VSL sodba in sklep I Cp 3511/2011

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo najemnine v skupnem znesku 46.187,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih zneskov najemnine v plačilo dalje in hkrati sklenilo, da ni pristojno za sojenje o zahtevku v navedeni višini, ki ima za pravno in dejansko podlago plačilo uporabnine. S sklepom je odločilo, da se zavrže pritožba toženke, da se njen predlog za dopolnitev navedene sodbe in sklepa zavrne, ter jo kaznovalo za žaljive navedbe v njenem odgovoru na pritožbo tožnice.

2Tožnica je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, posledično pa tudi sklepa o nepristojnosti, kateremu sicer, kot je navedla, izrecno ne nasprotuje. Navaja, da sodišče zmotno razloguje, da je tožena stranka s kupoprodajno pogodbo prenesla lastništvo od investitorja na L. d.o.o., nato pa na toženo stranko. Od 27.2.2003 je na podlagi pravnomočne sodbe I P 537/98 tožnica solastnica poslovnega prostora do ½. Tega nobena kasnejša sodba ne more spremeniti. Postopek v zadevi P 266/2000 je tekel v smislu ugotavljanja veljavnosti kupoprodajne pogodbe, na osnovi katere pa se lastninska pravica ni spreminjala. Ta sodba ne mogla poseči v pravnomočno odločbo sodišča z opr. št. I P 537/98 glede odločitve, čigav je poslovni prostor na Z.. Več kot očitno je, da je solastnica poslovnega prostora do ½ prav tožnica. Tožnica je do polovice lastnica L. d.o.o., kar pomeni, da je tudi na tej podlagi solastnica poslovnega prostora do polovice. Pogodba med L., d.o.o. in L. L., d.o.o. z dne 22. 12. 2004 je nična, kakor tudi zemljiškoknjižni vpis. Pooblaščenec L., d.o.o. in L. L., d.o.o., je brez soglasja tožnice opravil prepis v zemljiški knjigi na podlagi pogodbe, za katero je izvedela tožnica šele na glavni obravnavi. Sodišču je predlagala rok, da bi lahko ugotovila, na kakšnih pravnih podlagah je bil sproveden vpis v zemljiški knjigi, kar je tudi pojasnila, vendar sodišče njeni prošnji ni ugodilo. Navaja še, da je videnje sodišča, da je s sodbo P 266/2000 izgubila lastništvo poslovnega prostora in da je zato odpadla podlaga za veljavnost najemne pogodbe, povsem absurdna. Sodišče je tudi spregledalo, da se glede na prvi odstavek 546. člena ZOR pogodba šteje za razdrto od samega začetka, kar pomeni, da je bila kupna pogodba razdrta že z dnem njene sklenitve in ne, kot šteje sodišče, dne 31. 3. 2004, ko je nastopila pravnomočnost sodbe P 266/2000.

3Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo proti sklepu po svojem prokuristu M. J. in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter odredi vračilo stroškov pritožbenega postopka.

4Pravdni stranki sta v odgovorih na pritožbi predlagali njuni zavrnitvi in potrditev sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

5Pritožba tožnice ni utemeljena.

6Tožnica je vtoževala plačilo zneska 46.187,37 EUR na podlagi najemne pogodbe, podrejeno pa na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Pri presoji obstoja toženkine obveznosti na podlagi zatrjevanega najemnega razmerja se kot pravnorelevantna izpostavljajo naslednja dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje: da je bila med družbo L., d.o.o., in tožnico 16. 5. 1997 sklenjena kupoprodajna pogodba za poslovni prostor; da je tožnica kot lastnica dala toženki v najem navedeni poslovni prostor na podlagi najemne pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili 19. 6. 1997; da je bila omenjena kupoprodajna pogodba zaradi tožničine neizpolnitve obveznosti razvezana; da je to pogojevalo prodajalkin zahtevek za vrnitev poslovnega prostora in da je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 266/2000-I z dne 16. 1. 2004, ki je postala pravnomočna 31. 3. 2004, tožnici naloženo, da poslovni prostor izroči v last in posest prodajalki - družbi L., d.o.o..

