VSRS Sodba I Ips 4558/2012-71

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojeni so dolžni plačati sodno takso.

A.

1Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo:

obsojenega S. R. za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa umora F. M. po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z prvim odstavkom 22. člena KZ in dveh kaznivih dejanj poskusa umora, storjenih v sostorilstvu z E. R. oziroma A. R. na škodo S. M. oziroma Š. A. po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z prvim odstavkom 22. člena in 25. členom KZ. Ob uporabi omilitvenih določil mu je izreklo enotno kazen pet let in deset mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu;

obsojenega A. R. za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa umora Š. A. v sostorilstvu s S. R. po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 22. in 25. členom KZ, za katero mu je, ob uporabi omilitvenih določil, izreklo kazen enega leta in dveh mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja;

obsojenega E. R. za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa umora S. M. v sostorilstvu s S. R. po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 22. in 25. členom KZ, za katero mu je, ob uporabi omilitvenih določil, izreklo kazen enega leta in dveh mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja.

Vsem trem obsojenim je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), oškodovance Š. A., S. M. in F. M. pa z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pot pravde.

2Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbe zagovornikov obsojenih in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenim pa naložilo plačilo sodne takse.

3Zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje so zagovorniki obsojenih vložili zahteve za varstvo zakonitosti, in sicer zagovorniki obsojenega S. R. Odvetniške družbe Č. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zagovorniki Odvetniške družbe M. pa tudi iz razlogov kršitve kazenskega zakona. Tudi zagovornica obsojenega A. R. - L. Š. je vložila zahtevo iz teh razlogov, medtem ko so jo zagovorniki obsojenega E. R. Odvetniške družbe G. vložili iz razloga absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev ustavne pravice iz 23., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Predlagatelji Vrhovnemu sodišču predlagajo, da njihovim zahtevam ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo odločitev oziroma, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojence oprosti obtožbe.

4Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane in predlaga zavrnitev zahtev.

5Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenemu A. R. in zagovornikom obsojenih, medtem ko vročitev S. in E. R. ni bila uspešna. O odgovoru vrhovne državne tožilke so se izjavili le zagovorniki obsojenega S. R. iz Odvetniške družbe M., o. p., d. o. o., ki vztrajajo pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

6Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. V tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Skladno z drugim odstavkom 420. člena ZKP pa je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba.

7Zagovorniki obsojenih S. in E. R. trdijo, da je bila obsojenim, v postopku pred sodiščem prve stopnje kršena ustavna pravica do nepristranskega sojenja, saj je sodelovala sodnica P. L., glede katere so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v njeno nepristranskost, zato bi bila na mestu njena izločitev. Zagovorniki Odvetniške pisarne Č. poudarjajo, da je prav tako kot dejanska odsotnost pristranskosti pomemben tudi videz nepristranskosti sodnika, pri oceni slednjega pa je potrebno upoštevati tudi posebno občutljivost položaja v katerem se je znašel obdolženec, ko mu za dejanje za katero je predpisana kazen do 15 let zapora, sodi sodnik, ki ga obdolženi objektivno ali subjektivno povezuje s predmetom kazenske zadeve. Zagovorniki Odvetniške pisarne M. pa trdijo tudi, da je podan izključitveni razlog iz 4. točke 39. člena ZKP, saj je imela sodnica v času odvetniške kandidature, na podlagi 16. člena Zakona o odvetništvu, pooblastilo za zastopanje oškodovancev.

8Res je, da sodnik, da bi lahko odločal nepristransko, ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja, ampak mora biti vsaka odločitev sodišča sprejeta na podlagi dejstev in argumentov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku, ne pa na podlagi informacij izven takšnega postopka, vendar tudi odločba Ustavnega sodišča RS U-I-149/99, na katero se sklicujejo zagovorniki Odvetniške družbe Č., ne daje podlage za sklep, da bi prav vsaka navezna okoliščina, ki bi predstavljala hipotetično nevarnost pristranskega sojenja, predstavljala podlago za izločitev sodnika na podlagi 6. točke 39. člena ZKP, z utemeljitvijo, da je pomemben zunanji izraz oz. kako vprašanje pristranskosti in nepristranskosti razumejo stranke v konkretnem kazenskem postopku. Vrhovno sodišče, že spričo dejstva, da je odvetnik J. S. pooblastilo oškodovancev za zastopanje v konkretnem kazenskem postopku sprejel skoraj eno leto po tem, ko je bila P. L., prej zaposlena pri njem kot odvetniška kandidatka, izvoljena v sodniško funkcijo, pritrjuje stališču podpredsednika Okrožnega sodišča v Kopru (ki je zahtevo za izločitev sodnice štel za pravočasno), da pri sodnici P. L., zgolj na podlagi zatrjevanega(1), niso podane okoliščine, ki bi pri vzbudile upravičen dvom, da v zadevi ni mogla odločati nepristransko oz. zgolj ta okoliščina ne daje podlage za sklep, da bi bila sodnica zainteresirana za izid postopka. Navedbe zagovornikov Odvetniške pisarne M. glede pravilnega datiranja pooblastila pomenijo nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

