lahko storilec določenih kaznivih dejanj drug in ne obtoženi G. ob ugotovitvi, da je policija v sobi, ki jo je uporabljal obtoženi G., našla predmet, ki izvira iz kaznivega dejanja, opisan v točki A/7 izreka prve sodbe, pri čemer je bilo to dejanje storjeno 14.3.2011, zaradi česar je pritožnikova usmeritev na druge potencialne storilce, G. D., D. T., evidentno neutemeljeno.

16Glede kaznivih dejanj na škodo A. M. in B. V., ki sta opisani v točki A/2 izreka prve sodbe – tatvina registrskih tablic, pritožba ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede tega kaznivega dejanja zmotno ugotovilo. Pritožnik opozarja, da je izvršitev teh dveh kaznivih dejanj relativno enostavna in prej kaže na to, da je bil storilec lahko le eden in ne dva. Tudi z navedenimi pomisleki se pritožbeno sodišče ne strinja in ugotavlja, da je pri vseh kaznivih dejanjih v točki A izreka prve sodbe sodeloval tudi obtoženi G. Prav tako je tudi G. uporabljal vozilo Opel Vectra, v katerem sta bili najdeni obe registrski tablici, in ker po vsebini pomeni tatvina registrske tablice tatvino pravice drugega, s tem da se takšna registrska ukradena tablica uporablja pri izvršitvi raznih kaznivih dejanj z namenom zameglitve pravega lastnika prevoznega sredstva, ki je uporabljeno pri storitvi določenega kaznivega dejanja, pomeni, izhajajoč iz enotnega naklepa, da sta oba, tako obtoženi K., kakor tudi obtoženi G., storilca tega kaznivega dejanja. Odločilna argumentacija v pritožbi, ki naj bi razbremenjevala obtoženega G. , da je izvršitev kaznivega dejanja tatvine relativno enostavna, pa ne pomeni, da obtoženi G. ni storilec tega kaznivega dejanja.

17Tudi pritožbeno sodišče se ne strinja z trditvijo da je obtoženi G. dokazal, da je imel v času storitve kaznivega dejanja na škodo A. K. in V. P. alibi (točki A/6 in 7). Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da obtoženi G. dne 24.3.2011 ni bil ob 13.00 uri na Veleposlaništvu Republike Slovenije na S. ulici 1 v Ljubljani. Trditev v pritožbi, da ni imel zadosti časa, da bi se iz Slomškove pripeljal na naslov P. 17 v K. do časa, ki je opredeljen kot čas storitve kaznivega dejanja, je pritožbeno sodišče preverilo po Google Maps. Ugotovilo je, da se od S. 1 do P. 17 z vozilom lahko pripelje v 35 minutah. Trditev v pritožbi, da je po 13.00 uri na cesti gneča, pa prav tako ni prepričljiva. 14.3.2011 je bil torek, kakšnega posebnega povečanega prometa oziroma zastoja v prometnih konicah glede na čas dneva evidentno ni bilo, saj je bil običajni delovni dan. Pa tudi sicer pritožba ne navede kakšnega posebnega zastoja v predmetu, ki bi bil navedenega dne ob nakazani uri. Vendar pa problematiziranje glede tega vprašanja niti ni tako bistveno, kot to pričakuje pritožnik, čeprav mu je pritožbeno sodišče vseeno odgovorilo. Odločilno, kar povezuje obtoženega G. s tema kaznivima dejanjema je, da je bilo ob hišni preiskavi na naslovu L. 3 v sobi, ki jo je uporabljal obtoženi G., pod zap. št. 51 zaseženo električno pomično ravnilo znamke Guanglu in vizitka K.-P (naziv družbe obtoženega V. P.), kar je oškodovanec P. oboje prepoznal kot svoje in mu je policija na podlagi potrdila o vrnitvi predmetov ti dve stvari tudi vrnila. Vozili oškodovancev K. in P. sta bili parkirani na razdalji štirih vozil. Ob ogledu je bilo ugotovljeno, da sta ob vozilu različna odtisa stopal, kar kaže da naj bi bila dva storilca. Obe dejanji sta bili izvršeni na istem kraju, ob istem času, obtoženega G. povezujejo najdeni predmeti oškodovanca P., zato ni prav nobenega dvoma, da je obtoženi G. sostorilec obeh kaznivih dejanj v točkah A/6 in 7. Glede vprašanja, ali je bila oškodovanka K. oškodovana za znesek, ki je opredeljen v opisu kaznivega dejanja, pa se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je K. višino škode izkazala z izjavo M. K., ki je na prilogi C3, kakor tudi bančnimi izpiski in priloženo posojilno pogodbo v prilogi C6.

