VSRS Sodba I Ips 40888/2010-74

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Lendavi je z uvodoma citirano sodbo obsojenega N. H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo pet mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Obsojenec je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo zagovornik obsojenega, ki pa je bila s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 40888/2010 z dne 10. 11. 2011 zavrnjena kot neutemeljena in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo, da se obsojenca oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

3Zagovornik obsojenega je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu kršitve ustavne pravice do obrambe. Poleg tega je v zahtevi navedel, da je izpodbijana sodba tudi vsebinsko neutemeljena in je podana kršitev določb ZKP, ker iz vsebine listin in dokazov v spisu, ne izhaja to, kar se navaja v razlogih sodbe. Predlagal je, da se zahtevi ugodi in obe napadeni sodbi razveljavi.

4Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka in izrazila stališče, da zahteva ni utemeljena.

5Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojenemu in njegovemu zagovorniku, da se o njem lahko izjavijo. Obsojenec pošiljke z odgovorom vrhovne državne tožilke ni dvignil, zagovornik pa se do njega ni opredelil.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V prvem odstavku 424. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7V zahtevi se izpostavlja obsojenčev interes, da se zagovarja s pomočjo zagovornika. Tega je tudi pooblastil, vendar se zagovornik naroka za glavno obravnavo dne 30. 3. 2011 ni mogel udeležiti, ker je imel že razpisani obravnavi pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti. Zato je na Okrajno sodišče v Lendavo poslal opravičilo, ki ga je sodišče prejelo, a kljub temu opravilo obravnavo v nenavzočnosti obsojenca in s tem obsojencu kršilo pravico do obrambe.

8Stališče zahteve ni utemeljeno in je razloge za to določno in pravilno opredelilo že sodišče druge stopnje, ko so bili enaki razlogi uveljavljani že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje (točka 4. sodbe sodišča druge stopnje). Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 1. 3. 2011 je razvidno, da je bil obsojenec pravilno in celovito poučen o pravici zagovarjati se s pomočjo zagovornika, da je izjavil, da se želi zagovarjati sam, ker želi, da se zadeva zaključi, da je na tem naroku glavne obravnave podal svoj zagovor, da je bil ob zaključku naroka seznanjen, da se bo glavna obravnava nadaljevala dne 30. 3. 2011 in se je zato odpovedal posebnemu pisnemu vabilu ter bil hkrati pravilno poučen na posledice neopravičenega izostanka, tudi na možnost, da se obravnava opravi v njegovi nenavzočnosti. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 30. 3. 2011 pa je nadalje razvidno, da obsojenec na obravnavo ni pristopil, svojega izostanka ni opravičil in je zato sodišče skladno s prvim odstavkom 442. člena ZKP odločilo, da se obravnava nadaljuje v nenavzočnosti obsojenca. Narok za glavno obravnavo se je 30. 3. 2011 pričel ob 8.30 uri in zaključil ob 8.57 uri, izostanek z glavne obravnave pa je istega dne opravičil zagovornik po faksu, ki ga je sodišče prejelo ob 8.54 uri in ga obravnavajoča sodnica dejansko ni mogla upoštevati. Poleg tega je zagovornik pooblastilo za zastopanje obsojenca dostavil sodišču šele naslednji dan, torej 31. 3. 2011. Iz navedenih spisovnih podatkov ni mogoče ugotoviti, da bi sodišče kršilo določbe ZKP v zvezi z obsojenčevo pravico zagovarjati se s pomočjo zagovornika in zato ni bil prikrajšan pri uresničevanju njegove ustavne pravice do obrambe.

9Kolikor pa zagovornik obsojenca v nadaljevanju zahteve navaja, da je izpodbijana sodba tudi vsebinsko neutemeljena in obrazložitev sodbe v nasprotju z vsebino dokazov in listin, ki so v spisu, je treba ugotoviti, da gre zgolj za pavšalne navedbe, ki niso z ničemer utemeljene in se jih ne da niti preizkusiti. V obsegu, kjer se napada ugotovljeno dejansko stanje (izpostavljanje mnenja izvedenca medicinske stroke) pa gre za razlog, ki ga z zahtevo ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10Glede na navedeno, ko je bilo ugotovljeno, da z zahtevo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane, z zahtevo pa se izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopustno, je bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

11Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.