9Kršitev določbe 6. točke 39. člena ZKP je mogoče upoštevati le, če se izkaže njen vpliv na zakonitost (in pravilnost) sodbe, kar zagovorniki Odvetniške družbe Č. zatrjujejo zgolj s pavšalno navedbo, da ni mogoče izključiti, da ne bi drug sodnik, ki bi deloval v tej zadevi, vplival na vodenje postopka in na presojo tako, da bi bil obdolženec oproščen ali bi bila zanj izdana drugačna, ugodnejša sodna odločba, zagovorniki Odvetniške pisarne G. pa vpliva na zakonitost sploh ne pojasnijo (drugi odstavek 371. člena ZKP).

10Že pritožbeno sodišče je tudi zagovornikom Odvetniške družbe M. pravilno pojasnilo, da zato, ker sodnica v predmetnem kazenskem postopku nikoli ni sodelovala kot pooblaščenka oškodovancev, zanjo ni podan izključitveni razlog po 4. točki 39. člena ZKP, prav tako kot tudi zagovornikom Odvetniške pisarne G., zakaj je bila šele v pritožbi zahtevana izločitev sodnice P. L. iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP, prepozna.

11Zagovorniki obsojenega S. R. Odvetniške pisarne M. neutemeljeno navajajo, da je zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki ga je obramba predlagala za ugotovitev ali je bilo pri obsojenem v času napada (zaradi napada oškodovancev na njegova sinova) prisotno močno afektno stanje, vplivala na zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje je neizvedbo predlaganega dokaza obrazložilo v sodbi na straneh 47 in 48 in zavzelo stališče, da se glede na dejanske ugotovitve (predvsem dogajanje neposredno pred pretepom, način nastanka poškodb in dejstvo, da so se obsojenci dogovorili, kako bodo nastopili, če F. in E. ne bosta podpisala izjav), sodišču ni pojavil sum, da bi bilo pri S. v času storitve kaznivega dejanja podano katero od duševnih stanj, ki bi takšno izvedbo predlaganega dokaza utemeljevala, ker je bil, skupaj s sinovoma, na fizični obračun pripravljen. V sodbi na straneh od 33 do 36 pa se je sodišče opredelilo tudi do verodostojnosti izpovedi priče M. H., zato vlagatelji, ki to v zahtevi presojajo drugače, nedovoljeno izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje.

12Zagovorniki Odvetniške pisarne M. neutemeljeno nasprotujejo tudi odločitvi pritožbenega sodišča, ki ni sledilo dokaznemu predlogu obrambe in zaslišalo priče E. H., ampak zaključilo, da izvedba dokaza, glede na to, da so bila dejstva, o katerih bi vedela izpovedati priča, že ugotovljena, ne bi bila potrebna. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah(2) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev. Tudi pritožbeno sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost in ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste dokaze, ki so pravno relevantni, pri čemer mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Pri tem mora biti stopnja verjetnosti, da bo ta dokaz uspešen, višja kot v primeru, ko se predlaga izvedba dokazov še v fazi dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje. S pritožbo namreč izpodbija že s sodbo ugotovljeno dejansko stanje. Kakšna stopnja verjetnosti bo to, je seveda stvar specifične in konkretne dokazne ocene pritožbenega sodišča, ki v tem primeru ni izostala (točka 23. na strani 9 sodbe sodišča druge stopnje).

