VSRS Sodba I Ips 14620/2010-158

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 10. 1. 2011 spoznalo obsojenega G. Ž. za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo kazen osem mesecev zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo pripor od 17. do 21. 11. 2007. Obsojencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka ter premoženjskopravni zahtevek oškodovanca v višini 6.000,00 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 29. 9. 2011 pritožbe obsojenčevih zagovornikov, obsojenčeve matere ter obsojenčeve zunajzakonske partnerke zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka in sodno takso.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki pravočasno dne 13. 2. 2012 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo, zaradi kršitve kazenskega zakonika in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. V zahtevi navajajo, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotovilo, da je bilo ravnanje obsojenca storjeno v silobranu ali vsaj v prekoračenem silobranu. Pri izreku kazenske sankcije bi moralo sodišče prekoračen silobran upoštevati kot olajševalno okoliščino in obsojenca kaznovati mileje. Vrhovnemu sodišču so predlagali, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 2. 4. 2012, meni, da je iz vsebine zahteve razvidno, da se vložniki ne strinjajo z ugotovljenim dejanskim stanjem in menijo, da gre za drugo pravno kvalifikacijo, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Z odgovorom državne tožilke so bili obsojenec in njegovi zagovorniki seznanjeni ter so se zagovorniki o odgovoru pisno izjavili v vlogi z dne 10. 4. 2012, kjer navajajo, da se bistvo zahteve za varstvo zakonitosti nanaša na zatrjevanje obsojenčevih zagovornikov, da je obsojenec v kritični noči ravnal v silobranu oziroma vsaj v prekoračenem silobranu, kar zagotovo predstavlja uporabo materialnega prava, konkretno splošnega dela kazenskega zakonika.

B.

4Glede na vsebino zahteve obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede pravno relevantnih dejstev ter je tako kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena Zakona o kazenskem postopku – v nadaljevanju ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena.

5Vložniki v obširnih razlogih zahteve za varstvo zakonitosti trdijo, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev kazenskega zakona (očitno merijo na kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP), ker da so v obsojenčevem ravnanju bili podani vsi elementi silobrana ali vsaj prekoračenega silobrana.

6Zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka 420. člena ZKP) se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti v primeru, če je bil na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, nepravilno uporabljen kazenski zakon. Obsojenčevi zagovorniki sicer navajajo, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker obsojenčevega ravnanja ni opredelilo kot ravnanje v silobranu, iz vsebine zahteve pa izhaja, da se vlagatelji ne strinjajo z dokazno oceno sodišča in izpodbijajo s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje, česar po izrecni zakonski določbi z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

7Vprašanje obstoja silobrana predpostavlja ugotovitev dejanskih okoliščin, ki zadevajo njegove bistvene sestavine opredeljene v drugem odstavku 11. člena KZ. Dejanje, ki je storjeno v silobranu, torej v obrambi, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad, ni kaznivo dejanje. V konkretnem primeru sodišče v izpodbijani sodbi ne ugotavlja, da je oškodovanec napadel obsojenca in tako tudi ni mogoče govoriti o kakršnikoli obrambi, zaradi katere storjeno dejanje ne bi bilo kaznivo. Očitek vložnikov v zahtevi ne more biti uspešen, ker se njihova obrazložitev očitane kršitve sklicuje na popolnoma drugačno dejansko stanje, kot pa to izhaja iz izpodbijane sodbe in torej po vsebini pomeni zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi (prvi odstavek na 11. strani sodbe sodišča prve stopnje, točka 10. obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje) izključilo v zagovoru obsojenca nakazovan silobran opirajoč se na izpovedbe oškodovanca, prič (M. L., T. B., N. Ž., N. M., E. R. in T. D.) ter izvedensko mnenje Medicinske fakultete v Ljubljani). Presodilo je, da v ravnanju obsojenca ni elementov silobrana niti prekoračenega silobrana, ker obsojenec v času, ko je z neugotovljenim ostrorobim predmetom zamahnil proti oškodovancu in mu povzročil hudo telesno poškodbo (vbodnino na levi strani vratu, raztrganino leve mišice obračalke glave, vrezni rani notranje jugularne vene levo, ureznino za levim ušesom in vreznini pod spodnjo čeljustjo levo), ni odvračal napada niti od sebe niti od koga drugega.

8Vložniki v zahtevi neutemeljeno nakazujejo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP z navedbo, da bi moralo sodišče uporabiti določbo tretjega odstavka 11. člena KZ in ob ugotovljenem prekoračenem silobranu, do katerega je prišlo zaradi močne razdraženosti ali prestrašenosti povzročene z napadom, obsojencu kazen odpustiti. Sodišče z izrekom kazni osem mesecev zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 134. člena KZ ni prekršilo zakona na način iz 5. točke 372. člena ZKP; presoja ustreznosti izrečene kazenske sankcije pa ni razlog zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato Vrhovno sodišče zahteve v delu, v katerem napada ustreznost izrečene kazenske sankcije oziroma predlaga odpustitev kazni, ni posebej preizkušalo.

9Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila praktično v celoti vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenčevi zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo obsojencu odmerilo v posebnem plačilnem nalogu sodišče, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.