UPRS sodba III U 231/2011

I. Tožbi se ugodi, odločbi Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-132/2011-6-BM z dne 8. 8. 2011 in št. 35108-132/2011-7-BM z dne 9. 8. 2011 se odpravita in se zadevi vrneta istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 420,00 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, po izteku roka skupaj z zakonskimi obrestmi.

Z izpodbijanima odločbama št. 35108-132/2011-7-BM z dne 9. 8. 2011 in št. 35108-132/2011-6-BM z dne 8. 8. 2011 je tožena stranka odpravila sklepa Upravne enote Postojna št. 351-31/2011-6 z dne 25. 3. 2011 in št. 351-31/2011-11 z dne 23. 5. 2011 in predlagatelju priznala status stranke v obnovljenem postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo večstanovanjske stavbe na zemljišču s parc. št. 1521/15, 1521/16 in 1521/17 k.o. A. investitorja B. d.o.o., ter odločila, da se izvršitev gradbenega dovoljenja št. 351-151/2008-9 z dne 10. 9. 2008, spremenjenega z odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja št. 351-117 (pravilno 177)/2009-10 z dne 20. 11. 2009 zadrži.

V obrazložitvi izpodbijanih odločb tožena stranka navaja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da sta bili zgoraj navedeni odločbi z dne 10. 9. 2008 in 20. 11. 2009 izdani za gradnjo večstanovanjske stavbe na območju na katerem je gradnja določena z Odlokom o občinskem podrobnem prostorskem načrtu Center v Postojni (v nadaljnjem besedilu OPPN) in njegovi spremembi in da predlagatelj obnove C.C. ni sodeloval v postopkih izdanih odločb, saj je v času izdaje le teh veljavni Zakon o graditvi objektov (v nadaljnjem besedilu ZGO-1) v prvem odstavku 62. člena določal, da je stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za objekt na območju, ki se ureja z občinskim podrobnim prostorskim načrtom samo investitor. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011 prvi in drugi odstavek 62. člena ter 74.b člena ZGO-1 razveljavilo in dopustilo obnovo postopka gradbenih dovoljenj izdanih ob uporabi prvega odstavka 62. člena ZGO-1 iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP) če upravičena oseba obnovo predlagala v roku 30 dni od objave odločbe v Uradnem listu in če od uveljavitve prostorskega akta, na podlagi katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje oziroma od dneva, ko je ta oseba izvedela za izdajo gradbenega dovoljenja, ni preteklo več kot eno leto. Od uveljavitve upoštevanega OPPN je poteklo že več kot eno leto, ni pa preteklo več kot eno leto od dneva, ko je predlagatelj izvedel za izdano obravnavano dovoljenje. V zadevi ni sporno, da se je gradnja večstanovanjskega objekta pričela v juliju 2010, ko je bila postavljena tudi gradbena tabla z vsemi podatki o izdanih odločbah za gradnjo in je ta datum šteti za datum, ko je predlagatelj izvedel za izdano gradbeno dovoljenje tako, da je pogoj pravočasnosti podanega obnovitvenega predloga izpolnjen. Nadalje navaja, da iz zemljiškoknjižnih izpiskov sicer izhaja, da predlagatelj ni lastnik parc. št. 1521/11, 1521/19 in 1521/20 k.o. A. Predlagatelj pa je dejanski posestnik, vrši nemoteno posest na parc. št. 1521/18 in 1521/19 k.o. A., ki sta mejni parceli z gradbeno parcelo na kateri se izvaja gradnja, kar predstavlja pravno varovano korist, ki jo opisujejo določbe 43. člena ZUP, zato je dopustila predlagano obnovo postopka po 9. točki 260. čl. ZUP, saj predlagatelj ni bil v postopek pritegnjen kot prizadeta stranka.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je dne 10. 9. 2008 pridobila gradbeno dovoljenje za deset stanovanjskih enot, ki je bilo dne 20. 11. 2009 zaradi drugačnega temeljenja in kleti spremenjeno tako, da je sedaj dovoljena izgradnja objekta z 12 stanovanji in kletjo. Gradnjo je na podlagi pogodbe z dne 1. 6. 2010 zaupala družbi D. d.o.o., ki je za izvedbo gradbenih del in komunalnih priključkov kot svojega podizvajalca angažirala družbo E. d.d. Ugovarja, da je predlog prepozen, saj je predlagatelj obnove postopka za izdano gradbeno dovoljenje izvedel že dne 10. 9. 