18Glede kaznivega dejanja v točki A/4 pritožba opozarja, da naj bi bilo v opisu kaznivega dejanja v obtožnici navedeno, da je bilo to dejanje storjeno ob 12.15 uri. Čas je sodišče izpustilo iz konkretnega opisa in v obrazložitvi ugotovilo, da naj bi bilo dejanje storjeno v večernih urah. Ker pa je glede na prvotno zatrjevanje v obtožnici, da je bilo dejanje storjeno ob 12.15 uri, G. pa je dokazoval, da v tem času ni mogel biti na kraju storitve kaznivega dejanja, je na opisani primer prvo sodišče kršilo pravico obtoženca do učinkovite obrambe.

19Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je državni tožilec opredeljeval čas storitve kaznivega dejanja v točki I/4 obtožnice, da je bilo storjeno ob 12.15 uri. Vendar pa je iz izjav S. in M. S. več kot jasno sporočilo obtožencu, da sta obe priči opisovali večerni dogodek, ne pa dogodek okoli poldneva. Skratka, tatvino goriva ki sta jo dva storilca (po sodbi ugotovljeno obtožena K. in G.) izvršila okoli 20.00 ure. To pa pomeni, da obtoženi G. ni mogel biti presenečen, ko je prvo sodišče pravilno ugotovilo čas storitve kaznivega dejanja.

20Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da je prisotnost obtoženega G. pri tem kaznivem dejanju povezana z njegovo najdeno jakno in potnim listom ter vozniškim dovoljenjem v vozilu Opel Vectra, s katerim sta se storilca (obtoženca) pripeljala na kraj kaznivega dejanja (zapisnik o ogledu list. št. 45). Neprepričljiva je izjava G. , da je puščal jakno s potnim listom in vozniškim dovoljenjem v vozilu Opel Vectra, pri čemer pritožbeno sodišče kljub temu, da je občasno G. uporabljal Vectro, opozarja, da G. niti ni bil najemnik tega vozila, ampak obtoženi K. Nadalje opozorilo v pritožbi, da je M. S. videl oba neznanca ki sta kradla gorivo in da sta bila oblečena v jakni, je prav slednja okoliščina zaradi načina in narave kaznivega dejanja (tatvina goriva) bolj logična, da je obtoženi G., kakor tudi obtoženi K., imel s seboj rezervno jakno, slednjo tudi oblekel zato, ker bi se lahko umazal. Tisto jakno, v kateri pa je imel obtoženi G. dokumente, pa je enostavno pustil iz tega razloga v vozilu Opel Vectra. Kot indic, ki povezuje obtoženega G. je pomembna tudi nadaljnja navedba M. S., ki je povedal, da je bila ena od oseb storilcev močnejše postave, druga pa bolj suha. Ugotovljeno je bilo, da sta obtoženca oba bolj suha, vendar pa da je obtoženi K. visok 180, obtoženi G. pa 171 cm. Ali drugače povedano, očitno je S. sklepal na različnost postav po višini in ne toliko po teži, kot to skuša prikazati pritožnik. Zato je bolj pomembna in s tem obremenilna okoliščina, da sta bili v Opel Vectri najdeni dve jakni, zlasti pa dokumenti obeh obtožencev in kot je še nadalje zapisalo sodišče prve stopnje, tudi dva para obutve različnih številk, kar prav tako logično povezuje uporabnika (najemnika) tega vozila s kaznivimi dejanji, vse z namenom, da se prikrijejo sledovi, ki jih storilec pušča na kraju kaznivega dejanja (primeroma odtis stopala obuvala).

21Pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar je tudi pritožbeni razlog v pritožbi zagovornika obtoženega G. , na podlagi določbe člena 386 ZKP vsebuje tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožnik posebej ne problematizira tega vprašanja, pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da je prvo sodišče tudi obtoženemu G. izreklo primerno kazen in je zadostno povračilo za storjeno kaznivo dejanje velike tatvine v nadaljevanju, vendar pa drugačne pravne opredelitve kot jo je navedlo prvo sodišče. Znižana kazen zapora pa je posledica spremembe odločbe o krivdi, kar je sodišče druge stopnje spremenilo po uradni dolžnosti in bo pojasnilo v nadaljevanju te obrazložitve. Skratka, pritožbene navedbe niso utemeljene, zaradi česar je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika obtoženega G. zavrnilo kot neutemeljeno.

K spremembi sodbe po uradni dolžnosti

22Sodišče druge stopnje vselej preizkuša izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 383. člena ZKP, tedaj tudi, ali je bil v škodo obtoženca (obtožencev) prekršen kazenski zakon (člen 372. ZKP). Takšen preizkus po uradni dolžnosti prvostopenjske sodbe je pokazal, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev kazenskega zakona glede vprašanja, ali je bil glede kaznivega dejanja ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti (4. točka 372. člena ZKP).

23Po podatkih spisa je državni tožilec v obtožnici z dne 13.5.2011 očital, da sta obtoženca izvršila šest kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ in eno kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, oboje pa v zvezi s členom 20 KZ-1. Sodišče prve stopnje je v odločbi o krivdi (krivdoreku) kaznivo dejanje v točki A opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po „III in I točka I odstavka 205. člena KZ-1“. Ko se je sklicevalo na določbo v zvezi z določeno oziroma izrečeno kazensko sankcijo za dejanje v točki A, se je oprlo na tretji odstavek 205. člena KZ-1 (stran 10 sodbe sodišča prve stopnje). V razlogih sodbe je prvo sodišče primeroma na strani 33 omenilo nadaljevano kaznivo dejanje, kaj posebej se s tem vprašanjem pravne opredelitve v zvezi z nadaljevanim kaznivim dejanjem po tretjem odstavku 54. člena KZ-1 ni ukvarjalo. Očitno pa je, na podlagi ugotovitev v prvi sodbi na strani 36 presodilo, da sta obtožena K. in G. izvršila kaznivo dejanje velike tatvine po „3. odstavku 205. člena KZ-1“ (v nadaljevanju), saj je obema obtožencema odmerilo kazen glede na zagroženo sankcijo iz tretjega odstavka 205. člena KZ-1, ki je v predpisanem razponu od enega do osmih let zapora.