13Zagovorniki Odvetniške družbe Č. in Odvetniške pisarne G. zatrjujejo kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave, ki naj bi vplivala tudi na zakonitost sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP), saj je sodišče prve stopnje, namesto, da bi priči I. B. in E. A. neposredno zaslišalo, opirajoč se na določilo prvega odstavka 340. člena ZKP, na glavni obravnavi le prebralo zapisnike o zaslišanju teh prič v preiskavi, ne da bi bila obrambi dana možnost njunega neposrednega zaslišanja. Preiskovalni sodnik je na zaslišanje v preiskavi vabil le zagovornike obsojenih, ne pa tudi obsojenih samih, kar po navedbah zagovornikov Odvetniške pisarne Č. ni enakovredno, saj je ravno obdolženec tisti, ki najlažje presodi verodostojnost izjav priče. Poleg tega, da sploh niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za branje zapisnikov o zaslišanju obeh prič, pa ne prvostopenjsko ne pritožbeno sodišče nista pojasnili razlogov, ki so priči E. A. onemogočili prihod na sodišče. V zvezi z zaslišanjem I. B. pa je sodišče prve stopnje opustilo izvedbo razumnih ukrepov, ki bi priči omogočili prihod na sodišče, kar ni skladno z merili doktrine impossibilium nulla obligatio est. Tudi zagovorniki Odvetniške pisarne G. menijo, da je bilo postopanje sodišča prve stopnje v nasprotju z določilom 340. člena ZKP, saj ne le, da se obramba z branjem zapisnikov ni strinjala, ampak priča I. B. sploh ni bila pravilno vabljena.

14V obravnavanem primeru je preiskovalna sodnica dne 10. 4. 2006 kot priči zaslišala I. B. in E. A., o njunem zaslišanju, kot je ugotovilo že pritožbeno sodišče, pa so bili obveščeni le zagovorniki vseh treh obsojenih, ne pa tudi obsojeni. Zaslišanj se je udeležil le takratni zagovornik obsojenega A. R., odvetnik F. R. Sodišče prve stopnje se je, po tem, ko je priči neuspešno vabilo (iz razlogov razvidnih iz podatkov spisa, sodbe sodišča prve stopnje na straneh 32 in 33 in sodbe pritožbenega sodišča na straneh 7 in 8) oprlo na določilo 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP, ki dopušča odstop od načela neposrednega izvajanja dokazov ter predstavlja izjemo, ki jo narekujejo neizogibni objektivni razlogi ter na glavni obravnavi dne 29. 5. 2009 prebralo zapisnika o zaslišanju prič v preiskavi. Vrhovno sodišče argumentaciji in postopanju nižjih sodišč pritrjuje, saj po dejanskih ugotovitvah priča sodišču ni bila dosegljiva. Pravilno vabljeni priči sta namreč tuja državljana, ki sta izrecno odklonila udeležbo na glavni obravnavi pred našim sodiščem, zato so bili izpolnjeni pogoji za branje njunih prejšnjih izpovedb po 1. točki prvega odstavka 340. člena ZKP (za kar zakon soglasja strank, ki ga kot pogoj navajajo zagovorniki obsojenega E., niti ne predvideva). Navedbe zagovornikov Odvetniške pisarne G., s katerimi izpodbijajo ugotovitev sodišča o nedosegljivosti prič, pomenijo nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

15Vrhovno sodišče ugotavlja, da je stališče zagovornikov Odvetniške družbe Č. pravilno, saj ravnanje preiskovalne sodnice, ki v preiskavi na narok za zaslišanje prič I. B. in E. A., poleg zagovornikov ni vabila tudi obsojenih, ni bilo skladno z določili četrtega odstavka 178. člena ZKP, ki tudi obdolžencu (ne glede na to ali je v priporu ali na prostosti) daje pravico do navzočnosti pri izvedbi preiskovalnih dejanj. Po ustaljeni (ustavno)sodni praksi, ki temelji na določilu točke (d) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ima namreč vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in niti uporaba zapisnikov o zaslišanju prič v preiskovalni fazi sama po sebi ni v nasprotju s pravico obrambe, da izpodbija obremenilne izjave ter v zvezi z njimi zaslišuje njihovega avtorja v trenutku, ko so bile dane, ali pozneje in s tem poskusi omajati njeno verodostojnost. Kljub temu pa Vrhovno sodišče ne vidi, kako bi ugotovljena kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), saj zagovorniki tega konkretno ne pojasnijo - ugotovljena kršitev bi namreč lahko vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe le, če bi se izpodbijana sodba v izključni ali v odločilni meri opirala na izpovedi prič I. B. in E. A.(3), česar nihče ne zatrjuje.

