VSL sodba I Cp 195/2012

I. Pritožbi prvih treh tožencev se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se ta v celoti pravilno glasi:

„1. Prvotožena stranka M. H., drugotožena stranka P. H. in tretjetožena stranka M. K. so dolžne v roku 60 dni urediti odtekanje meteorne vode z nepremičnine parc. št. 946/10 k.o. X tako, da meteorne padavine ne bodo več odtekale na nepremičnino tožnika F. F. parc. št. 945/12 k.o. X.“

Sicer se pritožba zavrne in sodba, kolikor se nanaša na navedene pritožnike, potrdi.

II. Pritožba četrtega toženca se zavrne in sodba, kolikor se nanaša nanj, potrdi.

III. Pritožniki sami nosijo stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da so prvi trije toženci dolžni v roku 60 dni urediti odtekanje meteorne vode z nepremičnine parc. št. 946/10 k.o. X, skladno z gradbenim dovoljenjem Skupščine občine Kranj št. 351-589/66-04/9 z dne 29. 4.1968 in spremembo gradbenega dovoljenja z dne 7. 9. 1978 tako, da meteorne padavine ne bodo več odtekale na nepremičnino tožnika parc. št. 945/12 k.o. X (1. točka izreka); kar je tožnik od prvih treh tožencev zahteval drugače, je sodišče zavrnilo (2. točka izreka); da je četrti toženec dolžan v roku 60 dni urediti odtekanje meteorne vode z nepremičnine parc. št. 945/11 k.o. X skladno z istim gradbenim dovoljenjem in spremembo gradbenega dovoljenja tako, da meteorne padavine ne bodo več odtekale na nepremičnino tožnika parc. št. 945/12 k.o. X (3. točka izreka); kar je tožnik od četrtega toženca zahteval drugače, je sodišče zavrnilo (4. točka izreka); odločilo, da so prvi trije toženci dolžni v roku 15 dni tožniku nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 933,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka); odločilo, da je četrti toženec dolžan v roku 15 dni tožniku povrniti pravdne stroške v višini 319,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (6. točka izreka). O tožbenem zahtevku zoper četrtega toženca, J. P., je sodišče prve stopnje odločilo z zamudno sodbo.

2Zoper sodbo so se pritožili vsi toženci.

3Prvi trije toženci se pritožujejo zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njih v celoti zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da so pravico odvodnjavanja meteorne vode s strehe svoje hiše (v žleb tožnika) priposestvovali. Na takšen način je bilo odvodnjavanje s streh zgrajeno že v letu 1969, tak način je tožnik že takrat videl in mu ni nasprotoval. Hiše je za vse stranke enotno gradilo gradbeno podjetje. Selitev tožnika v hišo v letu 1976 ne predstavlja spoznanja o načinu odvodnjavanja, tožnik sam je predložil fotografije že iz leta 1969, kjer se jasno vidi kako je odvodnjavanje izpeljano. Tudi trditve o njegovih zahtevah niso resnične. Šele v letu 1993, ko so bili žlebovi že deloma amortizirani, je za njihovo zamenjavo tožnik res zahteval finančno udeležbo tožencev, naredili naj bi se novi žlebovi, odvodnjavanje pa bi bilo enako. Odvodnjavanje je bilo potrjeno s strani nadzornega organa, ki ga je tožnik imel. V soglasje z vsemi investitorji so bile določene izvedbene spremembe. Absurdna je odločitev sodišča, da se mora odvodnjavanje izvesti v skladu z več kot 40 let starim projektom, na ta način bi nov žleb tekel skozi električno omarico na nepremičnini tožencev. Sicer pa samo en del meteornih vod s strehe tožencev teče po žlebu tožnika, z druge strani teče po žlebu soseda M. Ž.. Tožba je šikanozna in predstavlja maščevanje tožnika, ker je v letu 2006 izgubil pravdo zaradi motenja posesti. Gre pa za to, da hoče tožnik zvišati sleme svoje nepremičnine, zato mu sedaj odvodnjavanje ne ustreza več.

4Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5Zoper zamudno sodbo je pravočasno pritožbo vložil četrti toženec. Navaja, da vse do prejema sodbe ni prejel nobene pošte. Do leta 1986 je imel priimek V., od takrat dalje pa je J. P.. Poštar mu ne izroča pošiljk na ime V., oseba J. V. ne obstaja. Postopek se je vodil mimo njega, iz sodbe izhaja, da naj bi J. V. moral nekaj storiti, te osebe ni. Sicer je sodba nepravilna in nezakonita. Tožnik je sodeloval pri gradnji od vsega začetka in skupaj z nadzornim organom je bil dogovorjen način odvodnjavanja. Pravice odvodnjavanja mu sodišče ne sme odvzeti.

6Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

7Pritožba prvih treh tožencev je delno utemeljena, pritožba četrtega toženca je neutemeljena.

8Pravdne stranke so (so)lastniki treh vrstnih hiš. Toženci so meteorno vodo s svojih nepremičnin (prvi trije toženci s parcele št. 946/10 k.o. X, četrti toženec pa s parcele št. 945/11 k.o. X), s streh svojih hiš, speljali na nepremičnino tožnika (parcelo št. 945/12 k.o. X), to je v odtoke njegove hiše. Meteorne vode s streh treh vrstnih hiš so torej speljane v odtok (žleb) na hiši tožnika. Gre za tako imenovano direktno imisijo, ki je, če se izvaja brez pravnega naslova, vedno prepovedana (drugi odstavek 75. člena v zvezi s 87. členom Stvarnopravnega zakonika – SPZ), tudi takrat, ko ne presega krajevno običajne mere oziroma ko ne povzroča znatnejše škode. Lastniku gre varstvo po 99. členu SPZ (zaščita pred vznemirjanjem).

9Prvi trije toženci so trdili, da pravni naslov za takšno imisijo imajo – pravico odvodnjavanja meteornih vod na takšen način so pridobili s priposestvovanjem, služnost so nemoteno in pošteno izvrševali od leta 1971 do leta 2004 (ko se je tožnik takšnemu načinu uprl). Sodišče prve stopnje je po izpeljanem dokaznem postopku zaključilo, da pridobitve služnostne pravice prvi trije toženci niso izkazali. Dokazno oceno pritožbeno sodišče sprejema, je skladna z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, je pa tudi življenjsko prepričljiva. Nesporno je, da je bila v projektni dokumentaciji za navedene vrstne hiše, za vsako od njih določena lastna kanalizacijska ureditev, ki je vključevala tudi odvodnjavanje meteornih padavin pri vsaki nepremičnini. Pritožbena trditev, da je bil način odvodnjavanja spremenjen v soglasju z vsemi investitorji (za tožnika naj bi bil takšen način potrjen s strani njegovega nadzornega organa), predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Kaj takšnega pred sodiščem prve stopnje prvi trije toženci niso zatrjevali. V odgovoru na tožbo so zapisali, da so „pravni predniki tožencev objekte zgradili nekoliko drugače, kot je bilo po projetku“, niso pa zatrdili (tudi ne kasneje – na prvem naroku za glavno obravnavo), da je bilo to storjeno v soglasju s tožnikom. Tudi niso nikoli zatrjevali (kar sicer za odločitev ni bistveno), da se odvodnjavanje dela strehe vrši po žlebu soseda Ž.. Pritožbeno sodišče tako sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je že kmalu po vselitvi (v letu 1976) tožnik tožene pričel opozarjati, da obstoječa ureditev odvodnjavanja meteornih vod ni primerna (razlogi na straneh 5 in 6 sodbe), s čimer je pokazal, da izvrševanju služnosti nasprotuje oziroma da takšen način odvodnjavanja dovoljuje le do preklica – prekarij. Do leta 2004 (ko je zamašil žlebove), se takšnemu načinu odvodnjavanja ni aktivneje uprl, zaradi ohranjanja dobrih sosedskih odnosov, v pričakovanju, da bo do spremembe prišlo sporazumno.

