VDSS sodba Psp 95/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 17. 11. 2009 in št. ... z dne 8. 3. 2009 ter, da se tožniku kot invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 21. 10. 2009 dalje priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja ter, da bo o odmeri in izplačevanju odločila tožena stranka s posebno odločbo. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je v zadevi nesporno, da je invalid III. kategorije invalidnosti, sporen pa je vzrok nastanka invalidnosti. Tožnik meni, da je invalidnost posledica poškodbe pri delu, zato je predlagal tudi izvedbo dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca medicinske stroke. Sodišče tega dokaza ni izvedlo, niti ni obrazložilo svoje odločitve. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka. Tožnik je namreč mnenja, da bi lahko le sodni izvedenec medicinske stroke podal nepristransko mnenje, ne pa organ tožene stranke, ki tudi zasleduje njene interese. Tožnik se tudi ne strinja z zaključkom sodišča, da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, ker ob nastanku invalidnosti ni izpolnjeval pokojninske dobe, ki pokriva najmanj eno tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti. Na dan nastanka invalidnosti je bil star 52 let in v tem primeru bi moral imeti najmanj 10 let in 8 mesecev pokojninske dobe. Ob upoštevanju pokojninske dobe, dosežene v bivši Jugoslaviji (iz delovne knjižice izhaja, da je imel v Republiki Srbiji dopolnjeno 4 leta 10 mesecev in 13 dni pokojninske dobe), tožnik glede zahtevane pokojninske dobe izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Med strankama je namreč nesporno, da ima v Sloveniji dopolnjeno 8 let 7 mesecev in 27 dni pokojninske dobe. Pri tem se sklicuje na 188. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami ter na Socialni sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo, v katerem je določeno, da če zavarovanec le na podlagi pokojninske dobe dopolnjene v Sloveniji ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do slovenske pokojnine, se v skladu z določili tega sporazuma obe dobi seštevata pod pogojem, da se ta obdobja med seboj ne prekrivajo. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 3. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 17. 11. 2009, s katero je tožena stranka zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Iz obrazložitve obeh odločb izhaja, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti od 21. 10. 2009 dalje in sicer zaradi posledic bolezni (50 %) ter poškodbe izven dela (50 %). V polnem delovnem času in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti je tožnik zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: da opravlja fizično lahko delo z dvigovanjem bremen do 8 kg, izmenoma sede in stoje, brez dolgotrajnih prisilnih drž vratne in ledvene hrbtenice, z dvigovanjem leve roke le do višine ramen, kjer ni potrebna groba moč levice. Za delo poklicnega voznika tovornih vozil ali avtobusa ni več zmožen. Tožena stranka pa je zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnila ob ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogoja gostote pokojninske dobe za priznanje pravic vezanih na III. kategorijo invalidnosti.

Upoštevaje, da tožnik na dan nastanka invalidnosti v Republiki Sloveniji ni bil obvezno zavarovan, mora skladno z 2. alinejo 1. odstavka 66. člena v zvezi z 68. členom ZPIZ-1 izpolnjevati pogoje minimalne pokojninske dobe, kot je določeno za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Določeno je, da zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica:

- poškodbe pri delu ali poklicne bolezni – ne glede na pokojninsko dobo;

- poškodbe izven dela ali bolezni – pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnik omenjenega pogoja ne izpolnjuje. V postopku je sicer uveljavljal, da je invalidnost posledica poškodbe pri delu in se pri tem skliceval na poškodbo, ki jo je utrpel 8. 9. 2004 na delu v Republiki Avstriji, kjer je bil tedaj tudi obvezno zavarovan in kot je izpovedal na glavni obravnavi dne 8. 7. 2011 je v Republiki Avstriji še vedno zavarovan. Ker gre za poškodbo, ki se je zgodila v času zavarovanja v tujini, v tem primeru po določbah ZPIZ-1 take poškodbe nikakor ni mogoče obravnavati kot poškodbo pri delu, za kar se zavzema tožnik. V 2. odstavku 250. člena ZPIZ-1 je namreč določeno, da se pravice za primer invalidnosti in smrti zaradi poškodbe pri delu uveljavljajo pri zavodu, če je bil zavarovanec v času poškodbe zavarovan pri tem zavodu. Ker tožnik v času poškodbe ni bil zavarovan pri zavodu, torej tudi ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje dejansko stanje razčiščevalo še s postavitvijo sodnega izvedenca.

Ker torej v zadevi invalidnost ni posledica poškodbe pri delu, bi moral tožnik za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja imeti dopolnjeno ustrezno gostoto pokojninske dobe. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje in kar med strankama očitno tudi ni sporno, bi moral tožnik dopolniti najmanj 10 let in 8 mesecev pokojninske dobe. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, pred njim pa tudi že tožene stranke ima tožnik v Republiki Sloveniji dopolnjenih 8 let 7 mesecev in 27 dni pokojninske dobe, kar pomeni, da tudi omenjeni pogoj za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ni izpolnjen. Tožnik v pritožbi navaja, da ima tudi dobo, dopolnjeno v Republiki Srbiji in da bi z upoštevanjem omenjene dobe dosegel pogoj minimalne pokojninske dobe po že citiranem 68. členu ZPIZ-1. Navedeni predpis v 1. odstavku 250. člena določa, da pravice iz obveznega zavarovanja lahko uveljavi pri zavodu oseba, ki je bila zavarovana pri zavodu in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih sporazumov. Pri tem pa je potrebno upoštevati tudi določbo 2. alineje 3. odstavka 455. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da se še nadalje uporablja tudi 1. in 2. odstavek 254. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), ki se uporablja za državljane Republike Slovenije, ki so dopolnili pokojninsko dobo na območju drugih republik nekdanje SFRJ – do sklenitve mednarodnih sporazumov o socialnem zavarovanju z državami, nastalimi na območju nekdanje SFRJ. V 1. odstavku 254. člena ZPIZ/92 je določeno, da pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja lahko uveljavi pri zavodu oseba, ki je bila pri njem nazadnje zavarovana in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih pogodb. Tožnik nedvomno pri toženi stranki ni bil nazadnje zavarovan, temveč je bil v času nastanka invalidnosti in s tem tudi v času vložitve vloge zavarovan v Republiki Avstriji. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju pa v času vodenja postopka pri toženi stranki še ni začel veljati. Navedeni sporazum namreč ni stopil v veljavo 29. 9. 2009, kot to v pritožbi navaja tožnik, temveč je bil sporazum objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, Mednarodne pogodbe št. 5 in sicer dne 13. 4. 2010. V 2. odstavku 39. člena sporazuma je določeno, da ta sporazum začne veljati prvi dan drugega meseca po preteku meseca, v katerem sta izmenjani ratifikacijski listini, kar pomeni, da je sporazum začel veljati 1. 11. 2010. Ker je bila v sporni zadevi izpodbijana dokončna odločba izdana že pred navedenim datumom (8. 3. 2010), sodišče pri presoji zadeve omenjenega sporazuma ni smelo upoštevati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.