VSRS Sodba I Ips 33281/2010-253

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma citirano sodbo obsojena S. K. in S. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem odstavku 311. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. in 22. členom KZ. Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi z določenima kaznima vsakemu po sedem mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Po 49. členu KZ jima je sodišče v določeni jima kazni vštelo čas, ko jima je bila vzeta prostost, za obsojenega S. B. od 23. 11. 2001 od 20.10 ure do 24. 11. 2001 do 22.20 ure. Odločeno je bilo, da se oba obsojenca oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, pa po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo proračun.

2Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje sta vložila pritožbi zagovornika obeh obsojencev, ki pa sta bili s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 33281/2010 z dne 15. 11. 2011 zavrnjeni kot neutemeljeni in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Obsojenca sta bila oproščena plačila stroškov pritožbenega postopka.

3Zagovornica obsojenega S. B. je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. in 3. točki 372. člena ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve 17. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe. Nadalje je navedla, da se zahteva vlaga tudi zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 14., 22., 29. in 35. člena v zvezi s 15. členom Ustave RS. Predlagala je, da se zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da se ugotovi, da je pregon absolutno zastaral in izda zavrnilno sodbo. Kot podrejeno je predlagala razveljavitev sodbe sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje.

4Na zahtevo za varstvo zakonitosti je podala odgovor vrhovna državna tožilka, ki se ne strinja z navedbami v zahtevi ter meni, da v izpodbijani sodbi niso podane zatrjevane kršitve, sicer se pa sklicuje na razloge sodbe sodišča druge stopnje, kjer so utemeljeno in obrazloženo zavrnjene enake pritožbene navedbe, kot se uveljavljajo v zahtevi.

5Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovi zagovornici, ki pa se do njega nista opredelila.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V prvem odstavku 424. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7V zahtevi zagovornica najprej navaja, da je bila seja sodišča druge stopnje, ko je odločalo o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje dne 15. 11. 2011, opravljena v nenavzočnosti obsojenega B., čeprav je v pritožbi prosil, da se ga na sejo vabi, vabilo na sejo pa mu ni bilo vročeno (saj je bil v tistem obdobju na Kosovu), njegovi zagovornici pa je bilo vabilo vročeno le dan pred sejo. V tej zvezi je pritrditi zahtevi, da je bila na ta način storjena kršitev določb prvega in četrtega odstavka 378. člena ZKP iz katerih izhaja, da se seja ne opravi, če obtoženec v pritožbi zahteva, da se ga o seji obvesti, pa o seji ni v redu obveščen. Vendar pa gre v tem pogledu za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, za katero mora zahteva izkazati njen vpliv na zakonitost izpodbijane sodbe, kar pa v tem primeru iz zahteve ne izhaja.

8Zagovornica obsojenega v zahtevi izpostavlja dejstvo, da ji je bila sodba sodišča druge stopnje vročena 21. 11. 2011, medtem ko obsojenemu B. ni bila vročena pred datumom absolutnega zastaranja kazenskega pregona, ki je nastopilo deset let po storitvi obsojenemu očitanega kaznivega dejanja, torej 23. 11. 2011. Zaradi navedenega po mnenju vložnice sodba sodišča druge stopnje pred datumom absolutnega zastaranja ni postala pravnomočna in je treba izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se zoper obsojenega obtožba zavrne. Stališče vložnice ni pravilno, saj se za nastop pravnomočnosti sodbe sodišča druge stopnje, glede na ustaljeno sodno prakso (odločba Ustavnega sodišča RS Up 762/03 z dne 4. 4. 2005 in sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 344/2009 z dne 18. 2. 2010), ne upošteva datum vročitve sodbe obsojencu, temveč pravnomočnost nastopi z dnem, ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku. V obravnavanem primeru je iz spisovnih podatkov razvidno, da je Okrožno sodišče v Mariboru prejelo sodbo sodišča druge stopnje 18. 11. 2011, še isti dan je bila izdana odredba za vročitev sodbe po sodnem vročevalcu, kateremu je bila tudi dostavljena za opravo vročitev (list. št. 638, 639), vendar takojšnji poskus vročitve obsojenemu B. ni bil uspešen, ker je bil ta naslovnik, po pridobljenih podatkih vročevalca, v tujini (list. št. 642). Ne glede na nadaljnji potek vročanja je sodišče prve stopnje izdalo končne odredbe v zadevi 22. 11. 2011 glede na dejstvo, da so bili izpolnjeni pogoji za zaključek, da je v zadevi pravnomočno odločeno.

9Po mnenju zahteve je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z obrazložitvijo oziroma sodba niti nima ustrezne obrazložitve, saj naj bi opis v izreku nakazoval dokončano izvršitev kaznivega dejanja, pravna opredelitev kaznivega dejanja pa se sklicuje na 25. in 22. člen KZ, kar pomeni obsodbo za poskus kaznivega dejanja v sostorilstvu, čeprav izrek ne vsebuje dejstvenega opisa poskusa, obrazložitev pa ga le omenja. O istovrstnih pritožbenih navedbah se je pravilno opredelilo že sodišče druge stopnje (točka 5 sodbe), čemur je dodati le še dejstvo, da poskus storitve obravnavanega kaznivega dejanja izhaja tudi iz dejstvenega opisa v izreku sodbe sodišča prve stopnje, in sicer, da bi obsojenci tujce po prevozu v Ljubljano „izročili naknadno dogovorjeni zvezi za prevoz do slovensko-italijanske meje, katero so imeli namen ilegalno prestopiti...“, kar jasno kaže, da dejanje ni bilo dokončano. Ustrezno temu opisu je podana tudi obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje (točka 15).

