VSL sodba I Cp 4159/2011

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prvotožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prvotoženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči plačati 60.276,61 EUR s pripadki, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. V celoti je zavrnilo zahtevek proti drugotoženi stranki Republiki Sloveniji in prvotoženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke v višini 2.993,60 EUR s pripadki.

2Zoper sodbo se pritožuje prva tožena stranka. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo določil materialnega prava ter absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Bistvo pritožbenih navedb tožeče stranke:

- V konkretnem postopku gre za spor z mednarodnopravnim elementom, zato bi sodišče moralo najprej odločiti o vprašanju relevantnega prava in pristojnosti slovenskega sodišča.

- Tožena stranka ni pasivno legitimirana, ker ni prevzela premoženja osnovne banke Zagreb in ker statusno preoblikovanje ni bilo končano. V zvezi z deviznim poslovanjem v Socialistični Federativni Republiki Jugoslaviji se sklicuje na sporazum z dne 19. 6. 2011, s katerim so se naslednice države SFRJ dogovorile, da je odgovornost za vrnitev deviznih hranilnih vlog na državi SFRJ, zato bo za odločitev o tem vprašanju potrebno uporabiti načelo nasledstva. Pri tem se sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Kovačič in drugi, proti Republiki Sloveniji.

- Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določila materialnega prava Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju UZITUL) ter UZITUL-A, saj citirane materialnopravne določbe ne dajejo podlage za zaključek, da prvotožena stranka odgovarja za devizne vloge tožeče stranke pri banki v Zagrebu. Zakonska ureditev, ki je bila podlaga za ustanovitev Nove Ljubljanske banke d.d., ni in ne more biti razlog za odgovornost tožene stranke v tej zadevi.

- Prvotožena stranka ne odgovarja za terjatev tožeče stranke tudi zato, ker za obveznosti LB GP Zagreb pri prvotoženi stranki ni bilo kritja. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo načela "branch compensating deposit principal", v skladu s katerim matična banka ne jamči za depozite v podružnici v drugi državi, če ne obstajajo deponirana sredstva skladov oziroma druge oblike kritja pri matični banki.

- Naslednji razlog zaradi katerega tožena stranka ne more biti odgovorna za terjatve tožeče stranke je razlastitev LB GP Zagreb, ki jo je opravila Republika Hrvaška.

- Tožena stranka ugovarja tudi zastaranje in prereka pripoznavo dolga.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka imela na dan 7. 7. 2004 na devizni knjižici št. 34400-621-133-736 72710 24952/44 znesek 60.276,61 EUR. Obstoja hranilne knjižice in višine na njej deponiranih sredstev tožena stranka ni ugovarjala.

Glede pristojnosti in uporabe slovenskega prava

6V konkretnem sporu sta pravdni stranki fizična oseba s srbskim državljanstvom in slovenska pravna oseba, zato je sodišče prve stopnje za ugotovitev merodajnega materialnega prava pravilno uporabilo kolizijske norme, ki odkazujejo na relevantno pravo v primeru razmerij z mednarodnim elementom. Sodišče je pravilno uporabilo določilo 20. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), ki pravi, da če stranki nista izbrali prava, ki naj se uporabi, se uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano. Če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo, se šteje, da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, sedež. V primeru pogodbe o bančnem depozitu je to vsekakor depozitar, torej tožena stranka, ki ima svoj sedež v Sloveniji. Tožena stranka tožeči stranki deponiranih deviznih sredstev ni vrnila, zato je za odločitev v tej zadevi potrebno uporabiti slovensko pravo (1), se pravi 1035. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Glede procesnih pomanjkljivosti in pasivne legitimacije

7Tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožena stranka pasivno legitimirana, saj ni nikoli prevzela premoženja osnovne banke Zagreb, pa tudi statusno preoblikovanje ni bilo končano. Posebnost denarnih depozitov in hranilnih vlog je ta, da gre za razmerje med varčevalcem in konkretno enoto banke, pri kateri so sredstva položena. Zato je po mnenju pritožbe v tej zadevi pasivno legitimirana lahko le LB GP Zagreb. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je do statusnega preoblikovanja prišlo zato, ker zaradi spremenjene zakonodaje delovanje v obliki osnovne banke ni bilo več mogoče. O tem vprašanju je že zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. II Ips 307/2011 z dne 5. 4. 2012. Temu stališču se pridružuje tudi pritožbeno sodišče "v sistemu socialističnega samoupravljanja je tožena stranka delovala kot LB - ZB, vanjo pa so bile organizacijsko vključene temeljne banke, ki so bile samostojne banke in ne njene podružnice. OB Zagreb je bila ena od temeljnih bank do leta 1990. Dne 19. 12. 1988 se je LB ZB na novo registrirala kot delniška družba z učinkom od 1. 1. 1990, OB Zagreb pa se je 29. 12. 1988 ponovno registrirala kot GF Zagreb z učinkom od 1. 1. 1990 in je imela status podružnice in ne samostojne pravne osebe" (2). Na podlagi določila 60. člena Statuta in družbene pogodbe z dne 19. 12. 1988 je Ljubljanska banka, d.d. prevzela, ne le obveznosti LB ZB, ampak tudi vse obveznosti OB Zagreb. Na kakšen način so bili urejeni odnosi med sedežem tožene stranke in njenimi glavnimi podružnicami, je notranja stvar tožene stranke. Ključno v tej zadevi je, da je tožeča stranka toženkin depozitar, ker je bila depozitar njene podružnice. Depozitno pogodbo je sklenila pri podružnici tožene stranke, ki ni bila samostojna pravna oseba in tako ni mogla poslovati v svojem imenu in za svoj račun, pač pa v imenu in za račun prvotožene stranke.