7Tožnica je zatrjevala sklenitev najemne pogodbe v l. 1997, ne pa tudi vsebine najemnega razmerja oziroma da je bila ona tista, ki je kot najemodajalka v vtoževanem obdobju toženki zagotavljala možnost rabe nepremičnine. Tožnica pa je glede na zgoraj ugotovljena dejstva izgubila pogodbeni položaj najemodajalke in s tem pravico zahtevati najemnino od tožene stranke na podlagi najemne pogodbe. Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. l. SRS, št. 18/1974 s spremembami, ZPSPP) v 31. členu določa, da v primeru, če pridobi kdo drug z nakupom ali kako drugače od najemodajalca lastninsko pravico ali pravico uporabe na poslovnem prostoru, najem ne preneha, ampak pridobitelj stopi v pravice in obveznosti najemodajalca. Glede na navedeno določilo je po razvezi kupoprodajne pogodbe v pravice in obveznosti najemodajalca vstopila družba L., d.o.o., ki ji je bila tožnica tudi tudi po pravnomočni sodbi dolžna izročiti obravnavani poslovni prostor v last in posest.

8Tožnica je res s sodbo o ugotovitvi skupnega premoženja postala skupna lastnica poslovnega prostora, vendar pa s tem ni ponovno pridobila položaja najemodajalca. Skupna lastnica poslovnega prostora je postala na originaren način, torej ne gre za primer iz 31. člena ZPSPP, ki za vstop v položaj najemodajalca zahteva, da se lastninska pravica ali pravica uporabe na poslovnem prostoru pridobi „z nakupom ali kako drugače od najemodajalca“. Tožničin položaj skupne lastnice zato ne pomeni vstopa v položaj najemodajalca in (ponovne) pridobitve pravice terjati najemnino od tožene stranke. Lastninska pripadnost poslovnega prostora tožnici pa je lahko podlaga za uveljavljanje zahtevka in naslova neupravičene obogatitve, če so zanj izpolnjeni zakonski pogoji in kar bo predmet odločanja o eventualnem tožbenem zahtevku pred pristojnim okrožnim sodiščem.

9Pritožbeno sodišče se glede na navedeno ni spuščalo v vprašanja, ali je bila kupoprodajna pogodba med L. d.o.o., in toženo stranko veljavno sklenjena, ali je tožena stranka veljavno pridobila lastninsko pravico in ali je prišlo na strani tožene stranke do fuzije najemnika in lastnika. Nepotrebno je zato tudi opredeljevanje do nastopa prekluzije na strani tožnice glede vpisa tožene stranke v zemljiško knjigo. Hkrati je treba dodati, da je zmotno stališče tožnice, da je solastnica poslovnega prostora zato, ker je solastnica poslovnega deleža družbe L., d.o.o., ki ima v lasti poslovni prostor. Stvar ne more biti hkrati predmet dveh premoženj. V premoženju družbenika je delež v družbi, ne pa tudi tisto, kar se nahaja v premoženju družbe.

10Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. tč. 365. člena ZPP).

11Pritožba toženke je nedovoljena.

12Po prvem odstavku 32. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/06 s spremembami, ZGD-1) gospodarsko družbo zastopajo osebe, ki so določene z zakonom ali aktom o ustanovitvi družbe na podlagi zakona (zakoniti zastopnik). Prokurist glede na določbo 33. člena ZGD-1 ni zastopnik, ampak pooblaščenec stranke. Obseg prokure je določen v 1. odstavku ZGD-1. Ta pri naštevanju upravičenj prokurista določa le materialnopravne posle. Zato prokurist brez posebnega pooblastila zakonitega zastopnika ne more sam zastopati pravne osebe v pravdnem postopku.(1) V obravnavani zadevi prokurist ob vložitvi pritožbe ne le, da ni predložil navedenega pooblastila, ampak tudi ni dokazal pogojev iz 3. odstavka 87. člena ZPP oziroma, da ima opravljen pravniški državni izpit, ki je pogoj za nastopanje v vlogi poblaščenca v pritožbenem postopku. V skladu z določilom 2. odstavka 89. člena ZPP je treba takšno pritožbo kot nedovoljeno zavreči (1. odstavek 343. člena ZPP).

------------------------------------------------------------------

(1) Sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 7. 2010, opr. št. II Ips 515/2007; Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 341.