VSRS Sodba I Ips 22840/2011-52

Ugotovi se, da je bila s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi I K 22840/2011 z dne 21. 12. 2011, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 22840/2011 z 24. 4. 2012 prekršena določba 202. člena Kazenskega zakonika.

A.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega T. S. na podlagi 1. in 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje kršitve pravic iz socialnega zavarovanja po 202. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), s tem, ko naj bi zavestno ne ravnal po predpisih o socialnem zavarovanju in s tem drugega prikrajšal za pravico, ki mu pripada, s tem, da kot direktor družbe S. d. o. o. v času od 30. 11. 2005 do 7. 1. 2009 ni obračunaval prispevkov za obvezno zavarovanje, skladno s 4. in 7. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), zaradi česar naj bi J. K. odvzel pravico, da bi se mu na podlagi četrtega odstavka 39. člena istega zakona navedeno obdobje upoštevalo v izračunu pokojninske osnove. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka proračun, po tretjem odstavku 105. člena istega zakona pa je oškodovanca J. K. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo, glede stroškov pritožbenega postopka pa je na podlagi prvega odstavka 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo proračun. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da v ravnanju obdolženega niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po 202. členu KZ-1, saj obdolženčevo neobračunavanje prispevkov za socialno varnost oškodovancu ni povzročilo posledic, to je prikrajšanja oziroma omejitve pravic do starostne pokojnine. Oškodovanec je namreč v obravnavanem obdobju prejemal minimalno plačo, izračunana na podlagi njegovih plač najugodnejša pokojninska osnova zanj pa je v obdobju od leta 1977 do leta 1994. Neobračunavanje prispevkov za socialno varnost zato ne vpliva na pravico do višine oškodovančeve pokojnine.

3Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona v smislu 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ter predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je bila s pravnomočno sodbo kršena določba 202. člena KZ-1. Navaja, da KZ-1 kot prepovedano posledico, ki se zahteva za obstoj kaznivega dejanja določa prikrajšanje oziroma omejitev pravice, ki delavcu pripada in ne zahteva prikrajšanja pri izplačilu. Ker se starostna pokojnina odmerja od mesečnega povprečja plač, od katerih so obračunani prispevki, je že z neplačilom prispevkov okrnjeno zagotavljanje pravice do starostne pokojnine, torej je v pravico poseženo. Zato meni, da je drugačno stališče obeh sodišč v izpodbijanih sodbah napačno.

B.

4Kaznivo dejanje kršitve pravic iz socialnega zavarovanja po 202. členu KZ-1 stori, kdor vedoma ne ravna po predpisih s področja socialnega zavarovanja in s tem koga prikrajša za pravico, ki mu gre, ali jo omeji.

5Po stališču obeh sodišč v izpodbijanih sodbah samo neobračunavanje prispevkov za socialno zavarovanje v obravnavanem primeru ni povzročilo z zakonom določene posledice, to je prikrajšanja ali omejitve pravic do starostne pokojnine, saj je ob dejstvu, da je oškodovanec v obravnavanem obdobju prejemal minimalno plačo, na podlagi njegovih plač izračunana zanj najugodnejša pokojninska osnova v obdobju od 1977 do 1994; pomeni, da do prikrajšanja oziroma omejitve višine pokojnine, ki bo odmerjena, ni prišlo.

6Objekt varstva po 202. členu KZ-1 je socialna varnost delavcev, ki se zagotavlja na podlagi plačanih prispevkov, ob upoštevanju načel vzajemnosti in solidarnosti. S prisilnimi zakonskimi določbami je na delodajalca prenesena obveznost, da ob vsakem izplačilu plače plača prispevke za socialno varnost, ki sicer predstavljajo del delavčeve plače, s katerim pa delavec ne more neposredno razpolagati. Ker so prispevki za socialno varnost vezani na delovno razmerje, je pravno varovano že upravičenje, da bo delodajalec obveznost plačila prispevkov tudi dejansko izvedel. Že iz jezikovne razlage obravnavane zakonske določbe ne izhaja, da bi KZ-1 kot prepovedano posledico, potrebno za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja, določal prikrajšanje pri izplačilu pravice, oziroma v obravnavanem primeru, ko gre za pravico s področja pokojninskega zavarovanja prikrajšanje, ki bi se kazalo v višini odmerjene pokojnine. Ker je samo od plačila prispevkov odvisna pridobitev pravic s področja socialne varnosti, je pravilno stališče vrhovne državne tožilke v zahtevi za varstvo zakonitosti, da prepovedana posledica nastopi že z neplačilom prispevkov, če so seveda izpolnjeni pogoji za krivdno odgovornost storilca. Če delodajalec ob izplačilu plače delavcu ne izpolni svoje zakonske obveznosti in prispevkov ne plača, je namreč ob uveljavljenih načelih solidarnosti in vzajemnosti, na katerih temelji sistem socialne varnosti, socialna varnost delavca že ogrožena ter je tako vanjo poseženo. Drugačna razlaga prepovedane posledice, kot zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja, da mora priti do dejanskega prikrajšanja, ki rezultira v višini odmerjene pokojnine, bi lahko privedla do položaja, ko bi delodajalec izvrševal kaznivo dejanje več let, tudi desetletje, pa bi o dokončanem kaznivem dejanju lahko govorili šele na podlagi rezultata odmere nižje pokojnine kot bi delavcu šla, če bi bili prispevki plačevani. Vrhovna državna tožilka zato utemeljeno uveljavlja, da je z razlago 202. člena KZ-1 v izpodbijanih sodbah, po kateri je prepovedana posledica kot zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja podana le v primeru prikrajšanja oziroma omejitve višine pokojnine, ki šele bo odmerjena, na podlagi katere je bila obdolžencu izrečena oprostilna sodba, storjena kršitev kazenskega zakona v smislu 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP.

7Vrhovno sodišče Republike Slovenije je glede na navedeno ugotovilo, da je bila s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi I K 22840/2011 z dne 21. 12. 2011, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 22840/2011 z dne 24. 4. 2012, kršena določba 202. člena KZ-1. Ker je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti v škodo obdolženega, Vrhovno sodišče ni posegalo v pravnomočno sodbo (prvi in drugi odstavek 426. člena ZKP).