10Pravnega naslova za opisano direktno imisijo prvi trije toženci torej niso izkazali. Sodišče prve stopnje je tako pravilno in zakonito tožbenemu zahtevku, da so dolžni v roku 60 dni urediti odtekanje meteornih vod s svoje parcele tako, da te ne bodo več odtekale na nepremičnino tožnika, ugodilo (z negatorno imisijsko tožbo je dopustno postaviti tako opustitveni zahtevek – prenehanje vznemirjanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja, kot tudi zahtevek, da se nekaj stori s ciljem preprečitve ali zmanjšanja imisij). Vendar pa prizadeti lastnik ne more narekovati načina, kako naj lastnik spremeni stanje nepremičnine, s katere prihajajo imisije, če je te mogoče preprečiti na več načinov. Zahtevek za povsem določeno spremembo stanja je tako možen le tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče imisijo preprečiti le na en način. To pa v konkretnem primeru ni bilo zatrjevano, niti ugotovljeno. V tem obsegu je pritožba prvih treh tožencev, ki to izrecno izpodbijajo, utemeljena. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da jim je naložilo povsem določeno spremembo stanja (v skladu z gradbenim dovoljenjem iz leta 1968 oziroma 1978). V tem obsegu je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odločitev v 1. točki izreka ustrezno spremenilo (358. člen ZPP), sicer pa pritožbo prvih treh tožencev zavrnilo in sodbo, kolikor se nanaša na njih, v preostalem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11Kot rečeno, je sodišče prve stopnje zoper četrtega toženca, izdalo zamudno sodbo. V tožbi je bil četrti toženec označen kot „P., sedaj V. J., ...“. Tožbo mu je sodišče poslalo v odgovor na ime J. V., .... Iz povratnice pri list. št. 5 je razvidno, da je oseba prejem sodnega pisma potrdila s podpisom. V pritožbi četrti toženec pojasni, da je imel do leta 1986 priimek V., od takrat dalje pa P., z vsebinskimi pritožbenimi navedbami pa priznava, da je njegova identiteta sicer nesporna. Ne gre torej za neobstoječo osebo, temveč le za pomoto v imenu (ki jo je sodišče prve stopnje tudi že odpravilo z izdajo popravnega sklepa). Tako teorija in praksa sta soglasni, da nesporna identiteta toženca (ki tudi zanj ni mogla biti sporna) le-tega ne odvezuje, da sodeluje v postopku in da ga zavezuje tudi sodba, kljub morebitni napaki v zapisu priimka. Četrti toženec J. P. (prej V.) je torej tožbo s pozivom naj nanjo odgovori in z opozorilom na pravne posledice, če tega ne bo storil, prejel, nesporno pa na tožbo ni odgovoril. Pravilno in zakonito je zato sodišče prve stopnje zoper njega izdalo zamudno sodbo (318. člen ZPP). Tudi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, utemeljenost tožbenega zahtevka pa izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ta dejstva pa tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Kot rečeno gre v konkretnem primeru za direktno imisijo, ki je, kadar se izvršuje brez pravnega naslova, vedno prepovedana (drugi odstavek 75. člena v zvezi s 87. členom SPZ). Pravilno in zakonito je zato sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo, kolikor se nanaša na četrtega toženca, potrdilo (353. člen ZPP).

12Ker četrti toženec s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Prvi trije toženci so sicer s pritožbo delno uspeli, vendar le v manjšem delu, zato je pritožbeno sodišče tudi glede njih odločilo, da sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je še odločilo, da tudi tožnik nosi svoje stroške odgovorov na pritožbo, saj ne gre za potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).