VSRS Sklep II DoR 423/2011

Predlog se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki plačilo odškodnine v višini 11.604,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2,780.902,38 SIT od 23. 10. 1998 do 1. 1. 2002, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Tožena stranka in stranski intervenient vlagata predlog za dopustitev revizije, v katerem navajata, da glede sledečih vprašanj, ki so bila zgolj opisno in ne izrecno zastavljena, ne obstoji sodna praksa Vrhovnega sodišča oziroma sodna praksa višjih sodišč ni enotna:

glede vprašanja vzročne zveze, saj se investitorju ne bi smelo očitati ravnanja v skladu s pravili stroke ter dejstva, da ni vztrajal pri protipravnem opuščanju dolžnega ravnanja, saj bi na ta način lahko preprečil nastanek škode;

glede vprašanja kriterijev za ugotavljanje in presojanje višje sile, saj je Državni zbor prav zaradi obravnavanih poplav sprejel Zakon o zagotovitvi sredstev za interventne ukrepe pri odpravi posledic poplav, zato je mnenje sodišča v nasprotju z mnenjem države, po katerem so poplave škodnega dne ocenjene kot ekstremen naravni pojav;

glede vprašanja solidarne odgovornosti, saj bi po mnenju predlagatelja sodišče moralo na podlagi četrtega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/1978 in nadalj.) podati končno procentualno oceno stopnje soodgovornosti tožene stranke;

vprašanje sprejemanja ali zavračanja dokaznih predlogov ter tehtanja dokazov, kadar se del mnenja izvedenca sprejme, del pa zavrača.

3Predlog ni utemeljen.

4Vrhovno sodišče je ugotovilo, da sodišči nižjih stopenj toženi stranki nista očitali ravnanja, ki bi bilo skladno s pravili stroke, temveč sta ji očitali neizvedbo odvodnega jarka, ki bi vodo speljal od cestnih propustov nazaj v reko ..., torej ravnanje v nasprotju s pravili stroke. Trditve v predlogu so torej prirejene, poleg tega pa glede vzročne zveze pravno vprašanje ni konkretno opredeljeno, manjka pa tudi navedba pravnega pravila, ki naj bi bilo prekršeno. Nadalje ne držijo navedbe predlagatelja, da glede kriterijev za presojo obstoja višje sile ni sodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. II Ips 281/1995, II Ips 256/97, II Ips 55/2005). Poleg tega se predlagatelj sklicuje na napačno materialnopravno podlago, pravna podlaga za odločanje v zadevi namreč ni bil četrti odstavek 177. člena ZOR, ki ureja oprostitev odgovornosti v primeru škode, ki izvira iz nevarne stvari oziroma dejavnosti, temveč tretji odstavek 206. člena ZOR, ki ureja solidarno odgovornost več oseb, ki so povzročile isto škodo ter pri tem delovale neodvisno druga od druge, v kolikor njihovih deležev pri povzročeni škodi ni mogoče ugotoviti. Glede navedenega člena ravno tako obstaja obširna sodna praksa Vrhovnega sodišča (denimo II Ips 181/2008, II Ips 557/2008, II Ips 229/2001). Zadnje vprašanje je bilo zastavljeno brez obrazložitve, zato ga Vrhovno sodišče ni moglo obravnavati.

5Ker niso izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP predlog tožene stranke in stranskega intervenienta za dopustitev revizije zavrnilo.