68. člen ZPIZ-1

Pri tožnici popolna nezmožnost za delo ni podana. Za delo, na katerem je delala, to je na delu delavke, sicer ni več zmožna, s skrajšanim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, pa je še zmožna opravljati drugo delo, ki ga bo opravljala občasno sede, z dvigovanjem bremen do 5 kg, v normalno ogretih in suhih prostorih. Na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti ne izpolnjuje zahtevanega pogoja starosti 61 let iz 67. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je utemeljeno zavrnjen.

V skladu s Sporazumom o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je za pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine treba izpolniti zakonske pogoje za pridobitev pravice po pravu države pogodbenice, to je pogoje po ZPIZ-1. V skladu z 2. alinejo 68. člena ZPIZ-1 je pravico do invalidske pokojnine mogoče priznati le pod pogojem, če zavarovanec ob nastanku invalidnosti, kadar je njen vzrok poškodba izven dela ali bolezen, dopolni pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Tožnica tudi ob upoštevanju skupne pokojninske dobe, dopolnjene v Sloveniji, na Hrvaškem in v BIH, ne izpolnjuje pogoja gostote pokojninske dobe, zato je tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine neutemeljen.

Vdova pridobi pravico po umrlem zavarovancu, če so sočasno izpolnjeni pogoji na strani umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic in na strani vdove. Ker pokojni zavarovanec ni dopolnil vsaj 5 let skupne zavarovalne dobe, niti ni izpolnil pogojev za pridobitev pravice do starostne ali invalidske pokojnine (skupna zavarovalna doba pokojnika je znašala 4 leta, 11 mesecev in 7 dni), tožnici ni mogoče priznati pravice do vdovske pokojnine.

Določba 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško se ne nanaša izključno na pravico do invalidske pokojnine, saj to ne izhaja niti iz naslova poglavja, niti iz besedila člena. Prvi odstavek navedenega člena namreč predvideva seštevanje zavarovalnih dob pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatev. Tudi naslov 3. poglavja Sporazuma je med drugim invalidnost, kar je širši pojem od invalidske pokojnine. Jezikovna razlaga določbe 22. člena Sporazuma torej omogoča seštevanje zavarovalnih dob tudi v primeru drugih pravic na podlagi invalidnosti in se ne nanaša izključno na pravico do invalidske pokojnine. Drugačna razlaga tudi ni mogoča saj ZPIZ-1 za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost kot pogoj določa minimalno zavarovalno dobo, predpisano za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da pri tožniku ni podana telesna okvara v zvezi z zatrjevano bistveno poškodovanostjo oz. onesposobljenostjo genitalnih organov. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca namreč izhaja, da je bila pri tožniku najmanj 6. 11. 2008, to je vsaj dan pred dokončnostjo drugostopenjskega upravnega akta, podana popolna izguba funkcije obeh testisov zaradi obsevanja ob zdravljenju limfoblastne levkemije s transplantacijo kostnega mozga. Zato je pri tožniku od 6. 11. 2008 dalje podana 50 % telesna okvara zaradi posledic bolezni, in sicer zaradi popolnega uničenja funkcije obeh testisov po obsevanju po poglavju X. B točki 10 b. Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar. V obravnavani zadevi je tako podan dejanski stan iz 143. člena ZPIZ-1. Ker je izpolnjen tudi pogoj gostote pokojninske dobe iz 2. alineje 68. člena ZPIZ-1, saj ima tožnik do nastanka telesne okvare dopolnjenih 14 let 6 mesecev in 25 dni pokojninske dobe, tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidnine v skladu z drugo alinejo 1. odstavka 144. člena ZPIZ-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je upravna akta o

Četudi ni formalnega listinskega dokaza, da si je tožnik koleno poškodoval na košarkaški tekmi določenega leta, ki bi ga bil dolžan izpolniti njegov tedanji delodajalec, to samo po sebi ne pomeni, da tega pravno relevantnega dejstva ne bi bilo mogoče dokazati z drugimi možnimi dokazili, torej tudi z izpovedbami prič. Vzrok tožnikove invalidnosti oziroma ugotovljene nezmožnosti za opravljanje dela trenerja je posledica poškodbe pri delu in ne poškodba izven dela, kot je to v predsodnem upravnem postopku ugotovil toženec. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani upravni odločbi toženca in tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu ter mu priznalo pravico do invalidske pokojnine.

Revizija tožene stranke pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na uporabo četrtega odstavka 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško , ki določa, da če obstaja po pravnih predpisih ene države pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, pristojni nosilec te države pogodbenice prizna ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svojih pravnih predpisih. Tako tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev invalidske pokojnine zgolj na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji in je upravičen do samostojne dajatve.