Glede nasledstvenega vprašanja in uporabe določb UZITUL-A

8Leta 1994 je bil v Republiki Sloveniji sprejet Ustavni zakon o dopolnitvah UZITUL (UZITUL-A), ki je v 22.b členu določil, da Ljubljanska banka d.d. prepusti poslovanje in premoženje Novi Ljubljanski banki d.d., obdrži pa celotne obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu UZITUL. Vrhovno sodišče je v že citirani sodbi poudarilo, da bi bil ugovor, da gre za nasledstveno vprašanje, lahko pomemben, če bi šlo za spor o prevzemu jamstva med državami naslednicami bivše SFRJ, ali bankami različnih držav naslednic, ki so po razpadu SFRJ prevzele obveznosti za devizne hranilne vloge v posameznih državah naslednicah. V obravnavani zadevi pa gre za spor med posameznim varčevalcem in Ljubljansko banko, d.d., pri reševanju katerega ta ugovor ni utemeljen, nenazadnje je tudi Ustavno sodišče v odločbi št. Up-1857/07, U-I-161/07 z dne 3. 12. 2009 zavzelo stališče, da ureditev, ki veže nadaljevanje prekinjenih in odloženih postopkov v zvezi z deviznimi hranilnimi vlogami za rešitev zapletenega nasledstvenega vprašanja, ki ni odvisno le od volje slovenskega zakonodajalca, pomeni v okoliščinah obravnavanega primera za imetnike deviznih hranilnih vlog arbitrarno negotovost, ki povzroči izvotlitev pravice do sodnega varstva. Poudarilo je, da noben cilj ne mora opravičiti posega v pravico do sodnega varstva, če je njegova posledica sprejem ukrepa, ki to pravico povsem izključuje. Pravilno je izhodišče sodišča, da je spor med posameznimi varčevalci in Ljubljansko banko d.d. iz sklenjenih pogodb o bančnem depozitu potrebno reševati ob upoštevanju splošnih pravil obligacijskega prava (3).

Glede načela "branch compensanting deposit"

9Pritožbeno sodišče sprejema stališča sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni utemeljeno sklicevanje prvotožene stranke na načelo, da matična družba odgovarja za obveznosti podružnice v drugi državi le, če je deponiranih dovolj sredstev ali drugih oblik kritja pri matični banki "branch compensating deposit principal". Takšno stališče zastopa tudi Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 307/2011: "Tožena stranka se v svojih ugovorih neutemeljeno sklicuje na 1040. člen ZOR, ki določa, da se, če se pogodbeni stranki nista drugače dogovorili, nalogi za vplačilo na račun in izplačilo z računa deponenta pošiljajo v sedež banke, pri kateri je bil račun odprt. To pravilo namreč ureja le način izpolnitve, ne pa, kdo je dolžnik obligacijskega razmerja in zavezanec za izpolnitev.".

Glede razlastitve LB GP Zagreb s strani organov Republike Hrvaške

10Kot že rečeno UZITUL-A v tretjem odstavku 22.b člena določa, da Ljubljanska banka d.d. obdrži odnos do sedanjih podružnic s sedeži v drugih republikah na ozemlju nekdanje SFRJ, s tem, da obdrži tudi ustrezen delež terjatev do NBJ iz naslova deviznih hranilnih vlog. Okoliščine, na katere se sklicuje tožena stranka tudi glede razlastitve LB GP Zagreb s strani organov Republike Hrvaške, tako utegnejo biti pomembne pri pogajanjih o prevzemu jamstva držav naslednic SFRJ, nikakor pa jih po določbah ZOR ni mogoče upoštevati pri reševanju spora med posameznim varčevalcem in Ljubljansko banko d.d..

Glede ugovora zastaranja in ugovora glede pripoznave dolga

11Neutemeljen je očitek, da je materialnopravno napačna odločitev sodišča, da je s pripisovanjem obresti v hranilni knjižici toženka pripoznala dolg in s tem povzročila pretrganje zastaranja. V drugem odstavku 387. člena ZOR je izrecno navedeno, da dolg lahko pripozna dolžnik tudi posredno, npr. s tem, da plača obresti. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da ima pripisovanje obresti enak učinek in se je s tem zastaranje pretrgalo, čeprav tožena stranka v svojem dopisu tožeči stranki jasno izraža svoje zadržke v zvezi s tožničinim zahtevkom za izplačilo deviznega varčevanja, vendar te zadržke navaja le v okviru problematike nasledstvenega vprašanja, ko pravi, da je potrebno počakati na sporazum med državami naslednicami SFRJ. Nikjer v dopisu pa tožena stranka ne problematizira obstoja terjatve, njene zapadlosti oziroma morebitnega zastaranja. Pripisovanje obresti gre zato po mnenju sodišča prve stopnje, ki ga sprejema tudi sodišče druge stopnje, pravilno razumeti kot priznanje obstoja obveznosti.

12Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Prvotožena stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato na podlagi določila 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP nosi stroške pritožbenega postopka sama.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) tako tudi v sodbi I Cp 4444/2010 Višjega sodišča v Ljubljani

(2) sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 307/2011

(3) sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 307/2011