24Sodišče prve stopnje je izreklo takšno sodbo, kot je zapisana v pisnem odpravku. Primerjava abstraktnega dela za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine v izreku razglašene sodbe z opisom kaznivih dejanj iz obtožnice pa pokaže, da je sodišče pripisalo trditev „da sta si obtoženca pridobila veliko premoženjsko korist“, ne da bi bila takšna trditev tudi v obtožnici. Na prvi pogled pomeni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo pravilo glede vprašanja objektivne identitete med sodbo in obtožbo (prvi odstavek 354. člena ZKP), kar bi imelo sicer za posledico razveljavitev sodbe po uradni dolžnosti (kršitev 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Vendar pa, kar je odločilno glede vprašanja prekoračitve obtožbe je, da pa sodišče prve stopnje pri ugotovitvi, da sta si obtoženca pridobila veliko premoženjsko korist, to ni povezalo z njunim naklepom, kot je sicer opredeljeno v tretjem odstavku 205. člena KZ-1 oziroma v tretjem odstavku 54. člena KZ-1. Kvalificirano obliko kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku 205. člena KZ-1 stori namreč „tisti storilec ..., ki si je hotel prilastiti... stvar take (velike) vrednosti …“, v kolikor je bila tatvina izvršena na način iz prvega odstavka 205. člena KZ-1. Posebej koloriran naklep glede višine premoženjske koristi je opredeljen tudi v tretjem odstavku 54. člena KZ-1, ki je pravzaprav kaznovalna določba, da se storilec kaznuje za tisto kaznivo dejanje, storjeno v steku, za katero je predpisana hujša kazen, vendar le v primeru …, „če mu je šlo za to, da si z istočasno ali zaporedoma storjenimi kaznivimi dejanji pridobi tako (veliko) korist...“. Ali drugače povedano, glede na to, da niti državni tožilec v obtožnici ni zatrjeval, da sta imela obtoženca namen (hotela) oziroma da jima je šlo za to, da si pridobita veliko premoženjsko korist s kaznivimi dejanji, ki so opisani v točki A/1 do 7 pomeni, da že na podlagi takšnega izhodišča v obtožnici ni mogoče obtožena K. in G. spoznati za kriva kaznivega dejanja po tretjem odstavku 205. člena KZ-1. Eventuelno bi bilo lahko to glede na posledico pri kaznivem dejanju v točki A/6, kjer pa ustrezen koloriran naklep prav tako ni zatrjevan. Enako pa velja tudi v izpodbijani sodbi v uvodu krivdoreka, saj je opisana le posledica velike premoženjske koristi, ne pa tudi njun namen (da jima je šlo za to), zaradi česar je pritožbeno sodišče glede na takšen opis kaznivega dejanja presodilo, da kljub opisu v krivdoreku prvo sodišče ni zagrešilo kršitve glede vprašanja objektivne identitete med obtožbo in sodbo. Prav tako pa takšnega opisa ni mogoče po tretjem odstavku 54. člena KZ-1 pravno opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po tretjem odstavku v v zvezi s 1. točko prvega odstavka 205. člena KZ-1, ampak kot nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 ter členom 20 KZ-1 in prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Skratka v kolikor seštevek ugrabkov pri tatvinah presega znesek, ki predstavlja veliko premoženjsko korist in če pri tem v izreku ni opisan še posebej obarvani naklep, da je storilcu šlo za to, da si prilasti veliko premoženjsko korist, takšne kontinuirane kriminalne dejavnosti ni mogoče opredeliti po tretjem odstavku 54. člena KZ-1. To pa pomeni, da je izhodišče za določitev oziroma izrek kazni obtoženima K. oziroma G. prvi odstavek 205. člena KZ (zagrožena kazen zapora do pet let) in ne tretji odstavek 205. člena KZ-1, kot je to storilo sodišče prve stopnje (zagrožena kazen zapora od enega do osmih let).

25Zaradi posega v krivdorek je sodišče druge stopnje na novo izreklo kazen obtoženemu G. in sicer dve leti in šest mesecev zapora, prav tako pa tudi določilo novo kazen obtoženemu K. v enakem trajanju dveh let in šest mesecev zapora. Pri tem je upoštevalo vse obteževalne olajševalne okoliščine, ki jih je že ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede obtoženega K. pa je samó ponovilo nespremenjene določene kazni iz prvostopenjske sodbe in zaradi jasnosti odločbe o kazenski sankciji za obtoženega K. le-to na novo oblikovalo tudi glede stranske denarne kazni.

26Na podlagi pooblastila prvega odstavka 394. člena ZKP je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti v obsegu, kot je to razvidno iz izreka te sodbe, sicer pa je obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

27Izrek o stroških, določitvi sodne takse kot stroška pritožbenega postopka je odpadel, ker je bilo s to sodbo deloma odločeno v korist obeh obtožencev.