16Zagovorniki Odvetniške pisarne G. navajajo, da je pritožbeno sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe s tem, ko na pritožbene očitke v zvezi z dvomljivimi zaključki sodišča prve stopnje, da je tudi E. (in ne le S.) S. M. dvakrat zabodel z nožem, ni podalo jasnih razlogov. Pri tem navajajo vrsto izsekov iz izpovedi oškodovanega S., ki naj bi dokazovali nekonsistentnost njegove izpovedbe ter izsekov iz izpovedi prič M. H. in A. Č., ki naj ne bi vedeli izpovedati o tem, da je tudi E. razpolagal z nožem.

17Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da zgornjega zaključka ni sprejelo le na podlagi izpovedi oškodovanca (na strani 20 je sodišče tudi konsistentno pojasnilo odstopanja v izpovedi oškodovanca, ki jih vložniki ponovno izpostavljajo in prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očitajo protispisnost), ampak sta tako izpovedala tudi oškodovana F. M. in E. A., do števila in vrste poškodb pa se je opredelil tudi izvedenec dr. Š. Vrhovno sodišče kršitve, ki jo izpostavljajo vložniki, ne vidi, saj se je pritožbeno sodišče v 30. točki sodbe opredelilo do pritožbenih navedb, je pa res, da tega ni storilo na način, kot ga zahtevajo vlagatelji. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje namreč drugačen kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje. Iz obrazložitve drugostopne odločbe je mogoče razbrati, da se je sodišče s pritožbenimi navedbami seznanilo in sprejelo razloge prvostopnega sodišča, iz katerih tudi po oceni pritožbenega sodišča izhaja, da je obsojeni E. storil kaznivo dejanje na način, kot je opisan v izreku sodbe. V povezavi z razlogi prvostopenjske sodbe, s katerimi je senat pritožbenega sodišča v celoti soglašal, so bile pritožbene navedbe tako očitno presojene, saj po ustaljeni sodni praksi niti ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, ampak je zahtevanemu standardu obrazložitve zadoščeno tudi, če iz razlogov izhaja, da se je s pritožbenimi navedbami seznanilo oziroma da jih ni prezrlo. Če se z argumenti prvostopenjske odločbe strinja, ni potrebno, da jih ponavlja.

18To velja tudi glede navedb v zvezi z ostalimi dejstvi, ki jih pritožbeno sodišče prav tako naj ne bi presojalo, kljub temu, da v sodbo prvostopenjskega sodišča, po navedbah zagovornikov Odvetniške pisarne G. vnašajo nejasnost oziroma protislovnost (navedbe sodišča o izoblikovanem morilskem naklepu, poškodbi vitalnih organov, dejstvo ali so vbode spremljali udarci ipd.). Kljub temu, da vložniki uveljavljajo kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP se to izkaže kot nedovoljeno izražanje dvomov v dejanske zaključke nižjih sodišč, sploh pa razlogi o teh dejstvih tudi niso odločilni oziroma med seboj niso v tolikšnem nasprotju, da bi to vnašalo precejšen dvom v obrazložitev prvostopenjske sodbe, zato zatrjevane absolutne bistvene kršitve sodišču ni moč očitati.

19Zagovornica obsojenega A. R. trdi, da „napadena sodba dejansko predstavlja celoten opis 11. točke 371. člena ZKP“ ter v obrazložitev na več mestih navaja, da je sodišče prve stopnje določene dokazne zaključke sprejelo ne da bi razpolagalo z ustreznim dokaznim gradivom. S takšnimi navedbami in brez konkretne obrazložitve navedene kršitve zakona po stališču Vrhovnega sodišča nedovoljeno nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

C.

20Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zato jih je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

21Glede na izid postopka so obsojenci, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžni plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

----

Op. št. (1): Breme dokazovanja (možne) pristranskosti je na tistem, ki to zatrjuje (odločba Ustavnega sodišča RS U-I-92/96).

Op. št. (2): Na primer I Ips 186/98 z dne 17. 9. 1998, I Ips 56/98 z dne 30. 9. 1999, I Ips 203/97 z dne 5. 10. 2000, I Ips 32/2001 z dne 19. 11. 2003 in številnih drugih.

Op. št. (3): Prim. odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 207/99 z dne 4. 7. 2002, Up 849/2005 z dne 18. 10. 2007 in Up 719/2003 z dne 9. 3. 2006.