10Kolikor se v zahtevi ponavlja pritožbene navedbe o neizpolnjenosti zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, in sicer ukvarjanje s prepovedanim spravljanjem drugih čez državno mejo ter ravnanje iz koristoljubnosti, pri čemer se glede plačila 7.000,00 DEM, ki naj bi jih tujci plačali za pot v Italijo, zatrjuje tudi nasprotje med izrekom izpodbijane sodbe in izpovedbami zaslišanih prič (S. Š. in A. F.), je opozoriti, da ti zakonski znaki niti niso predmet očitka v izpodbijani sodbi, na kar je utemeljeno opozorilo že sodišče druge stopnje (točka 5 drugostopenjske sodbe) in pravilno zavrnilo tudi zatrjevano nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe ter zapisniki o zaslišanju navedenih prič (točka 6 sodbe sodišča druge stopnje).

11Stališče zahteve je neutemeljeno tudi v delu, ko zatrjuje, da se izpodbijana sodba opira na uradni zaznamek policije z dne 29. 10. 2001, ki da je torej nastal en mesec pred obravnavanim dejanjem in je zato neverodostojen ter je sestavni del kazenske ovadbe, kar pomeni, da ti dve listini ne moreta predstavljati edinega dokaza za pravno relevantno okoliščino. Načeloma sicer drži, kot izhaja iz zahteve, da kazenska ovadba in uradni zaznamek sama po sebi ne moreta predstavljati dokaza v kontekstu obravnavanega dejanja, vendar se je glede enakih pritožbenih navedb dovolj jasno in pravilno opredelilo že sodišče druge stopnje (točka 13 sodbe). Poleg tega je poudariti, da je bila verodostojnost omenjenega uradnega zaznamka potrjena z zaslišanjem policista E. B., ki je pojasnil tudi napačno navedbo datuma 29. 10. 2001 v glavi uradnega zaznamka. Celovito dokazno oceno v zvezi s prevažanjem tujcev v posameznem vozilu pa je sodišče prve stopnje utemeljilo tudi v povezavi z zaseženo osebno prtljago in potrdili o vrnitvi zaseženih predmetov (točka 8 in 9 sodbe sodišča prve stopnje), kar ovrže stališče zahteve, da je sodišče svojo dokazno oceno utemeljilo zgolj na podatkih iz kazenske ovadbe in uradnega zaznamka.

12Ko zahteva ponavlja že v pritožbi zatrjevano kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve določenih dokaznih predlogov obsojenčeve obrambe, se je treba ponovno sklicevati na že podano podrobno utemeljitev in obrazložitev zavrnjenih dokaznih predlogov, ki jo je podalo sodišče prve stopnje (točka 3 sodbe) in katerega odločitev je v kontekstu presoje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja potrdilo tudi sodišče druge stopnje (točka 7 sodbe sodišča druge stopnje). Glede na navedene razloge je v zvezi s temi odločitvami nižjih sodišč neutemeljeno vztrajanje zahteve na kršitvi pravnih jamstev iz 29. člena Ustave RS.

13Sicer zahteva navaja tudi, da ni nobenega dokaza, da bi obsojeni B. vedel, da gre za prevažanje oseb, ki naj bi ilegalno prišle v Republiko Slovenijo iz Hrvaške ter nameravale priti v Italijo; da gre za osebe, ki jih ni poznal, niti nikoli videl; da bi kakorkoli sodeloval pri prevažanju navedenih oseb ali pri poskusu njihovega spravljanja čez državno mejo; da iz spisovnih podatkov ni videti, če so tujci imeli veljavne potne listine oziroma kdaj in kje so jim bili vzeti; da ni bilo preverjano, če so tujci v Republiki Sloveniji pridobili azil, kar bi kazalo, da so se skrivali iz političnih razlogov; da je verjetno, da so tujci prišli v Republiko Slovenijo preko slovensko-madžarske meje in ne preko hrvaško-slovenske meje in da torej ni ugotovljeno, kje so ti tujci vstopili v Republiko Slovenijo; da na podlagi pričanj S. Š. in A. F. ni jasno ugotovljeno, koliko in kje naj bi bilo izvršeno plačilo za obravnavano dejanje; da vrnitev nahrbtnika enemu od Kurdov ne dokazuje ničesar; da opaženje treh osebnih avtomobilov na obvoznici v Ljubljani ne dokazuje, da bi naj bil eden od teh prav obsojeni B. s svojim vozilom; da se sodišče ni ukvarjalo z nezakonitostjo policijskega zaustavljanja obsojenčevega vozila, ko obsojeni B. dejansko sploh ni opazil, da ga zaustavljajo – kar vse predstavlja izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja oziroma dokazne ocene, ki jih je v zvezi z navajanimi okoliščinami že sprejelo sodišče prve stopnje, do njih pa se je opredelilo tudi sodišče druge stopnje in gre torej za uveljavljanje razlogov, ki jih z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14Glede na navedeno, ko je bilo ugotovljeno, da z zahtevo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in kršitve sicer pavšalno navajanih ustavnih pravic po 22., 23., 25. in 29. členu Ustave RS, v izpodbijani sodbi niso podane, z zahtevo pa se izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP), je bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

15Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.