2008, to je takrat, ko je podal soglasje za prekop parcele št. 1521/20 za potrebe položitve komunalnih priključkov za nov objekt. Nadalje ugovarja pravočasnosti vložitve predloga za obnovo postopka z zatrjevanjem, da je predlagatelj za obstoj gradbenega dovoljenja vedel že od leta 2008, ko je tožeča stranka pričela z rušenjem in odstranjevanjem starega objekta, ki ga je na lastne stroške in v soglasju s predlagateljem izvedla tudi na parc. št. 1521/19 k.o. A. V nadaljevanju podaja razloge, zaradi katerih naj bi bila pogodba o prenosu lastninske pravice iz prvotnih lastnikov na F. nična, v posledici česar le ta lastninske pravice na spornih nepremičninah ni mogel prenesti na predlagatelja obnove postopka. Iz obrazložitve izpodbijanih odločb pa ni mogoče ugotoviti, na podlagi katerih dejstev je tožena stranka zaključila, da je predlagatelj šele 3. 2. 2011 izvedel za izdano gradbeno dovoljenje, pri čemer je dokazno breme glede pravočasnosti vložitve predloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja na predlagatelju. Nadalje ugovarja, da predlog za obnovo postopka ni podala upravičena oseba. Predlagatelj v postopku ni predložil nobenega dokaza iz katerega bi izhajalo, da razpolaga z listino, sposobno za vpis lastninske pravice na njegovo ime. Iz prodajne pogodbe iz leta 1994 namreč izhaja, da je prodajalec F. d.d. razpolagal z nepremičninami, ki so bile v trenutku sklenitve prodajne pogodbe predmet denacionalizacije kar pomeni, da je bilo vsakršno razpolaganje s takimi nepremičninami nično. Glede na navedeno bi tožena stranka morala odločati glede na zemljiškoknjižno stanje v trenutku odločanja o zahtevku predlagatelja in zahtevo tožeče stranke zavreči. Tožeča stranka pa tudi ni verjetno izkazala okoliščin, ki bi potrjevale, da se nahajajo parcele predlagatelja v vplivnem območju gradnje spornega gradbenega dovoljenja.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in navaja, da je dejanski lastnik nepremičnin parc. št. 1521/18, 1521/19 in 1521/20 k.o. A., čeprav njena lastninska pravica še ni vpisana v zemljiško knjigo, so pa v teku različni sodni postopki za vpis njene lastninske pravice na prej navedenih nepremičninah. Tako pred Okrožnim sodiščem v Kopru poteka pravdni postopek zaradi ugotovitve njene lastninske pravice na prej navedenih nepremičninah, pred Okrajnim sodiščem v Postojni pa poteka tudi nepravdni postopek na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe, s katero je tožeča stranka kupila sporno nepremičnino parc. št. 1521/20 k.o. A. V zvezi z ničnostjo prodajne pogodbe, s katero naj bi pridobila lastninsko pravico na spornih parcelah pa navaja, da so se prodajalci zavezali, da bodo po vrnitvi odvzetega premoženja s kupcem sklenili še kupoprodajno pogodbo za vrnjeno stavbno zemljišče. Prodajalcu F. d.d. je poravnala celotno kupnino za vse zgoraj navedene nepremičnine, ki jih je prejela v last in posest in jih ima v posesti še danes. Od leta 1992, ko je kupila nepremičnine je prepričana, da je lastnica teh nepremičnin, saj je zanje plačala celotno kupnino in je na njih imela tudi neposredno posest. Zaradi formalnih pomanjkljivosti in ker so na zavarovalnici izgubili original kupoprodajne pogodbe iz leta 1994 pa se ni mogla vpisati v zemljiško knjigo, vendar njene lastninske pravice prvotni prodajalci niti tožeča stranka niso nikoli kratile ali oporekale. Navedeno pomeni, da prvotni prodajalci prav dobro vejo, da niso več lastniki teh nepremičnin. Vztraja, da je za izdano gradbeno dovoljenje izvedela 3. 2. 2011, ko jo je tožeča stranka, z dopisom seznanila, da bo začela z deli na parc. št. 1521/20. Sama gradnja pa se je pričela kot izhaja iz gradbenega dnevnika 21. 7. 2010, kar je bilo ugotovljeno ob izdaji odločbe upravnega organa prve stopnje. Da je imela tožeča stranka sporne parcele v svoji posesti pa izhaja iz sklepov Okrajnega sodišča v Postojni z dne 10. 6. 2011 in 16. 9. 2011.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in dodaja, da je prizadeta stranka izkazala pravni interes iz naslova posedovanja vsaj dveh parcel, ki sta sosednji parcelam na katerem se izvaja sporna gradnja kljub temu, da ni zemljiškoknjižna lastnica teh parcel, saj na njih vrši nemoteno posest, kar predstavlja po prepričanju tožene stranke pravno varovano korist, ki jo opisujejo določbe ZUP. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da prizadeti stranki, pred izdajo izpodbijanih odločb nista bili vročeni pritožbi tožeče stranke zoper sklepa upravnega organa prve stopnje z dne 25. 3. 2011 in 23. 5. 2011.