Sodišče prve stopnje je tožniku zmotno priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Tožnik namreč izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do samostojne invalidske pokojnine, kar pomeni, da v tem primeru ni potrebno uporabiti določb Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino glede seštevanja zavarovalnih dob. Za odločitev je odločilen 21. člen Sporazuma, v katerem je določeno, da v primeru, če obstaja po zakonodaji ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji. V sporni zadevi so pogoji za priznanje pravice do samostojne invalidske pokojnine izpolnjeni. Tožnik je invalid I. kategorije invalidnosti, izpolnjuje pa tudi pogoj dopolnjene minimalne pokojninske dobe po 2. alineji 68. člena ZPIZ-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in II. točko izreka spremenilo tako, da je tožniku upravičen do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Kljub temu da iz posameznih izvidov izhaja, da pri tožnici ni več preostale delovne zmožnosti, lečeči specialist ni pristojen za ugotavljanje delazmožnosti oz. invalidnosti. Invalidnost se presoja po predpisih, ki urejajo invalidsko zavarovanje in je invalidska komisija tista, ki ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji v 60. členu ZPIZ-1, ki določa, v katerih primerih je podana invalidnost. Ker pri tožnici do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke ni prišlo do nastanka invalidnosti, tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju pogojev za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja upoštevalo stališče, ki ga je v podobni zadevi zavzelo Vrhovno sodišče RS in pravilno izhajalo iz določbe 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ter dobi, prebiti v Republiki Sloveniji in Republiki Hrvaški, seštelo. Tako je upoštevalo dobo, prebito v Sloveniji, v trajanju 8 let in dobo, prebito v Republiki Hrvaški, kjer je tožnik dopolnil 8 let in več oziroma je skupaj dopolnil več kot 16 let pokojninske dobe. Z dobo v takšnem trajanju je tožnik izpolnil pogoj 1/3 delovnih let in pogoje iz 2. alinee prvega odstavka 68. člena ZPIZ-1 za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Federacije BIH je razvidno, da se posebna doba služenja v oboroženih silah BiH šteje v pokojninsko dobo (penzijski staž) in ne v zavarovalno dobo. Ker se po določbi 20. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino seštevajo le zavarovalne dobe, posebne dobe tožnika pa iz navedenega razloga ni mogoče šteti v zavarovalno dobo, tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine po določilih ZPIZ-1.

Pravico do vtoževanega sorazmernega dela invalidske pokojnine bi bilo tožniku mogoče priznati le, če bi bili izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. To pomeni, da mora biti poleg I. kategorije invalidnosti zaradi bolezni izpolnjen tudi pogoj predpisane minimalne pokojninske dobe. Glede na 2. alineo 68. člena ZPIZ-1 lahko zavarovanec v primeru invalidnosti, ki je posledica bolezni, pridobi pravico do invalidske pokojnine pod pogojem, da ob nastanku invalidnosti dopolni pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Gre za t.i. gostoto pokojninske dobe, ki mora biti izpolnjena do dneva nastanka invalidnosti. Ta pogoj v tožnikovem primeru ni podan, zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine ni utemeljen.

Pri presoji, ali tožnik izpolnjuje pogoje po 49. členu ZSVarPre za priznanje pravice do varstvenega dodatka, je bistvena ugotovitev višine tožnikovih dohodkov oziroma premoženja. Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z vrednostjo nepremičnin, katerih solastnik je tožnik, zato je bila izpodbijana sodba razveljavljena.

Pri tožniku (invalidu III. kategorije) je podana preostala delovna zmožnost, zato ni pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Okoliščina, da je invalidska komisija v Bosni in Hercegovini pri tožniku ugotovila I. kategorijo invalidnosti, za rešitev obravnavane zadeve pravno ni relevantna. V sporu z mednarodnim elementom je namreč za ugotavljanje in ocenjevanje invalidnosti pristojen le izvedenski organ slovenskega nosilca zavarovanja, upoštevaje pri tem definicijo invalidnosti, opredeljeno v 60. členu ZPIZ-1.

Tožnica je ob razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni z 23. 11. 2012, dopolnila 60 let starosti, zato bi ji bilo mogoče priznati pravico do invalidske pokojnine le, če bi bil izpolnjen še pogoj gostote pokojninske dobe (torej, če bi od njenega 20 leta starosti do dneva nastanka invalidnosti v letu 2012 dopolnila najmanj 13 let in 4 mesece pokojninske dobe). Ta pogoj v tožničinem primeru ni izpolnjen, zato njen tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.

Pri tožniku (invalidu II. kategorije) ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, zato niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji iz prve alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, da bi se tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine. Pri tožniku je podana preostala delovna zmožnost, za kar ni potrebna poklicna rehabilitacija, zato tožnik po drugi alineji 67. člena ZPIZ-1 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Pri odločitvi o tem, ali revidentka izpolnjuje pogoj minimalne zavarovalne oziroma pokojninske dobe, predpisane za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, pa se ni mogoče izogniti določbam 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS, št. 71/97) in 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/2008): ker je revidentka dopolnila zavarovalni dobi po pravnih predpisih držav podpisnic sporazumov z RS, se pri ugotavljanju pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine ti seštejeta (če se ne nanašata na isto obdobje).

Zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine je bila s prvostopenjskim upravnim aktom zakonito zavržena, saj je bilo o isti zahtevi že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, dejansko stanje in pravna podlaga pa se nista spremenila. S pravnomočno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine kljub ugotovljeni I. kategoriji invalidnosti, ker je bilo ugotovljeno, da ni izpolnjen pogoj predpisane minimalne pokojninske dobe.

Za ugotovitev invalidnosti je pomembno, ali je zdravljenje oz. medicinska rehabilitacija pri zavarovancu končana. Pogoji so izpolnjeni šele tedaj, ko se sprememb v zdravstvenem stanju ne more več odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in gre za dokončno stanje. Pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno, zato pri njej še ni mogoče ugotoviti invalidnosti in tudi ne I. kategorije ter popolne nezmožnosti za delo.

Tožnik (invalid III. kategorije) na dan nastanka invalidnosti ni dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti (delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta. Zato ne izpolnjuje enega od pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.