Zakon o splošnem upravnem postopku v prvem odstavku 241. člena, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 259. člena ZUP tudi v pritožbenem postopku zoper sklepe določa, da mora upravni organ prve stopnje pritožbo zoper sklep vročiti morebitnim strankam z nasprotnimi interesi in jim določiti rok za odgovor. V četrtem odstavku 246. člena pa ZUP nalaga organu druge stopnje, da pošlje pritožbo v odgovor morebitni stranki z nasprotnim interesom in ji določi rok za odgovor, če tega ni storil že organ prve stopnje. Odločbo, s katero odpravi izpodbijano odločbo pa lahko izda šele po prejemu odgovora oziroma po izteku roka za odgovor. Kršitev teh določb predstavlja glede na to, da je upravni organ druge stopnje odpravil sklep upravnega organa prve stopnje in sam odločil o stvari, bistveno kršitev pravil postopka, na katere je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti in je bilo že iz tega razloga potrebno, obe izpodbijani odločbi upravnega organa druge stopnje odpraviti.

V zvezi z drugimi tožbenimi ugovori pa sodišče še dodaja: Utemeljen je tožbeni ugovor tožeče stranke glede ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z ugotavljanjem pravnega interesa prizadete stranke za obnovo postopka na podlagi 9. točke 260. člena ZUP. Iz upravnega spisa in izpodbijanih odločb izhaja, da tožeča stranka ni zemljiškoknjižni lastnik parc. št. 1521/18 in 1521/19 k.o. A. Zemljiškoknjižni lastnik parc. št. 1521/20 k.o. A. pa je bila v času izdaje izpodbijane odločbe tožeča stranka. Prizadeta stranka sicer zatrjuje, da je dobroverni posestnik mejnih parcel in je kot dokaz predložila kupoprodajne pogodbe, ki pa niso sposobne vknjižbe v zemljiško knjigo zato je, kot izhaja iz prilog k zahtevi za obnovo postopka z dne 15. 4. 2011 pred pristojnim sodiščem vložila tožbo na ničnost kupoprodajne pogodbe z dne 16. 3. 2011, s katero so zemljiškoknjižni lastniki parcelo št. 1521/20 prodali investitorju ter tožbo zoper zemljiškoknjižne lastnike in tožečo stranko za priznanje lastninske pravice na nepremičninah s parc. št. 1521/18, 1521/19 in 1521/20 (tožbi sta v upravnih spisih). Spornost lastninske pravice na parc. št. 1521/18 (pred preštevilčenjem z odločbo Geodetske uprave Koper, Izpostava Postojna št. 90312-47/2001-61 z dne 4. 5. 2001 parc. št. 41/5) pa izhaja tudi iz gradbenega dovoljenja Sekretariata za varstvo okolja in urejanja prostora Občine Postojna št. 351-95/94-7/TB z dne 17.6. 1994 iz katerega izhaja, da je investitor G.G. naveden kot najemnik navedene parcele. Razpolagalno pravico na navedeni parceli, je dokazoval z najemno pogodbo z dne 16. 3. 1994. Glede na navedeno je po mnenju sodišča vsaj preuranjeno sklepanje tožene stranke, da je predlagatelj verjetno izkazal obstoj njegove lastninske pravice na spornih mejnih parcelah. Zgolj posest navedenih parcel namreč ne zadostuje za uveljavljanje pravnega interesa ob dejstvu, da predlagatelj ni zemljiškoknjižni lastnik spornih parcel in da pred sodiščem teče postopek, od katerega izida je odvisno ali bo prešla lastninska pravica na spornih parcelah na prizadeto stranko oziroma ali bo možen zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na prizadeto stranko. Od rešitve tega vprašanja je odvisno, ali prizadeta stranka sploh izkazuje pravni interes zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek 43. člena ZUP).

Neutemeljen pa je ugovor tožeče stranke glede pravočasnosti predlogov za obnovo postopka. Tudi po mnenju sodišča je kot datum, ko je bil predlagatelj seznanjen z izdanim gradbenim dovoljenjem potrebno šteti datum pričetka del. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da so se gradbena dela po spornem gradbenem dovoljenju pričela dne 21. 7. 2010, kar se šteje za očitno in navzven znano okoliščino upoštevaje zatrjevano posest spornih parcel in dejstvo, da je bila ob pričetku gradnje postavljena tudi gradbena tabla s podatki o izdanih odločbah za gradnjo. Glede na navedeno sta upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011, ki je bila objavljena v Uradnem listu št. 20/2011 z dne 18. 3. 2011 tako prvi kot drugi predlog za obnovo postopka prizadete stranke vložena pravočasno. Iz upravnih spisov in predloženih dokazov namreč ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da bi prizadeta stranka ob izdaji soglasja za prekop parc. št. 1521/20 k.o. A. vedela za izdajo gradbenega dovoljenja, ki tudi sicer bilo izdano na isti dan (10. 9. 2008). Pri tem je potrebno upoštevati, da je bilo to dovoljenje tudi sicer na podlagi sprememb OPPN iz julija 2009 spremenjeno dne 20. 11. 2009 tako, da se je povečalo število etaž in stanovanjskih enot.

Tudi ugovor tožeče stranke, da je predlagatelj svoj pravni interes utemeljeval le na spornem lastništvu in posesti parc. št. 1521/20 k.o. A., je neutemeljen. Iz predloga za obnovo postopka z dne 25. 2. 2011 sicer res izhaja le nasplošno, da uveljavlja svoj pravni interes kot neposredni mejaš investitorja in kot dejanski lastnik ter posestnik parcele po kateri poteka dovozna pot in komunalni priključki. Iz predloga za obnovo postopka z dne 15. 4. 2011 pa nedvomno izhaja, da svoj pravi interes uveljavlja kot lastnik in posestnik nepremičnin parc. št. 1521/18, 1521/19 in 1521/20 k.o. A., kar je dokazoval tudi s priloženimi listinami.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka in da ostaja dejansko stanje v izpodbijani odločbi nepopolno ugotovljeno. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo po 3. in 2. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1, vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala v skladu z četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 izdati novo odločbo.

K točki II. izreka:

Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri je tožnik upravičen do povračila pavšalnega zneska stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu z drugim odstavkom 3. člena navedenega pravilnika je tožnik, ki ga je zastopal odvetnik, upravičen do stroškov v višini 350,00 EUR povečanih za 20% DDV.